Večer, 7 dni , Reportaža - Glorija Lorenci: Stotnija bralcev Večera in tednika 7 dni je spoznavala Posočje, deželo žive vode in energije. Od črne lokomotive muzejskega vlaka do belega mleka z visokogorskih pašnikov.
Ves minuli teden so vremenske napovedi za soboto preizkušale našo potrpežljivost do skrajnosti. Res velja, da je bolj od vremena nad glavo pomembno vreme, ki si ga vsak naredi v sebi, a si težko predstavljam, kako bi si stotnija Večerovih izletnikov lahko pomagala s to sicer lepo mislijo v Tolminskih koritih, na primer, če bi bila ena roka zasedena z dežnikom. Že tako sta bili na nekaterih izpostavljenih mestih za dober oprijem dve roki skoraj premalo. A se je bilo vredno potruditi za kar malo srhljiv razgled s Hudičevega mostu, za pogled v Dantejevo jamo, pa na čarobnost Medvedje glave, velike skale, ki se je nekoč v davnini zagozdila med stene kanjona zelene in poskočne hudourniške Zadlašice, tukaj, v koritih, celo pitne. In zanimivo je bilo stati na najnižji in najbolj južni vstopni točki v Triglavski narodni park.
Že pred mnogimi leti smo se z agencijo M iz Maribora partnersko odločili, da bomo bralce Večera in 7 dni vsako leto v maju popeljali po Sloveniji, da bomo skupaj potovali k zgodovini, k ljudem, k njihovi domači govorici, k njihovim domačim jedem. Da nam ne bo treba nenehno govoriti: "V zelo lepi državi živimo, samo škoda, da jo tako slabo poznamo." V skoraj dveh desetletjih smo obiskali mnogo krajev, ki pričakujejo našo pozornost in za katere se ni bati, da bi na nas naredili le neznaten vtis.
K zgodovini smo tokrat potovali z muzejskim vlakom od Jesenic do Mosta na Soči, po bohinjski progi, ki je del nekdanje več kot 700 km dolge železniške povezave Praga-Jesenice-Gorica-Trst. Prometni "most" med srednjo Evropo in Jadranskim morjem je bil zgrajen v letih 1900-1906, ko je progo odprl sam avstro-ogrski prestolonaslednik Franc Ferdinand, le nekaj let pozneje pa je vozila na bojišča soške fronte, na prizorišče največjega spopada na gorskem območju v vsej zgodovini človeštva, na tisoče slovenskih vojakov. Niso nas le prestolonaslednik, njegova žena Sofija, pribočnik Alojz in sprevodnik v starinski uniformi, ki so z nami delili pot na muzejskem vlaku, vrnili v stare čase - lesene klopi so neusmiljeno žulile naša razvajena "ozadja", v številnih predorih nas je dim silil h kašljanju, zaradi curkov isker in ogorkov pa z glavami nismo silili skozi okna. Ko smo si v Mostu na Soči, rahlo zadimljeni, rekli, da imamo železniške zgodovine zaenkrat dovolj, so vse tožbe prenehale, ko smo v oblaku pare zagledali tri črne kurjače. Od Jesenic do Nove Gorice in nazaj morajo zmetati v peklenski drob muzejske parne lokomotive šest ton premoga in ti seveda najbolje vedo, da je zgodovina res tudi umazana, smrdljiva in naporna.
"Mi se ne damo!"
Od črnega k belemu. Po Tolminskih koritih smo odšli v kobariški muzej na ogled etnološke zbirke Od planine do Planike, kjer smo se srečali z dediščino planinskega pašništva v Posočju in z razvojem sirarstva, na osnovi katerega je nastala današnja Mlekarna Planika, v kateri še zmeraj delajo po starih receptih. Mnoge planine so žive tudi danes in prav na ta dan so na visokogorske pašnike gnali prve črede krav, v stanih na planinah pa se začenja sirarjenje. Znameniti sir "Tolminc" je od marca letos kot slovenski proizvod registriran pri Evropski komisiji, kar pomeni, da morajo vse faze pridelave in predelave potekati na določenem geografskem območju, saj sta njegova kakovost in značilnost posledici vpliva določenega geografskega okolja - Zgornjega Posočja. Ta sir ima dolgo zgodovino, prvi zapisi o njem segajo v 13. stoletje, ko je bil naveden kot plačilno sredstvo za dajatve zemljiški gospodi.
Pod mogočnim Krnom, blizu Drežnice, za katero mnogi pravijo, da je ena najlepših gorskih vasic, smo na turističnih kmetijah Krajnc in Jelkin hram sedli k dobrotam iz domače kuhinje. K "sirovi župi", po tolminsko skuhanemu zelju in krompirju z ocvirki, ovčje klobase so mimogrede izginile iz sklede in sladki štruklji, ki jih še vedno od začetka do konca pripravi 91-letna babica, "taja", kot ji rečejo, so klicali po še več. Irena Krajnc, gospodinja, nam je predstavila naravno "kuliso", ki nas je obdajala. Ostrozobi Krn, Matajur, Kolovrat, Kobariški stol, Polovnik, Krasji vrh ... "Kaj vse ni šlo tu čez," pravi. "Po prvi svetovni vojni je bila tu neskončna mizerija; na planinah bi lažje sadili krompir kot pasli, saj je bilo od granat vse razrito, v Drežnici ni ostala cela niti ena hiša, le cerkvi je bilo prizaneseno. Dvakrat nas je stresel hud potres, a poglejte, mi se ne damo."
Ko smo se odpravljali proti domu, blagrujoč vreme, ki je bilo ves dan prijazno z nami, nam je v ušesih še vedno odzvanjala govorica naših sogovornikov s tega konca Slovenije, kjer "ima vsaka vas svoj glas". Iz skupine se je zaslišalo: "Kaj, ovčje klobase smo jedli?! Ampak jaz ovčjega ne jem ..." Očitno je za kakšno novo izkustvo, tokrat pač kulinarično, dobro, če ne razumeš prav vsake besede. In preslišiš, da so v klobasah pravzaprav "oucje".
Glorija Lorenci
V Tolminskih koritih, najnižji točki vstopa v Triglavski narodni park.
Red je red: "Vstopnice, prosim!"
Prestolonaslednik Franc Ferdinand (z ženo Sofijo in pribočnikom Alojzom) je potoval z nami.