Planinski vestnik 3-2005: Na uvodnik januarske številke sta prišli dve pismi – Dodana je komentar uprave TNP
Planinski vestnik 3-2005, str. 50-2
O cestah v Fužinskih planinah
Kot odmev na uvodnik v januarski številki Planinskega vestnika smo prejeli tudi dve pismi o cestah znotraj Triglavskega narodnega parka. Objavljamo tudi komentar o navedbah v prvem pismu (drugo smo dobili tik pred zaključkom redakcije), ki nam ga je na našo prošnjo v imenu uprave TNP poslal Martin Šolar.
Z velikim zanimanjem sem se seznanil z uvodnim člankom PV 1/2005. Ker pa vem, da je v njem
nekaj napak, mi ne zamerite dobrohotnih opozoril.
1.) Cesta na planino Krstenico:
Nikakor ne drži, da »so jo izpeljali v letu gora 2002«. V letu 1989 sem naletel na terensko vozilo zelene bratovščine – lovcev in čuvajev Triglavskega narodnega parka – na planini Krstenica, in sicer spodaj, kjer po gozdni stezi prideš s planine Blato. Hranim sliko. Takrat je lovec in čuvaj v Triglavskem narodnem parku pripeljal v lovsko kočo na Krstenici osebe, ki so v tistem obdobju zasedale pomembne politične položaje. To se je ponavljalo še nekaj let po osamosvojitvi Slovenije. Pripeljal jih je večkrat na leto. Prav tako je lovec in čuvaj Triglavskega narodnega parka vozil na Krstenico lovce iz tujine. Sčasoma je začel prodirati še više in pristal sredi planine. Če je še kakšen star pastir na planini Krstenici, bi vedel o zeleni bratovščini, lovcih, in njihovih gostih v koči marsikaj povedati. Znano mi je, da so takrat Bohinjci govorili: Če smejo tako delati varuhi Triglavskega narodnega parka in oblastne strukture, zakaj bi mi morali na planino nositi na hrbtu ali tovoriti na vozeh? Kolikor sem spremljal dogajanje, so se Bohinjci »okorajžili« in najprej peljali s traktorjem na planino »basengo« – leta 1995 –, prav tako tudi za selitev v dolino. Pozneje so vozili tudi med pašo gor in dol.
2.) Cesta na Planino pri Jezeru:
Tudi ta pot ni bila narejena v letu gora 2002. Bohinjec, ki je oskrboval kočo na planini, je najprej tovoril s konji od Planine Blato naprej. Sčasoma pa je s traktorjem začel prodirati više. Ker so mu pri tem delale napoto skale, jih je vsako leto nekaj zavrtal in razstrelil. To se je dogajalo že v letu 1989 in pozneje. Tako se je pot lepo počasi širila, veliki in močni traktor je prodiral vse više in pristal na planini Jezero. Ob tem naj povem še tole: lovci in čuvaji Triglavskega narodnega parka so od 1976. naprej budno spremljali vsakršno početje tujih prišlekov na območju parka v Bohinjskih gorah. Vneto so prijavljali najemnike pastirskih stanov, ki so se trudili te vzdrževati in jih ohraniti. Drži pa, da so najemniki te pastirske stanove po večini uporabljali samo poleti, za počitnice. Tudi ko je najemnik takšnega stana kupil deske ali skodle v Bohinju in so mu jih Bohinjci s konji pripeljali na planino, so prihajale ovadbe lovcev in čuvajev narodnega parka, za njimi pa tudi do desetčlanske komisije, ki so na kraju samem zasliševale najemnike pastirskih stanov, ker naj bi sekali in na planinah delali skodle in žagali deske. Ko sem o tem govoril s poštenimi Bohinjci, so mi povedali, da čuvaji in lovci v Triglavskem narodnem parku ne trpijo, da bi se kdo dalj časa zadrževal na planinah, ker jih najemniki pastirskih stanov ovirajo pri nečednih poslih – lovu. Od 1973. do 1999. sem imel priložnost vsako leto približno dva meseca preživeti v Bohinju, sicer z razmaki, ne zaporedoma. Tako mi je dogajanje kar dobro znano.
Z lepimi planinskimi pozdravi,
Jože Hauptman
Prav zanimiv je uvodnik PV 1/2005 z naslovom »Zakaj nove ceste v gorah?« Zanimiv, ker je nujno pojasniti nekaj zgodovine te tematike. Precej sem se že motal po bohinjskem kotu, če bo zdravje, se bom še naprej. Glede ceste na Planino pri Jezeru je prav poznati nekaj zgodovinskih dejstev: kočo na Planini pri Jezeru so Bohinjci po »uspelih« socialističnih petletkah opustili. Načrt graditve cevovodov za pošiljanje mleka s planin Viševnik, Dedno polje in Planine pri Jezeru v dolino je izpuhtel in koča na Planini pri Jezeru je bila dolga leta zaprta. Nekje okoli 1971 so jo dali v najem nekemu župniku, ki je med počitnicami vodil mladino v gore in mu je koča s 50 preprostimi ležišči, skromno kuhinjo in sanitarijami z greznico prišla prav, saj je pocenila bivanje. V letu 1974 je na Planino Jezero z Velega polja prišel »gospod«, ki je takrat skoraj izključno sam s svojo druščino uporabljal protokolarni objekt, ki še stoji nad Velim poljem. Ko je ta »gospod« na Planini pri Jezeru zvedel, kdo ima tamkajšnjo kočo v najemu, je ukazal, naj Bohinjci takoj pretrgajo najemno pogodbo. Bohinjci so ukaz izpolnili še isti dan. Kočo na Planini pri Jezeru je potem prevzelo neko planinsko društvo. Razlika pa je bila očitna: prejšnji najemnik je kočo skrbno vzdrževal, čistil je tudi dimnik. Kaže pa, da novi najemnik ravno za čiščenje dimnika ni poskrbel, saj so se po nekaj letih poleti vnele saje v dimniku. Na streho, krito s »šinkeljni« – skodlami – je padla iskra, dom je pogorel, osebje doma se je iz njega rešilo v copatih. Čez nekaj časa so kočo začeli obnavljati. Obnovljena pa ni v enakem obsegu kot prej.
