ISIS/marec 2012, Zdravniki v prostem času - Iztok Tomazin: ... na vrhu Špika

Želja
Najboljše, pogosto tudi najmočnejše in najbolj prevzemajoče so želje, ki dolgo zorijo in imajo neko svoje skrito ali prikrito življenje, pogosto na robu zavesti ali onkraj njega. Med ne zelo pomembnimi, vendar pa lepimi in vznemirljivimi, je bila želja doživeti prehod iz starega v novo leto na vrhu zasneženega Špika.

Na mnogih visokih vrhovih sem že pričakal novo leto, sam ali v dobri družbi. Za temi vzponi in doživetji so bile vedno enostavne, močne in vznemirljive želje, doživeti in seveda preživeti slovesne trenutke silvestrskega večera, novoletne noči in jutra na odmaknjenem, težko dosegljivem, predvsem pa pravljično lepem kraju. Na zasneženem in poledenelem vrhu visoke gore so okoliščine vedno primerne posebnemu vzdušju. Surova, neokrnjena, po vsakem sneženju drugačna narava, mogočni razgledi, srhljivi prepadi, grozeč mraz, vseobsegajoča lepota, čarobne barve zahoda in vzhoda, srebrnina mesečine in neštete iskre zvezd, neopisljiv mir. Včasih pa tudi zabela sneženja, viharja.

Špik je med najlepšimi in najbolj znanimi gorami Julijcev. S piramidasto obliko predstavlja arhetipski model mogočne gore, ki kraljuje nad Martuljkom. Celo desetletje je bil v najožjem izboru mojih novoletnih ciljev. A vedno je prišlo kaj vmes, od novoletnega dežurstva v zdravstvenem domu, do novozapadlega snega, ki je grozil s plazovi. Vsaj enkrat pa je bila posredi tudi lenoba in pritlehna želja po ugodju v toplem in varnem dolinskem okolju. Preprosto, kljub obetom velikega doživetja se mi ni dalo garati, zmrzovati in tvegati, raje sem ostal doma.
Končno je zadišalo po priložnosti. Ena od mojih dveh najdražjih si je šla gret telo in predvsem dušo v Indijo, jaz pa si zaradi službenih in študijskih obveznosti tokrat nisem mogel privoščiti meseca dni na drugem koncu sveta, na drugačni strani zavesti. Za drugo je bilo silvestrovanje na vrhu Špika mnogo prevelik zalogaj, novoletno srečanje sva zato prestavila za en dan, na čas po moji vrnitvi iz višav.

Odločitev
Pravzaprav spet ni kazalo najbolje. Obilen pred kratkim zapadli sneg se še ni stabiliziral, nevarnost plazov v Julijcih je bila tretje stopnje po slovenskih in druge do tretje po italijanskih ocenah, zato sem vedel, da bo vzpon potrebno skrbno načrtovati in prilagoditi. Verjetno bo nevarno, mogoče bo treba celo obrniti. Špik je pozimi težko dostopen, edina sorazmerno lahka zimska smer nanj je dolga in v zgornjem delu zelo izpostavljena plazovom. A ko sem se enkrat odločil, sem bil pripravljen tudi na obračanje in zasilno varianto v obliki bivakiranja pod kakšno smreko ali previsom na prostranih zahodnih pobočjih Špika ali Lipnice. Tudi to bi bilo lepo, a seveda neprimerljivo z vrhom.
Kljub vsem gorniškim izkušnjam, dobri pripravljenosti in še čemu začetek ni bil lahek. Duševna obremenitev samotnega vzpona in predvsem noči v zahtevnem, nevarnem okolju zimskega dvatisočaka je velika. Že trganje iz toplega, udobnega in varnega okolja doma z vednostjo, kaj bo sledilo v gorski divjini, je bilo težko. Namesto udobja, toplote, izobilja in prijetne družbe le samota, mraz, pomanjkanje, nevarnost. Marsikaj bi lahko šlo narobe, zelo narobe. Največja grožnja so bili plazovi, na vršnem grebenu tudi opasti, ponoči pa predvsem omejena vidljivost, mraz in veter. Nahrbtnik je bil seveda zajeten, deloma zaradi varnostne opreme, deloma zaradi silvestrske večerje in opreme za bivakiranje. Praznično bivanje v zimskem visokogorju sem si hotel narediti kar najmanj neudobno.
V Kekčevi deželi, preden sem zagazil v bregove Špika, sem srečal zadnja dva človeka. Kolega gorski reševalec, ki se je vračal s smučanja pod Kriško steno, je bil seveda nadvse začuden. Ja, seveda, kdo normalen bo šel sam, v takih razmerah, s takim nahrbtnikom preživljat noč na vrh Špika …
Gozd, čeprav zimski, poln debelo zasneženih in poledenelih dreves, je v slepeči svetlobi popoldanskega sonca dajal občutek precejšnje domačnosti, živo nasprotje temu, kar je imelo slediti v golih, strmih pobočjih nad gozdno mejo. Dve uri gaženja sta minili hitro in skoraj prijetno, predvsem pa v pričakovanju. Pod steno Špikove sosede Lipnice, ki je tudi dvatisočakinja, se bo pokazalo, kakšna je nevarnost plazov, kakšne so sploh možnosti za nadaljevanje vzpona.

