Gorenjski glas, 15.10.04 - Helena Jelovčan: Kralj je oklicno od oktobra inšpektor za splošne zadeve v sektorju uniformirane policije

KRONIKA

Ob pištoli še klini, sponke, vrvi

»Sam sebi dokazuješ, ko treniraš, ko si sam v hribih, sam s skalo, neugodnim vremenom, ko moraš vedeti, koliko zmoreš in kje so tvoje meje. Ko rešuješ, ni reševalca, da bi se dokazoval. V glavi je samo to, kako človeka čim prej varno spraviti v dolino, na toplo, k zdravniku. Reševalec tudi nikoli ne pomisli, zakaj je pa ta lezel gor.«

Kranj – Poklicno je od oktobra inšpektor za splošne zadeve v sektorju uniformirane policije Policijske uprave Kranj, kot eden od treh pomočnikov poveljnika posebnih enot v okviru Generalne policijske uprave že četrto leto vodi gorsko policijsko enoto, katere član je dobro desetletje, šest let pa tudi inštruktor letalskega reševanja s helikopterjem. Zasebno je že dve desetletji član tržiške postaje GRS. Za seboj ima povprečno po trideset reševanj na leto, pomnoženo z dvajset, skupaj 600. Sam ločnice med poklicnim in zasebnim ne postavlja.

Prihajate iz Tržiča?
»Ja, odraščal sem pri stari mami v Lomu, pasel koze po Kriški gori, pred šolo pa sem prišel v Tržič k staršema. Oče je bil kovač v Tovarni kos in srpov in že od začetka postaje GRS Tržič njen član. Kot gorskega reševalca sem ga občudoval in cenil. Že majhen sem z njim spoznaval hribe, kot najstnik pa tudi že v prvih, lažjih reševanjih pod Košuto. Piko na i je dalo dežurstvo na smučišču na Zelenici, kamor so me vključili med počitnicami kot slalomista in veleslalomista v mladinski reprezentanci.«

Ste šli po osemletki na srednjo policijsko šlo?
»Ne, če bi šel, bi moral pustiti smučarijo, tega pa takrat še nisem želel, čeprav me je policija vseskozi mikala. Končal sem jeseniško gimnazijo. Takrat sem se dejansko znašel pred odločitvijo: ali šport ali kruh.«

Odločili ste se za "kruh"?
»Malo sem pogledal naprej. Od športa lahko živi samo peščica res najboljših. Vpisal sem se na višjo zdravstveno šolo v Ljubljani, ki je bila najbližja mojim nagnjenjem. jo končal, kasneje pa na višji policijski šoli naredil prekvalifikacijo, delal pet let kot kriminalist v sektorju kriminalistične policije, diplomiral na visoki šoli za organizacijo dela, zadnjih osem let pa delam v sektorju uniformirane policije Policijske uprave Kranj. V policiji sem od leta 1990.«

V zdravstvu potemtakem niste nikoli bili?
»Sem, približno dve leti sem delal v tržiškem zdravstvenem domu, na rentgenu. Moram reči, da mi to znanje, ki ga vseskozi obnavljam, utrjujem, pri reševanju izjemno koristi. Ker sem hkrati gorski policist in reševalec, me, sklepam, tudi zato med tednom večkrat kličejo v reševanja, kot bi me mogoče sicer.«

Kako je organizirana enota gorske policije?
»V okviru posebnih policijskih enot Generalne policijske uprave, kot na sklic. Ko je treba v gore, nas skličeta bodisi direktor policijske uprave ali generalni direktor policije. Ko se vrnemo, se vrnemo v svoje redne enote na policijsko postajo ali upravo. Glede na pogostnost reševanj, letos smo bili aktivirani že sedemdesetkrat, pa bi kazalo razmišljati o tem, da bi enota gorske policije postala stalna aktivna enota.«

Koliko vas je?
»V Sloveniji 44, na Gorenjskem deset. Pred nami je Ietno usposabljanje, tokrat iskanje pogrešanih ljudi na težko dostopnem terenu. To je pri reševanjih na sploh najtežje. V lakih primerih mora policist zbrati čim več obvestil, se poglobiti v psihologijo pogrešanega človeka, kam bi lahko šel, načrtovati pregled terena, ko ne veš. v katero smer sploh iskati, kako se opremiti. Kot vodja iskanja lahko rečem, da je v primerih, ko pogrešanega ne najdemo, najtežja odločitev, kdaj z iskanjem prekiniti. Pred seboj imaš njegove svojce, prijatelje, ne nazadnje sedmo silo, vsi sprašujete ali ga še niste našli, ali boste kar nehali. Ko izčrpaš vse možnosti, prekineš, čeprav iskanje nikoli ni zaključeno, le metode so druge, za svojce manj opazne.«

