Nedelo, 24.09.06 – Mitja Meršol: ... na enem bregu je novinarstvo, na drugem literatura – Željko Kozinc
Novinarske legende: Željko Kozinc
Novinar, ki hodi sem in tja po mostu:
na enem bregu je novinarstvo, na drugem literatura
Kot mlademu novinarju so mu bili neizčrpen vir pisanja ljudje, ki so se pritoževali Titu. V časnikarstvo je vstopil na lahek način, a mu ostal zvest do danes. Skupaj s kolegi so z mladostno zagnanostjo uvajali kritično in subverzivno pisanje.
Novinar, pesnik, pisatelj, popotnik. A predvsem novinar. Zato se v glavnem pogovarjava o novinarstvu in novinarskem delu, čeprav je v bogatem delovnem opusu 67-letnega Željka Kozinca tudi pet knjig poezije, šest proze (Visoki tujec, Lovci na Rembrandta ...), štirje potopisi, tri knjižne uspešnice Lep dan kliče, vsaj kakih sedem scenarijev filmskih celovečercev (Krč, Učna leta izumitelja Polža, Christophoros ...), deset televizijskih iger in mednarodne koproducijske tv-nadaljevanke o Kugyju. Tik pred izidom sta še dve deli, a govoriva, kot rečeno, predvsem o njegovem novinarstvu pri Mladini, reviji Tovariš, Delu ...
Se spomniš, kdo te je v začetku 60. let v redakciji Mladine klical »vojnik Kozinac«?
Zdaj si me pa našel. Kako naj bi se spomnil? Saj veš, bilo je davnega leta 1964, bil je čas veselih vzdevkov, tudi na račun služenja vojaškega roka.
No, ko si nekega dne še med vojaškim dopustom stopil v redakcijo, te je tako poredno naslovil pokojni Feri Žerdin.
Da, Feri. Njegov spomin še vedno odmeva skozi vso najino generacijo. V naše mlade novinarske vrste je vnesel drugačen, iskriv, sproščen humor in zlasti nekaj, kar smo tedaj zelo potrebovali: ironijo, kritično-ironičen odnos do dogajanja in ljudi. Čeprav moram reči, če takole pogledam nazaj, da je v tisti naši generaciji vsakdo imel svoj obraz. Vsak je bil neke vrste osebnost. Pri Mladini in pozneje pri Delovih izdajah Tovariš in TT tedaj nismo bili v glavnem toku, kako naj rečem, političnega novinarstva, pač pa smo s svojo mladostno zagnanostjo skušali vnesti mlad in po svoje kritičen, lahko bi celo rekel subverziven pogled. Naša naravna pozicija je bila seveda na levi. Vzgojeni smo bili v potrebi po nekakšni socialni pravičnosti, ki smo jo hoteli preverjati, nadzirati, nenehno pisati o njej. Zato smo se mnogi pri svojem pisanju obračali k človeškim zgodbam, reportažam o socialnih temah. Hkrati pa smo se novinarsko neakademsko izobraževali pri dobrih zgledih. Eden takšnih zgledov je bil tedaj za nas, čeprav se to zdaj sliši zelo čudno, srbski, novinarstvo Politike. Imeli smo tudi prost dotok najboljših svetovnih revij. In učili smo se pri starih novinarskih legendah. Zame je to bil Egon Erwin Kisch. Bil je moja novinarska biblija. Pri njem sem se učil vsebinskih in slogovnih prijemov.
Govoriva o prvi polovici 60. let ...
Da. Spominjam se, da sem v novinarstvo vstopil na zelo nenavaden, lahek način. Ko sem nekega dne premražen in bolan dvajsetletnik ždel v Slovanski knjižnici, je k meni stopil moški in me vprašal, ali bi prišel novinarit na Delo. Mislim, da je bil to Aleksander Javornik. In so me v nekaj dneh sprejeli v službo. Iz knjižnice v novinarsko redakcijo. Zdaj bi bilo kaj takšnega povsem nemogoče.
Mislil sem, da si najprej delal na Mladini.