Grožnja
»Pufffff…« se je nenadoma razlegel srhljivi, dobro mi znani zvok. Mnogim gornikom je bil med zadnjimi zvoki, ki so jih slišali v življenju. Skoraj istočasno so se mi tla pod nogami rahlo zamajala, kot pri blagem potresu. Od mojih nog se je, kot bi jo narisala nevidna, mogočna in nadvse hitra roka, razširila ostra, neravna črta v belo, grozeče, z obilnim snegom naphano pobočje. Skoraj hkrati je moja desna roka brez razmišljanja, brez da bi se sploh zavedal,v refleksnem, bliskovitem gibu segla proti sprožilni ročici plazovne zračne blazine na nahrbtniku.
V trenutku me je poleg strahu in napetosti spreletelo vse, kar je potrebno vedeti o ravnanju, ko te odnese snežni plaz. Ni kaj razmišljati, ni časa, ni priložnosti. Ali se odzivaš trenutno, nagonsko in hkrati priučeno, delaš točno to, kar je treba, in morda preživiš, ali pa razmišljaš, oklevaš, ali kar je še slabše, paniciraš, otrdiš in imaš bistveno manjše možnosti preživetja. A tokrat je kloža le počila, bil sem šele na robu obsežnega snežišča, pobočje je obmirovalo in moja desnica ni potegnila, ni predrla ventila jeklenke, kar bi napihnilo v nahrbtniku skriti zračni blazini, ki ti statistično gledano nekoliko zvečata možnost preživetja, če te zajame snežni plaz, največji zimski ubijalec v gorah. Do skrajnosti izostreni in napeti čuti, razbijanje srca, eno samo veliko pričakovanje… je počasi izzvenelo v delno olajšanje in napeto razmišljanje. Prva odločitev je bila hitra in jasna – v tej smeri je prenevarno. Ostala je le rezervna, zahtevnejša in napornejša varianta po strmem zahodnem grebenu Lipnice. To je pomenilo podaljšanje poti, kjer bo potrebno tudi plezati, kjer bo še več negotovosti, kjer me bo verjetno ujela noč še pred vrhom in mi zabelila že tako zahteven vzpon.