Kaj pa je vaše redno delo?
»Kot inšpektor v sektorju uniformirane policije sem doslej pokrival področje državne meje, od oktobra pa sem po lastni želji v skupini za splošne policijske naloge, kamor sodi skrb za javni red in mir; tu so različne prireditve, nesreče v gorah, na smučiščih, orožje. Eksplozivi. Na orožje se tudi ljubiteljsko spoznam.«

Pištolo nosite?
»Redno, čeprav doslej še ni bilo treba streljati in upam. da mi tudi nikoli ne bo treba. Dvakrat mi je še kot kriminalistu prišla prav, da sem se ubranil napadov. Kasneje, kot inšpektor, pa sem jo potreboval v iskanjih oboroženih storilcev. Sodeloval sem tudi v dveh najbolj odmevnih iskanjih, v Kokri in akciji Bele vode.«

Je znotraj policije dovolj možnosti za prehajanje s področja na področje?
»Je in to je dobro. Ko si namreč dalj časa na nekem področju, nehote postane rutina, zmanjkuje idej, ki bi jih na nekem drugem področju lahko izkoristil.«

Kako pa vaše delo, zlasti delo gorskega policista in reševalca, razumejo doma, družina?
»Razumejo, da je to, kar delam, dobro. Seveda jih tudi skrbi žame, pogosto me čakajo. žena tudi do dveh, treh ponoči. Zlasti med planinsko sezono sem imel vedno zelo malo časa za družino, priznam. Je pa neprimerno bolje zdaj, ko je na Brniku dežurna helikopterska ekipa. Prej sem čakal vsak konce tedna, ali me bodo klicali ali ne, zdaj vem, kdaj sem na vrsti za reševanje.«

Od kdaj obstaja dežurna helikopterska ekipa?
»Tretje leto, v organizaciji Uprave za zaščito in reševanje, v njej so združene različne službe. Policija (ali vojska) da helikopter, posadko in policista, gorska reševalna služba reševalca letalca, nujna medicinska pomoč zdravnika letalca. Ekipa dežura od petka do nedelje v bazi na Brniku, tako da od klica do poleta mine največ pet minut, v dvajsetih minutah pa smo že na kraju reševanja. V bazi dežuramo, od klica je največ pet minut do poleta.«

Ste pogosto dežurni?
»Dva vikenda, med tednom pa imam to smolo ali srečo, kakor vzame, da sem na poti iz Tržiča praviloma najbližji do Brnika. Če med tednom potrebujejo policista ali reševalca letalca, me pokličejo in odletim z njimi. Oboje obvladam, zato sem tudi eden tistih, ki ima v Sloveniji največ reševanj.«

Se morda spomnite kakšnega posebnega dogodka?
»V desetih letih dela v gorski policijski enoti in dvajsetih letih v gorski reševalni službi je bilo "morje" dogodkov in spominov, težko bi izluščil katerega koli od njih. Sodeloval sem povprečno v tridesetih reševalnih akcijah na leto. Najbolj žalostno je takrat, ko v dolino pripeljemo mrtvega človeka. Kot policist moram na kraju ugotoviti vzrok nesreče, izključiti tujo krivdo, morebitno kaznivo dejanje, ki je v gorah težko dokazljivo. Pretresejo me zlasti nesreče otrok. Zato sem tudi pri preventivnem delu v gorah pa tudi, kadar nisem v službi, posebej pozoren na družine z otroki. Otroci niso dovolj razsodni, nimajo izkušenj, ne vedo, da se skala lahko odtrga, da na spolzki skali lahko zdrsne. Veliko staršev na zavarovanih planinskih poteh otrok nima zavarovanih, pogosto so otroci neprimerno obuti, "ker mu tako dragih čevljev samo za eno leto ne bomo kupovali". Le kaj je denar v primerjavi z življenjem?«

Se smrti v gorah težko spomnite, ker jih je preveč ali ker jih zavestno ali podzavestno hočete pozabiti? Kako jih doživljate?
»Pri takšnem številu se jih res ne spomnim. Iz podzavesti pa "sekajo" mrtvi otroci. Predvsem takrat, ko v hribe peljem svoja otroka.«