No, na Delu sem bil v tistem prvem obdobju le kakega pol leta. Rudi Janhuba me je skupaj z Božom Kovačem, Stanetom Ivancem, Francijem Šušteršičem gnal skozi vse faze novinarskega dela, s tiskarniškim vred. Potem pa se mi je boljša priložnost, tudi glede plače, ponudila pri Mladini. Tam se je zbrala zelo dobra novinarska klapa: Janez Kajzer, Branko Šömen, Feri Žerdin, Valter Samide, Drago Kralj. Drago je bil zelo gibčen, duhovno razgiban fant, po svoje boem in svetovljan hkrati. Res je poznal veliko sveta, zanimali so ga različni novinarski žanri. Ob tem, ko smo na trenutke živeli boemsko in zlagoma postajali stare bajte, smo raje kot po kariernih stopnicah gradili sami pri sebi in znotraj sebe svojo podobo in predstavo o svetu in življenju.
In vzporedno s tem – »subverzivno pisanje«?
Vsekakor. Kot rečeno, naša naravna pozicija je bila na levi. In to, bi rekel, še vsi imamo. Takrat kakšne posebne samocenzure nismo poznali, bile pa so nekakšne mehke sistemske omejitve v našem duhu: ne smeš rušiti bratstva in enotnosti, ne smeš rušiti samoupravljanja in neuvrščenosti in ne smeš rušiti maršala. Lahko pa si kritično brskal po vsem, zlasti pa po sociali in delavskih pravicah. Slovenija, Jugoslavija je živela v velikih turbulencah. Mesta so se polnila, socialni, stanovanjski problemi so naraščali, pojavljali so se mladoletniški nemiri, brezposelnost. In vse to je ponujalo tvarino za novinarske zgodbe. Do ljudi, ki so živeli v stiski, je bila nam, novinarjem, pot bolj odprta kot zdaj. Kajti mi smo tedaj popisovali nekaj, kar zdaj kvečjemu kaže televizija. Zlata jama mojega pisanja so bili na primer ljudje, ki so se pritoževali Titu. In v zvezi s tem sem se lahko loteval raznih prijemov in pisanja. V tem je bila ta naša subverzivnost. Kot mlad človek že samodejno nisi zadovoljen z vsem in dejstvo je tudi, da nismo živeli v času in slogu Kim il Sunga, ko bi morali vsi mahati z zastavicami. Kot mlad novinar, malce pod Kischevim vplivom, sem se dal za teden dni zapreti v mladinski zapor, poboljševalnico, in to tako, da nihče ni vedel, da sem novinar.
Kako ti je pa to uspelo?
Dogovoril sem se z nekim mladinskim sodnikom, prijateljem, ki mi je zelo zaupal, da mi je napisal namišljeno sodno odločbo, s katero me je poslal v dom za mlade prestopnike v Radeče. Tja me je pripeljala milica, seveda prepričana, da vozi pravega prestopnika. Jaz pa sem se seveda delal takšnega, da nihče ne bi niti po naključju posumil, da igram. Svoje izkušnje sem lahko zelo doživeto popisal. Pozneje sem naredil še nekaj podobnih akcij.
Z Mladine si potem prešel na Delo?
Da, Mladina je veljala za čakalnico, v kateri čakaš, da stopiš na brzovlak ali pa na lokalca. Stopil sem na brzovlak in se pripeljal na Delo, v okolje, ki je bilo po naših tedanjih predstavah blizu višjim sferam, v celico, ki je zbirala najboljše.
Pri tvojem bogatem opusu, novinarskem, proznem, pesniškem, ni povsem jasno, kaj si bil najprej, pesnik ali novinar ...
No, za pesnika se ravno nisem imel, čeprav sem kdaj pa kdaj kaj napisal v verzih. Vsekakor pa sta me umetnost, estetika vedno zanimali. Pisanje reportaž mi je omogočalo literaliziranje, stikanje s književnostjo. Novinarska človeška zgodba je namreč že zelo blizu literaturi. Si na nekakšnem mostu: na enem bregu je novinarstvo, na drugem pa literatura. Hodiš sem in tja po tem mostu. Tako sem pogosto zašel na eno ali drugo stran mostu. Če sem hotel novinarsko zgodbo bolj poudariti, sem malce tudi literaliziral. Večkrat sem si rekel: malo oči, malo pa še literature. Malo realnosti in malo izmišljije. Potem sem zares zalezel v scenaristiko in književnost. To se je zgodilo zato, ker je v mojem novinarskem delu napočila kriza.