Strmina
Zagrizel sem v strmino. Stopnjujoča se dispneja, žgoča napetost v mišicah nog, bolečine v ramenih in še kje so bili temeljni simptomi nadaljevanja poti. Diagnoza: preobremenitev zaradi z veliko verjetnostjo vnaprej izgubljene tekme s soncem, ki se je mnogo hitreje bližalo zahodnemu obzorju, kot sem se jaz bližal vrhu. Ena zadnjih stvari, ki sem si jih želel, je bila, da bi me ujela tema sredi nevarnih, izpostavljenih strmin Lipnice. Pretežno sem gazil do kolen in čez, večkrat sem bentil, zakaj nisem z vzponom začel nekaj ur prej, še večkrat sem pogrešal dodatni cepin, ki bi mi olajšal plezanje v precejšnji strmini.
Zoprna skorja je oteževala gaženje, še bolj zoprne so bile s snegom poprhane skalne plošče, kjer so dereze zoprno škrtale in zdrsavale, najbolj zoprne in hkrati nevarne pa so bile izpostavljene prečnice v gnilem snegu. Od čarobno lepega sončnega zahoda, od po zasneženih gorskih velikanih prelivajočih se toplih barv, od nepopisnega vzdušja večnega, nikoli v celoti uresničenega zlitja zimskega dne in noči nisem imel veliko, le utrinke veličastnih prizorov, ki so vstopali pretežno mimo čutil, a to jim ni zmanjšalo kasnejše vloge v spominih. Preveč sem bil zaposlen z igro ravnotežja v strmini. Težavam in težkemu bremenu na hrbtu navkljub pa sem v zadnji svetlobi dneva, ko je od sonca ostalo le še pojemajoče temno rdeče žarenje zarje, izplezal na vrh Lipnice.

Nastopila je tema, nadaljevanje proti Špiku v globokem plazovitem snegu z opastmi ovešenega grebena se je zdelo prenevarno oziroma nemogoče. Odvrgel sem nahrbtnik in začel iskati mesto za bivak na najvišji točki Lipnice. Vendarle sem si prigaral neke vrste tolažilno nagrado, tudi Lipnica je mogočna gora, čeprav nižja in nekoliko v senci mnogo mogočnejšega Špika. Treba je biti realen, to je največ, kar se je danes dalo doseči, sem se prepričeval z argumenti, tudi tu bo novoletna noč čudovita.
A sosednja, v temi komaj še vidna piramida Špika je kljuvala in preden sem se dobro zavedal, sem že gazil po grebenu, jezen nase, da se ne morem zadovoljiti z Lipnico, in hkrati poln upanja, da se bom mogoče do polnoči vendarle prebil na vrh Špika. Spet sem bil ves napet in zbran, saj je bil na obeh straneh grebena prepad, na zahodni strani je grozil vedno obilnejši sneg, na vzhodni pa opasti. Kolikor toliko varen vzpon v takem terenu je stvar občutka, izkušenj, intuicije in temeljne previdnosti, kar pogosto pomeni, da je treba znati tudi odnehati. Nekajkrat sem res že skoraj obrnil, preveč je bilo zahtevno in nevarno, a vedno sem nekako našel prehod in grizel naprej. Končno sem prigazil, bolje rečeno prikopal, saj je bilo ponekod snega že do pasu, v vršna pobočja Špika. Čeprav sem vedel, da me čaka še strmo in naporno gaženje do vrha, kjer se bo plazovitim vesinam treba umikati v poledenele skale in paziti, da ne bi zašel preveč nad prepade severne stene, sem si skoraj oddahnil. Debelo uro kasneje, ob desetih zvečer, po skoraj šestih urah naporov in napetosti, sem prisopihal na vrh Špika.

