Večer, 30.08.06, Gore, ljudje: V gorah naj bo čim manj takih ali drugačnih razpoznavanj in favoriziranja različnosti
Večer, sreda, 30. avgust 2006
Gore, ljudje
Samo tipizirana skrinjica za hrambo vpisne planinske knjige in žiga
Očiščeni vrhovi naših gora in planinskih poti
V gorah, še posebno na njihovih vrhovih, naj bo čim manj takih ali drugačnih razpoznavanj in favoriziranja različnosti, ki naj bi opominjala na različne dogodke in politična opredeljevanja
Takrat, ko postane mesto pretesno in ko se med tednom delo zgrne človeku na glavo, začuti, da mora pobegniti v naravo, se sprostiti ter pozabiti na vse zdrahe in težave. Pa naj bo to bližnja Kalvarija, Pohorje ali Kozjak. V soboto se je pač našel čas za izlet po poteh Kobanskega in Kozjaka. Avto smo pustili na parkirišču pri šoli na Remšniku in nato sledili markacijam mimo kmetije Hiter, cerkve sv. Urbana, v načrtu smo imeli pot do Kapunarja ter naprej po grebenu na vzhod, do Pankraca, in nazaj na Remšnik. Pa se je zapletlo že pred cerkvijo pri Urbanu, kjer je bilo kar nekaj avtomobilov, okoli gotske cerkvice pa še mnogo več ljudi.
Lepa in obnovljena cerkev vedno sameva, danes, na zadnjo avgustovsko soboto, pa je bila maša in kot grozd ljudi okoli cerkvice. Nekaj sto metrov naprej smo prišli do spomenika padlim partizanom in do kapelice. In tudi tukaj je bilo spet mnogo ljudi. Je danes kakšna posebna sobota, smo se spraševali izletniki z mariborskega konca. Potem izvemo, da bo tukaj spominska svečanost, ker so na današnji dan pred 65 leti pri kmetiji Buzenik padli štirje partizani, eden je bil domačin in mati mu je v spomin dala postaviti kapelico, spomenik pa so kasneje postavili člani Zveze borcev z Remšnika. Pa zakaj niso na svečanosti skupaj, kot so bili še pred 20 leti, se sprašujemo, ko gledamo velike fotografije na panoju ob kapeli. Kako to, da stoji vsak ob svojem znamenju oziroma spomeniku? Zagato je razrešil domačin z Remšnika, ki pove zgodbo, kako so postavljali spomenik padlim partizanom in kapelico. Da pa nista maša in svečanost borcev skupaj, je kriva naša, slovenska katoliška cerkvena hierarhija. Do osamosvojitve so skupaj polagali vence, imeli mašo, zdaj pa taka delitev, razdvojenost. Zakaj, so se spraševali izletniki, planinci in domačini. V spomin se prikrade pred tednom dni na nacionalki predvajani film o poljskem duhovniku - Wojtyli, ki je postal papež in je povezoval Poljake tudi v najhujših časih okupacije, ne oziraje se na vero, spol ali način upora proti okupatorjem. Lani umrli papež je bil predvsem humanist, altruist, povezovalec vseh Poljakov in kasneje vseh ljudi sveta ter naj bi bil vsem za zgled. Tudi Slovencem. Sicer pa je res smola, da slovenski katoliki nismo poslušali glasu in svarila dveh mariborskih škofov, Grmiča in Tomažiča, ki sta Slovence svarila pred razdvojenostjo. Ljubljanski katoliški vrhovi so neprikrito paktirali z okupatorjem in podpirali borbo Slovenca proti Slovencu zaradi nekakšne ideologije, ki jim ni bila pogodu. Danes pa, namesto da bi iskali zgled pri umrlem papežu, poslušamo pridige maščevanja željnih, s sovraštvom indoktriniranih mladcev Kristusove vojske. Mar naj ponovno postane Slovenec Slovencu vrag, mar bomo tedaj lažje razumeli relativizem okupatorjev in okupirancev, agresorjev in žrtev? Čemu ta neprikriti razcep, to sovraštvo, mar je to način, da se prikrijejo napake naših dedov, da se pozabi preteklo gorje premagancev? Prepad, ki je tako očiten med nami, še nikoli ni bil tako globok. Koliko ga je treba še poglobiti, da bodo nastopile razmere, da bodo novodobni zmagovalci zadovoljni. Ve se, da sovraštva ne bo več treba podžigati takrat, ko ne bo več poražencev. V vsakem indijanskem plemenu so bile sive glave tiste, ki so bile modre in so reševale plemena v najhujših časih. Kdo naj nas rešuje in združuje, če so na vrhu prepirljive in sovraštva polne glave, smo se spraševali štajerski planinci.
