Viva - Viki Grošelj: Športna "izobraženost" nekega naroda se prav gotovo ne meri po številu športnih objektov, v katerih potekajo športne prireditve, ki jih pasivno spremlja manjše ali večje število gledalcev.
Veliko pomembneje je čim večje število državljanov, ki se kolikor toliko redno ukvarjajo z gibanjem. Prava sreča je, da obstaja toliko različnih možnosti za krepitev telesa in s tem tudi duha. Bolj ko spremljam to pestrost ponudbe, bolj me privlačijo tiste najbolj primarne oblike, ki so tudi daleč najcenejše.
Ena od teh je hoja. Gibanje z izjemno tradicijo, ki je bilo do izuma prvih prevoznih sredstev – poleg jezdenja – pravzaprav edina možnost premikanja iz kraja v kraj. Vesel sem, da zadnja leta doživlja pravo renesanso. Vse številnejše pešpoti, in s tem še zdaleč nimam v mislih samo na planinskih, človeka vračajo k hoji. Pravi balzam v času histerično hitečega sveta, ki že zdavnaj ne ve več, kam hiti. Bolj ko hitimo, manj časa imamo. Vsaj meni se je to kar nekaj časa dogajalo. Hoja me upočasni in umiri, hkrati pa mi prevetri možgane. Med hojo laže razmišljam, načrtujem in se sproščam. Če pot vodi v breg, pa veliko naredim še za svojo telesno pripravljenost.
S tem pa možnosti, ki jih ponuja hoja, še zdaleč ni konec. Pravzaprav se tu šele začenjajo. Sam sem privrženec športnih dejavnosti, ki potekajo v naravi. Gibanje, ob katerem doživljam lepoto pokrajine in jo obenem raziskujem, me še posebno izpolnjuje. Zato dodatno uživam v hoji po poteh in pokrajinah, kjer še nisem bil. Trekingi po različnih deželah so prav pri vrhu moje vrednostne lestvice. Kaj je lepšega kot med počasnim premikanjem doživljati svet okrog sebe. Kaj vse lahko zaznaš, če se ti ne mudi in se lahko ustaviš, kjer hočeš. Kako zelo začneš ceniti to, kar si pridelal v "znoju svojega obraza" in s svojo lastno energijo. Vse bolj postajaš privrženec znanih resnic, ki imajo že kar "filozofske razsežnosti": če ti je vseeno, kdaj prideš, ne boš nikoli zamudil; če ti je vseeno, kje si, se ne boš nikoli izgubil.
Hoja je navajanje na preprostost in preudarnost. Povrhu z njo tudi kar najmanj škodujemo okolju. Pešačenje kaj lahko postane način življenja, ki te nadvse izpolnjuje. To se je verjetno zgodilo Matjažu Čuku. Zadnje čase sem na spletnem portalu Gore-ljudje z zanimanjem prebiral utrinke z njegove poti po Nepalu. Leta 2012 je prehodil to eksotično deželo ob vznožju Himalaje. Začel je na njeni zahodni meji in sto dvanajst dni pozneje končal na vzhodni. Večinoma je prenočeval pri domačinih in z njimi navezal številne prisrčne stike. Ni hitel, saj mu ni šlo za nikakršne rekorde, ni pa se niti obiral, saj si je na potovanju v povprečju samo vsak deseti dan privoščil dan počitka. Kaj vse je doživel na tej poti in kaj mu je dala, najbolje ve sam. Mi smo mu lahko hvaležni za idejo in praktičen prikaz, da je marsikaj uresničljivo, če si le dovolj močno želimo.
Kako je že zapisal veliki Janez Menart v eni od svojih pesmi? "… in sreča je, da je pred mano pot / in to da vem, da slast je v tem, da grem …"
Viki Grošelj