Noč, ki ima svojo moč
Bil sem utrujen, izsušen in sestradan, a najprej je bilo treba poskrbeti za zavetje. Na samem vrhu, le korak od roba severne stene, ki v enem zamahu pada v Martuljek in je med najmogočnejšimi v Julijcih, sem si skopal plitvo jamo, nekoliko večjo od spalne vreče, in jo obložil z zidaki zmrzlega snega zaradi strupeno mrzlega vetra in zato, da se ponoči v morebitnem nemirnem spancu ne bi odvalil v prepad. Videti je bila kot plitev grob.
Moral sem pohiteti, polnoč se je bližala. Po uri nepretrganega kopanja sem končno lahko razgrnil puhasto spalno vrečo, zaveznico z mnogih himalajskih odprav in podobnih ledeno mrzlih noči na gorskih vrhovih. Sledila je še kratka, a intenzivna neprijetnost – preoblačenje v vetru, pri minus petnajstih. Na srečo ni bilo nikogar, ki bi lahko slišal drgetajoči, precej glasen in temperamenten samogovor. Potem sem se končno lahko ugnezdil v puhastem zavetju, ki je bilo v teh trenutkih najprijetnejši kraj v vesolju. Željo sem uresničil, novoletna noč se je začela, vsebine je bilo v preobilju. Za opisovanje doživetja te noči pa bi bilo treba najti in izkopati še kakšen besedni zaklad. Doslej ga še nisem, zato le skromni približki: Razgled v skromni mesečini zadnjega luninega krajca je bil fantastičen. Svilena noč, lepa in mrzla, nežna v pogledu in groba v dotiku, čas za sanjarjenje in čas borbe za obstanek. Srebrno žareče gore vsenaokrog, moja tokratna med najvišjimi. Temačne doline polne neštetih luči, pretežno negibnih na poslopjih in ob cestah, pa tudi švigajoče lučke tistih zamudnikov, ki so v avtih drveli na kraje svojih novoletnih zabav. Tišina, ki bi se je lahko dotaknil in pobožal. Vzdušje vesoljne samote, ki je bila popolna toliko, kot sem hotel in zmogel. Seveda sem kdaj pa kdaj tudi koga pogrešal. In nazadnje, pa ne najmanj pomembno, vplivni urejevalec mojega početja – mraz. Kljub skoraj himalajskim oblačilom me je pregnal v spalko, tam pa je bila na vrsti novoletna večerja. Bila je boljša kot v katerikoli restavraciji, čeprav z izjemo čaja iz termovke ledeno mrzla, saj sem kuhalnik zaradi teže pustil doma.

Ko sem se nekoliko ogrel, napojil in nakrmil, je bilo že skoraj polnoč in seveda sem se moral hitro izkopati iz zavetja, vstati in slovesni trenutek pričakati pokončno, na najvišji točki gore. V enem obratu telesa sem videl vsa obzorja in vse globine pod seboj. In potem so doline nenadoma oživele, lučke neštetih eksplozij in bleščice neštetih pirotehničnih igračk so bliskale povsod, razen na vrhovih. Ti so, razen Špika, očitno samevali, slovesno zadrti visoko v nočno nebo, posejano z neštetimi zvezdami in redkimi oblaki, ki so kot skrivnostne ladje iz nekega drugega sveta počasi pluli s severa na jug. Edino na Vršiču je svetilo nekaj lučk in zabliskalo nekaj raket. Onstran grebena Karavank, v dravski dolini je bilo kot na fronti, še posebej v Beljaku in Celovcu. Utripajoče je žarelo celo severno obzorje. Tudi Kranjska Gora in Martuljek globoko pod menoj sta postala brbotajoči kotel svetlobnih utrinkov. Nekaj oddaljenih, pridušenih detonacij je pripihal veter, iz Martuljka so nekajkrat priplavali komaj slišni zvoki, ki so spominjali na rjovenje, kar je najbrž tudi bilo. Ekstaza hrupnega, množičnega, v precejšnji meri alkoholno prepojenega praznovanja. Neskončno zadovoljstvo, da sem daleč proč, v drugem svetu.
Otrok na vrhu Špika pa je iz žepa privlekel peresnik za streljanje signalnih raket in izstrelil dve, ravno toliko, da je tej že skoraj postarani plati sebe dal preostalega duška, da je piramida Špika za nekaj trenutkov zažarela krvavo rdeče in naslednjič živo zeleno, potem pa spet ugasnila v pritajeno srebrni noči, kot bi nikoli nihče ne stal na njej. In potem sem spet previdno, prepad je bil le korak stran, smuknil v toplo spalko, uživat noč in dejstvo, da sem, kjer sem. Otrok se seveda tudi ni mogel odpovedati nadaljevanju novoletne večerje. Do slabosti sem se nabasal ledeno mrzle potice in drugih dobrot iz nahrbtnika. Še preden sem izpraznil zaloge, pa me je začelo dušiti. Čisto prava, stopnjujoča se dispneja, kot bi se znašel sedem ali osem tisoč metrov visoko.

