Mitja Košir, gorski vodnik in novinar
Mitja Košir, gorski vodnik in novinar
O knjigi Mira Štebeta PREIZKUŠNJE
Gre za vznemirljivo branje, kar je seveda dovolj, da zahtevnejši bralec seže po tej knjigi. V njej je toliko usodnih prelomnic, ki jih pripoveduje z nemilo usodo zaznamovani človek, da bi ji v slovenski gorniški literaturi komaj našel podobno. Štebetove knjige je namreč en sam padec. Najprej res pravi, fizični padec, v splet srečnih okoliščin v Koglu poviti klobčič s sicer hudimi, a ne tragičnimi telesnimi posledicami, potem tisti, razumu vsakdanjega površnega dojemanja sveta težko umljiv »padec« v gluhost grenlandske tišine in končno tisti najusodnejši in daleč najbolj človeško boleč, ki je zadel najgloblje v srčna prostranstva dobrega človeka, nesrečna izguba malega fanta, ljubljenega sina, ko je komaj stopil na pot v življenje. Tu bi lahko z zvrhano mero priporočljivosti k branju Štebetove knjige prenehal pripovedovati o njej, vendar bi bilo to hkrati lahko povsem dovolj, še verjetneje pa premalo. Zato teh nekaj besed.
O lastnih padcih je najteže govoriti, pa naj gre za kakršnekoli že, zato velja s toliko večjim spoštovanjem jemati v roke to knjigo. Kar nam ima avtor povedati, nam pove brez velikih literarnih ambicij, ki bi segala na širna in zato negotova področja filozofije življenja, zato pa govori pošteno in z zvrhano mero optimizma kaže na najpomembnejšo človekovo pot – na pot preživetja in premagovanja vsakovrstnih, tudi najtežjih zapletov in preizkušenj.
Ko se nam z vsakim prebranim listom razkriva avtorjevo življenje, ki nam ga brez olepševanj in lakiranj ponuja odprtega srca in duše kot na dlani, se nehote začenjamo spraševati, kako bi sami ravnali v takih preizkušnjah. Zato knjige nič več zgolj ne beremo, ampak vedno bolj stopamo z avtorjem v neposredni dialog, tisti, ki to zmorejo pa celo v izmenjavanje izkušenj. Bralcu se zastavlja morda najtehtnejše vprašanje – kako bi ravnal sam?
Zato knjiga, ki je v pretežni meri gorniške narave, ni namenjena le gornikom ali morda celo le alpinistom. Morda tem zadnjim na izkušenjski ravni še najmanj, saj se v svoji dejavnosti ves čas neposredno srečujejo z avtorjevim podobnimi tveganji, jo bodo pa s pridom brali kot tehten premislek delčka lastnega življenja enega izmed njih. Veliko več ima ta knjiga povedati tistim, ki v gorah vidijo sicer lepe, a nevarne in človeku neprijazne podobe. Kajti kljub težkim udarcem, ki so mu jih gore zadale, jim avtor ostaja zvest in z leti, ki se množijo, vedno bolj zagledan v njihove svetle plati, v njihovo komaj umljivo lepoto. Tak pristop seveda ni edini pravi in zveličaven, saj gre v vsem tem za izrazito intimne odnose človeka in narave, je pa najbolj tvoren za tistega, ki v življenju išče pot in ne ciljev, kot pravi Nejc Zaplotnik. Kajti, kdor išče zgolj cilj, ostane prazen ko ga najde, tisti pa, ki najde pot, mu ostajata bogastvo in radost življenja vedno pred očmi.
To nam, kljub svoji tragiki na eni in optimizmu na drugi strani, pripoveduje Štebetova knjiga. In to je več kot dovolj za to, da jo uvrstimo na polico med tiste knjige, ki govorijo o gorah s toplo, iz srca izvirajočo besedo, čeprav je v njej manj poezije in zato več sicer prozaične, a trdne prepričanosti o pravilnosti vztrajanja na izbrani poti skozi življenje.