Slovenske novice: Tone Škarja dopolnjuje članek Marjana Raztresna o sodbi za plačilo
Slovenske novice, ponedeljek, 9. julija 2007
Odprti stolpci
Obsodili alpinista iz Špikove stene
Dopolnjujem članek Marjana Raztresna o sodbi za plačilo stroškov reševanja. Sodišče se ni poglabljalo v upravičenost klica na pomoč (št. 112), pač pa je brez širše obravnave, le v sestavi sodnega senata, odločilo o obveznosti plačila. Na zaslišanju prič pri Okrajnem sodišču v Kamniku (narok 17. 11. 2006) sta oba gorska reševalca, zdravnik dr. Vlado Jurekovič in Gregor Berce (postaja GRS Kranjska Gora) potrdila, da je bilo reševanje nujno, saj bi zaradi hitrega ohlajanja zelo verjetno umrla. Od vidnih poškodb je imel Kladnik odrgnine po rokah, sicer sta bila pa že v stanju omejene gibljivosti in motene zavesti. Vendar teh izjav sodni senat ni upošteval, tehtal je le vrednost življenja v primerjavi z višino računa.
Ob tem je treba upoštevati več stvari. Člen 118. Zakona o varstvu pred nesrečami…govori o naklepu ali veliki malomarnosti, vendar niti najmanj ne precizira malomarnosti. Naklepa zagotovo ni bilo, podaljšanje plezanja, sprememba smeri in celo zgrešitev pa so v alpinizmu že zaradi njegove narave dokaj normalne stvari. Sodišče v obrazložitvi piše o poteh, kar pa plezalne smeri niso, saj so to le neoznačeni prehodi v sicer neprehodnem svetu. Najmanj, kar bi senatu pomagalo, bi bil kak izvedenec alpinistične stroke, gorski vodnik ali reševalec. Po mojih dolgoletnih izkušnjah sodeč spada omenjeni primer zgornjo desetino upravičenosti, ne pa pred sodišče. Res pa slovenski pregovor pravi, da »gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor«. Če ga prevedemo v pravniški jezik, je krivec že vnaprej vsak, ki gre v hribe. Od 2500 reševalnih primerov je bilo izstavljenih računov menda le kakih pet, res grobih malomarnosti pa je bilo gotovo nekaj sto, tudi pijanskih.
Račun je policija najprej izstavila Zavodu za zdravstveno varstvo, ki pa ga je zavrnil s prošnjo, naj priloži zdravniško in reševalsko poročilo. Tega pa policija ni terjala od kranjskogorske GRS, pač pa je račun poslala rešencema. Sodni procesi so pravzaprav namenjeni izterjavi plačila in ničemur drugemu. Zakaj postaja GRS Kranjska Gora ni dala od sebe poročila o reševanju, prav tako ne zdravniškega poročila (ki ga je zdravnik po svoji izjavi napisal), je zanimiva uganka. Prav tako govorice o plezanju v kratkih hlačah (kar so ovrgli posnetki). Vse se je dogajalo v obdobju odcepljanja GRS od PZS, ko je bila nehote vpletena tudi slovenska javnost in obremenjena z informacijami o velikih stroških, ki jih davkoplačevalci dajemo za reševanje neodgovornih, in ob poskusih obremeniti člane PZS z dodatnim zavarovanjem.
Dekle s psom, ki se je v tistem obdobju ubilo v Repovem kotu, je tudi posredno žrtev te psihoze. Saj je na nasvet, naj v brezizhodnem položaju pokliče GRS, odgovorilo, da »to pa ne, kdo bo pa to plačal«. Pet minut pozneje je bila mrtva.
Zdaj je GRS samostojna, te »plačilne « evforije je konec, rešuje se v skladu z doktrino reševanja Republike Slovenije in račune spet plačujejo državne institucije glede na vrsto akcije: za mrtve občine, za iskanja policija in za poškodovance Zavod za zdravstveno varstvo. Kolateralna škoda, kak mrtev človek ali kak neupravičen račun pa pod preprogo. Vse to dogajanje ima gotovo ozadje, vredno raziskovalnega novinarstva.
P. S. Prav zanimivo bi bilo vedeti, koliko in od kod dobi denar Uprava za zaščito in reševanje in koliko ga dobijo njeni »komitenti« (GRS, gasilci in še vse mogoče druge reševalske službe). Videli bi, da so debate o stroških gorskih reševanj le megla pred mnogo večjimi izdatki. In še nasvet: če niste patrioti, se vpišite k avstrijskim planincem, pa boste imeli enake popuste v kočah, krite pa visoke stroške reševanj povsod po svetu (naklepa in res grobe malomarnosti pa nikjer). Pazite nase. Ne telefonski signali in ne helikopterji ne sežejo povsod.
Tone Škarja,
Kolodvorska 24, Mengeš