Tam je dihanje na škrge posledica hipoksije, tukaj pa je šlo za obstrukcijo. Skrb je hipoma preglasila mraz in slovesnost in lepoto novoletne noči. Moj pulmolog se doslej še ni odločil, ali imam astmo ali ne, vendar so bile tokrat okoliščine precej dramatične. Brez zdravil, sredi noči na vrhu Špika, kar je bilo isto kot na koncu sveta, saj pred jutrom ni bila možna nobena pomoč. Mrzlično sem razmišljal, kaj storiti, a na srečo je kmalu minilo. Mogoče je vplival adrenalin, ki se je sprostil ob zavedanju resnosti stanja in nedosegljivosti pomoči. Preostanek noči je minil mirno, vsa nadaljnja presenečenja so bila lepa in dobra.
Namen takih noči seveda ni spanje in pozaba in žretje, pač pa nasprotno, čim višja stopnja prisotnosti. Ko ležiš na hrbtu v spalki na vrhu visoke gore, je na jasnem nočnem nebu nešteto drobnih, utripajočih, prav počasi premikajočih se lučk. In srhljiva praznina med njimi. Potovanje, pravzaprav potapljanje med zvezde, sprva s pogledom, nato tudi drugače, je lahko nadvse vznemirljivo in skrivnostno. Žal v tej noči ni trajalo zadosti dolgo, zato sem poskušal znova in znova. A omejena, z mrazom in utrujenostjo podkrepljena resničnost trenutka tukaj in zdaj me je ustavljala in vračala. Bil pa sem vseeno zadovoljen in potešen, že dolgo nisem prišel tako daleč.
Noč je bila seveda prekratka, še posebej, ker je vse pogosteje zmagoval spanec, jaz pa sem se, končno prost vseh težav, trudil za številne prekinitve, za dremavo raziskovanje in uživanje težko določljive meje med budnostjo in sanjami, ko se presre- čen, neskončno radoveden, opotekaš in izgubljaš v notranjih in zunanjih svetovih.

Prvi januar 2011
Dokončno me je prebudila zarja vzhajajočega sonca. Veličastna severna stena Škrlatice mi je gledala v zasneženo, z ivjem prekrito posteljo, za preostali venec belo-rumenih gora sem moral dvigniti glavo. Začenjali so se prizori, ki jih oči in objektiv fotoaparata ne smejo nikoli zamuditi, ne glede na mraz in lenobo, podkrepljeno z obupno željo še ostati zabubljen v sorazmerno toplem puhastem zavetju. Jutro je bilo res strupeno mrzlo, tako da sem med pospravljanjem začasnega domka skoraj staknil omrzline, ampak se je splačalo v stoje občudovati žarečo kroglo, ki se je privalila izza Stola in prijazno pregnala temo in skrivnosti novoletne noči. Slepeča svetloba je dala razgledom novo podobo, žive barve in nešteto detajlov, ki v mesečini niso bili vidni. Več za oči, manj za dušo. Mraz mi je tudi olajšal slovo od vrha.

Sestopal sem čim bolj naravnost navzdol, približno v smeri markirane poti, ovinek preko Lipnice mi ni dišal, plezanje navzdol bi bilo zoprno in zahtevno. Glede nevarnosti plazov sem imel boljši občutek kot včeraj, v dnevni svetlobi sem tudi lažje ocenjeval okoliščine, a sestopal sem skrajno previdno in izbiral najmanj ogrožajoče linije. V par urah sem se privalil v dolino.

Špik se je bleščal na temnomodrem ozadju neskaljenega neba, daleč in visoko, spet se je zazdel nedosegljiv kot včeraj, na začetku poti. Kar nisem se mogel nehati ozirati nazaj in navzgor, od koder sem prišel. Kot bi že žaloval za pravkar minulimi doživetji. A izginila bo samo svežina trenutka, vse drugo bo ostalo in se v spominih in vračanjih nadgrajevalo. Prvi januar se je za- čel čudovito in tako se je tudi nadaljeval. Zapeljal sem se še na prelaz Vršič, nad njim pa sem v lepo zasneženi steni Mojstrovke za dober alpinistični začetek leta preplezal štiri smeri, dve v vzponu in dve v sestopu, potem pa zdrvel navzdol in se odpeljal v civilizacijo. Bil je že čas za socializiran začetek leta.

Iztok Tomazin