In zdaj k stvari: cesto na Planino Jezero je počasi, toda vztrajno širil domačin iz Bohinja, po mojem vedenju precej pred 1990. Vsako leto je zavrtal nekaj skal na poti in jih razstrelil. Ironija je bila, da so lovci in čuvaji Triglavskega narodnega parka hodili mimo razstreljenih skal, vedeli, kdo to počne, in molčali. Molčali, ko je prišel velik traktor in goseničar na Planino pri Jezeru. Molčalo je tudi vodstvo planinskega društva, ki upravlja kočo. In molčal je tudi izvajalec, saj si je hkrati prav lepo preuredil pastirski stan v počitniško hišico. Naj povem še nekaj: jezero na Planini pri Jezeru je bilo čudovito čisto gorsko oko. Ko je kočo po odslovitvi omenjenega župnika prevzelo planinsko društvo, pa je v nekaj letih »zacvetelo«. Čistost je izginila, jezero je postajalo rjavo in bohotile so se alge. Bohinjski pastirji so vedeli povedati, da so iz koče preusmerili odplake v jezero in posledice niso manjkale. Nekaj let po obnovi pogorele koče smo bili priča čudnemu »krtovanju« na planini. Na veliko so kopali prek planine v tretjo dolino, v tej pa so naredili ponikovalnico. Odtlej odplake in fekalije ne gredo ne v greznico (ki jo je stara koča imela!) ne v jezero, pač pa v ponikovalnico. Verjetno se nihče ne zaveda posledic ravnanja planinskega društva, ki kočo upravlja. Kje so naravovarstveniki in druge pristojne institucije, katerih naloga je ugotavljati in zagotoviti, da bodo vodna zajetja ostala čista? Ponikovalnica koče na Planini pri Jezero je ekološka bomba – pomislimo na vodna zajetja na Vojah in še kje v Bohinju. Ob graditvi tega »idealnega projekta« so hodili mimo čuvaji in lovci Triglavskega narodnega parka, v koči so bili privilegirano postreženi in so molčali.
Vsekakor se ne strinjam, da vozijo na Planino pri Jezeru avtomobili. Tudi če bi imeli lovilce olja ne! Da pa se tu napraviti red: na izhodišču – parkirišču pri Planini Blato – postaviti zaporo. Bi bila stvar rešena? Morda, morda pa tudi ne. Morda bi se spet našel kak bohinjski veljak, ki bi zaporo uničil, kot je z velikim traktorjem uničil zaporo, ki je bila pred leti postavljena ob vstopu na Planino Blato.
Na svidenje na Planini Jezero!
Boštjan Ogrin
Komentar Triglavskega narodnega parka
Z uvodnikom v 1. številki se povsem strinjam in se kljub temu, da včasih napišem tudi kakšno kritično o gorništvu, zavedam, da problemi hoje v gore in alpinizma niso nič v primerjavi z drugimi grobimi posegi v gorski svet, kot so na primer omenjene ceste. TNP je imel prvih deset let po ustanovitvi leta 1981 težke poporodne težave in je le mukoma uveljavljal prave parkovne interese. V devetdesetih letih pa so se stvari že v mnogočem izboljšale. O gradnji cest v hribe smo na veliko opozarjali, pisali pritožbe in prijavljali. S tem smo si nakopali še dodatnega sovražnika - gozdarje, ki večinoma podpirajo te gradnje z opravičilom, da gre za vlake za spravilo lesa.
Gospod Hauptman je napisal svoj pogled na gradnje teh poti, ki sicer veliko pove, v marsičem celo drži, prispevek pa predvsem na dan vleče vsem znane in več kot 10 let stare stvari.
Res je, da so se poti (lahko jih imenujemo tudi ceste) v Fužinske planine postopoma širile v zadnjih dvajsetih letih. Iz nekdanjih "furmanskih poti" so nastale vlake za spravilo lesa in traktorske poti, po katerih se pa lahko pripelješ tudi s terenskim avtom. Na TNP hranimo debele arhive naših nasprotovanj takim posegom, prijave inšpekcijam in podobno ... Rezultat je bil pa tak, da smo bili na ta način zaviralci domačinov, ki tam gori gospodarijo z gozdovi in planinami. Enak primer je tudi razširitev poti na Planino pri Jezeru, ki je bila z naše strani obsojena, so pa gozdarji na podlagi svojih predpisov rekli, da gre za vlako in da jo lahko razširijo. Za tem so pa tudi ljudje iz naših - planinskih vrst. PD Integral, ki ima kočo na Planini pri Jezeru, je podprlo kmeta, ki jih oskrbuje, da zaradi novega in večjega traktorja razširi pot.
Žal držijo tudi očitki o vožnjah lovcev, vendar se na srečo nanašajo na pretekli čas. Nadzorniku lovcu, ki je to počel, je bil že v začetku devetdesetih let zato odvzet terenski avto, lova tam gori od leta 1994 ni več in nadzornik, ki je to počel je bil leta 1998 zaradi teh in drugih nepravilnosti odpuščen iz naše službe, zgubil pa je vse pritožbe do vrhovnega sodišča.
Martin Šolar, TNP