Znamenja na vrhovih slovenskih gora
Kaj naj bo na vrhovih slovenskih gora, hribov, gričev in planin, se je Planinska zveza opredelila že pred leti na osnovi razprav in zaključkov v vseh planinskih okoljih Slovenije. Zapisali so, da naj bo tam samo tipizirana skrinjica za hrambo vpisne planinske knjige in žiga. Takšna so tudi stališča okljevarstvenih institucij pa tudi določeni prostorskih urbanističnih strategij. Pri tem pa je seveda v teh obravnavah in zaključkih tudi poudarjeno, da v primerih, ko so nekdaj takšna ali drugačna znamenja vrh gore že bila po volji ljudstva, domačinov, ljudi izpod gora, naj se to ohranja po njihovi volji, in če se le da, tudi s prisotnostjo kulturnega oblikovanja. Novih znamenj pa naj vendarle ne bi nameščali. Na vrhovih so tudi panoramske plošče, ki pomagajo pri orientaciji pogledov v bližnja in daljna obzorja, vendar naj bosta tudi pri teh namestitvah ob lastniku prisotna še arhitekt in upravni organ. Predsednik PZS mag. Franci Ekar pa dodaja: "Pri teh prizadevanjih in stremljenjih naj bo v gorah, še posebno na vrheh, čim manj takih ali drugačnih razpoznavanj in favoriziranja različnosti, ki naj bi opominjala na različne dogodke, politična opredeljevanja. Zato smo najprej očistili vse to z vrha Triglava. In tako je vrh Triglava Aljaževo darilo slovenskemu planinstvu ponovno postalo prvobitno in za vse enako spoštljivo znamenje tega slovenskega simbola. Menim, da se v gorah ne sprašuje, kdo si, kaj si in kaj boš, vendarle pa si vedno pripravljen tovarišu pomagati, ga vzpodbujati in tudi reševati. Zatorej naj vse, kar bi opominjalo na dolinske tegobe, težave in hudobijo, ostane v dolini. Vrhovi gora naj ostanejo resnični oltarji čistosti, nesebičnosti, zaupanja in upanja, kot tudi ogledalo cenjenja in spoštovanja drugačnosti. Tudi spominske plošče ponesrečenim naj ne bi imele mesta ob poteh, saj ne delujejo preventivno, ampak bolj zastrašujoče. Odnos do pokojnikov naj bo v dolini, kot vsakdanjik spomina, spominska znamenja naj bodo v za to urejenih planinski parkih pod goro, v vaških gorskih zaselkih in čim bliže pokopališč, ki jih velikokrat vzdržujejo člani planinskih društev, kot je to na dovškem pokopališču, kjer imajo matične številke ponesrečenih gornikov in planinsko društvo skrbi za grobove več kot 30 ponesrečenih, ki so ostali povsem zapuščeni."
Oblasti bi tudi v gorah želele imeti odraz trenutnega stanja, to velja za politike, predstavnike religij in režimov. Če bi ti želeli obeležiti vrh gora, bi morali tam graditi stadione. Največja vrednota gora in njenih skrivnosti je, da tod narava ostaja nepoškodovana in da prihajamo v gore, v okolje, v katerem človek ni iznakazil nepokvarjene prvobitnosti.
Urška Šprogar