Kakšna?
To je dolga zgodba. Družinsko sem določen tako, da so bili moji predniki ideološko na obeh straneh. Moj oče je bil partizan, stric pa domobranec. Še en stric partizan, še en in še en pa domobranec. Dva pobita v Rogu, eden v Argentini. Vse to me je ves čas neizmerno zanimalo. Kakor se čudno in neverjetno sliši, toda v Tovarišu sem že leta 1972 ali 1973 mirno in neovirano objavil zelo obširen intervju z domobrancem, ki je bil streljan, padel v jamo in preživel. Objava je minila brez posledic, le usta so bila od presenečenja na široko odprta, glave pa so zmajevale. No, pozneje mi marsičesa, na primer o katoliški cerkvi ali o slovenščini v vojski, niso hoteli objaviti. Nekoč sem naredil tudi intervju z vdovo domobranca, ki je po vsej sili hotela dobiti pokojnikov mrliški list. Dokument je potrebovala iz čisto praktičnih razlogov, zaradi dedovanja, zaradi možnosti, da se vnovič poroči. Tudi tega zapisa mi niso objavili. In to me je uščipnilo, da sem hotel zvedeti kaj več, in sem začel »švercati« domobransko literaturo iz knjigarn v Trstu, Gorici in Celovcu.
To mi je nekaj časa nemoteno uspevalo in sčasoma sem postal kar brezskrben. Veliko zapisanega je bilo povsem abotno in veliko sem metal stran. Bili pa so tudi podatki, s katerimi sem si ustvarjal podobo o zgodovinskem obdobju, ki me je zelo zanimalo. Ko pa me je nekdo videl v Katoliški knjigarni v Gorici in sporočil ustreznim organom na meji, da ta in ta v svojem avtomobilu tovori sporno literaturo, se je začelo. Na meji so mi zaplenili avtomobil in literaturo. Za tri leta so mi odvzeli potni list. V službi so me z uredniškega mesta v kulturi potisnili v kot. Le po zaslugi glavnega urednika Mitje Gorjupa nisem končal v zaporu ali pa frčal iz službe. Preživel sem, toda kriza je ostala. Novinarstvo, ki sem ga imel zelo rad in ga imam še, se je v meni zrušilo in začel sem pisati filmske in televizijske scenarije. Zakladnica zgodb, ki sem jih nabral med novinarskim delom, mi je zelo koristila. Na tem novem scenarističnem področju so mi vsi tisti, ki so bili strokovno in estetsko višje od mene, zavidali poznavanje vseh teh zgodb. Ko sem ugotovil, da se od scenaristike da živeti, sem odšel iz novinarstva. V njem sem naredil osemletni premor.
Vendar svet scenaristike, filma in televizije ni bil zares moj svet. In vrnil sem se v novinarstvo, med stare kolege na Delu. Lepo so me sprejeli in sem lepo preživel čas do upokojitve leta 1996. In sem seveda še potem delal kot novinar, kajti novinarstvo se ne neha z upokojitvijo. Zadnjih deset let ne mine teden, da ne bi napisal vsaj enega članka. Niti enega tedna ne zamudim za to. To delam zavoljo kondicije, duševne higiene, malce pa tudi zato, da še vedno lahko ponudim nekaj, kar morda novinarstvu manjka. Novinarstvo se je namreč zelo zožilo in oprlo zgolj na informativni steber, se spletlo s politiko. Časopisi, tudi Delo, bi morali več dati tudi na druge stebre, na življenje in njegov slog, prosti čas, zdravje, kulturo, duhovno zavest in stanje duha. Pri teh stvareh pa še vedno lahko kaj prispevam.
Besedilo Mitja Meršol, fotografija Blaž Samec