Reševanje v gorah, na težko dostopnih terenih, v slabem vremenu, megli je nevarno. Vas je kdaj strah?
»Če bi rekel, da me ni, bi lagal. Strah moraš porinili v ozadje, poskrbeti za maksimalno varnost zase in za druge. Vedno, ko greš v reševanje, se izpostavljaš. Nikoli nisi prepričan, da se boš tudi vrnil oziroma da se boš vrnil nepoškodovan. Kar precej reševalcev se vsako leto poškoduje.«

Kaj je v vas reševalcih, da ste pripravljeni zastaviti svoje življenje za drugega?
»To je v podzavesti, da je nekomu, ki potrebuje pomoč, treba pomagati.«

Ne tudi dokazovanje sebi, da zmorete?
»Na to pri reševanju nisem nikoli pomislil. Sam sebi dokazuješ, ko treniraš, si sam v hribih, sam s skalo, neugodnim vremenom, ko moraš vedeti, koliko res zmoreš in kje je tvoja meja. Ko rešuješ, ni reševalca, da bi se dokazoval. V glavi je samo to, kako človeka čim prej varno spraviti v dolino, na toplo, k zdravnikom.«

Potem morate imeti ljudi res radi?
»Ne vem, kaj je to. V tej smeri še nikoli nisem razmišljal. Če malo pomislim, je to verjetno tudi del vzgoje. Mene je vzgajala stara mama v vasi, tam so odnosi med ljudmi še bolj pristni, človeški. Cenil sem tudi očetovo delo gorskega reševalca. Nekdo, ki sam aktivno ne zahaja v hribe, morda ne razume. V hribih večkrat naletiš na situacijo, ko bi tudi ti lahko potreboval pomoč. Laik, ki gre enkrat na leto v hribe, v soncu, se ne zaveda nevarnosti, v debati lahko reče, zakaj je pa sploh lezel v slabem vremenu gor, zdaj pa morate vi reševati. Mi tega nikoli ne pomislimo, zakaj je lezel. Nam je pred očmi, kako bomo čim prej pri njem in kako ga bomo spravili dol. Ob tem moramo paziti tudi nase, zlasti pozimi, v snegu, da se nam kaj ne zgodi, paziti, da s helikopterjem ne rinemo z glavo skozi zid. V vetru, megli si oprtamo nahrbtnike in gremo peš na pomoč.«

Kje imate opremo, je težka?
»Kakšnih dvajset kilogramov. Oprema je tudi razlog, zakaj imam avto z velikim prtljažnikom. Vedno je z menoj, če sem doma, jo imam v "rumpl kamri», kjer v neredu, kot očita žena, najdem vse. En nahrbtnik je pripravljen doma, drugi v avtu. Če me pokličejo, sem v desetih minutah preoblečen m pripravljen za polet. K sreči ima vodja sektorja uniformirane policije Vojko Mulec za reševanje posluh, saj takrat, ko rešujem, moje redno delo čaka.«

Tudi dopuste z družino preživljate v gorah?
»Za dušo otrok. ki me čez leto pogrešata, gremo za dva tedna na morje, čeprav meni ni dosti zanj, drugi del dopusta pa je obvezno v hribih. Sedemletni sin rad hodi v hribe, s štirinajstletno hčerjo pa sva letos v Dolomitih preplezala zahtevno plezalno pot blizu 3000 metrov visoko. Otroka moram vzeti s seboj, da vidita, kam hodim, da je to nekaj nepozabnega, pa tudi, da ju naučim zakonitosti, ki veljajo v hribih.«

Imate svojo najljubšo goro, katera je za vas najlepša?
»Vsi hribi so lepi. od Centralnih Alp do Himalaje, kjer sem bil s policijsko odpravo leta 2001, presmučal 6500 metrov visok vrh in izkusil ekstremne razmere. Najlepša pa sta zame domača vrhova Begunjščica in Vrtača. Če le imam tri ure časa, se zapeljem do Ljubelja, pozimi vzamem turne smuči, poleti preplezam.«

Kaj vam pomenijo hribi?
»Tudi po napornih dnevih, ko je v službi "gužva", ko si zatopljen v papirje, razmišljanje, ne ležem, da bi si spočil. Sprostim se samo v hribih.»

Sklepam, da imate ogromno kondicije. Jo nabirate samo v hribih?
»Zelo rad kolesarim, gorsko kolo da dobro kondicijo. V tržiških hribih je dovolj makadamskih planinskih cest primernih za to.«

Helena Jelovčan,
foto: Tina Dokl in osebni arhiv