Več, 09.12.05 – Jaroslav Jankovič: za medijsko podobo parka ne skrbijo dobro, v tujini je bolj znan

KRALJESTVO ZLATOROGA

Od lovskih tipov do logotipa

Vodja nadzorne službe Triglavskega narodnega parka se ne strinja z odstrelom 200 gamsov na leto, kar je desetina gamsje populacije. Priznava, za medijsko podobo parka ne skrbijo dobro, zato je v tujini precej bolj znan kot doma. Bohinjci so se navadili zaračunavati parkirnino, medtem ko ponudijo bolj malo. JAROSLAV JANKOVIČ se je z Martinom Šolarjem pogovarjal tudi o tem, zakaj je treba plačati kristalni pogled na Triglav.

Triglavski narodni park (TNP) leži na območju Julijskih Alp. Je edini v Sloveniji in v njem velja posebna naravovarstevena ureditev. Na območju parka prevladuje visokogorski kras. Rastlinstvo je značilno alpsko, vendar zaradi bližine Jadranskega morja in vpliva sredozemskega podnebja rastejo na jugozahodnem območju tudi rastline s tega območja. Ideja za nastanek sega v leto 1908, leta 1924 so ustanovili Alpski varstveni park (površina 1400 hektarov), leta 1961 so ga poimenovali Triglavski narodni park (površina 2000 ha) in ga leta 1981 razširili na 83.807 hektarov.

Martin Šolar, kaj je vsebina Triglavskega narodnega parka?
Triglavski park je leta 1981, grobo rečeno, nastal na podlagi lovskih interesov takratne politike in pa na drugi strani resda naravovarstvene iniciative, ki je bila v resnici prva civilna iniciativa v Sloveniji. Gre gotovo za enega izmed najbogatejših in najlepših parkov v Evropi, problem pa je, da včasih ne vemo, kaj bi z njim. Kljub vsemu govorimo o 83.807 hektarov velikem zavarovanem območju, kar je štiri odstotke slovenskega ozemlja, na katerem mora biti ohranjanje narave na prvem mestu. Enako velja tudi za vse druge krajinske in regijske parke v Sloveniji, kjer režim ni tako strog. Poleg tega so parki pri nas praviloma nosilci varovanja kulturne dediščine in krajine, kar včasih sistemsko ne gre skupaj z varovanjem narave. Zato v vsakem parku pričakujemo le primeren obisk, zadovoljiv za ohranitev tega ali onega in hkrati primeren za razvoj naselij v njem.

Koliko obiskovalcev naštejete na leto?
Naš park obišče od dva do 2,5 milijona ljudi, samo v poletnih dveh mesecih okrog 1,3 milijona. To se le ocene, saj natančno štetje praktično ni mogoče, ker je vstop prost, poleg tega imamo v parku 25 naselij, kjer živi skupaj 2200 ljudi.

Ste razmišljali o vstopnini, v Evropi je to nekaj običajnega?
Razmišljali smo, vendar menim, da v Sloveniji ljudje na kaj takega nismo pripravljeni. Še vedno nismo dojeli mehanizma, da pogled na kulturno krajino, na stare sadovnjake, travnate livade, sprehod po neokrnjenem gozdu nekaj stane.
Ponekod pobirajo parkirnino in tudi vstopnino (npr. slap Savice), ob vstopu v Logarsko dolino plačate nekakšno mitnino. Toda če uvedete vstopnino v park, morate obiskovalcem ponuditi poceni prevoz s kombiji ali jim ponuditi kolesa. Sekundarne ponudbe, ki bi jo morala organizirati lokalna skupnost v parku, pa seveda pri nas še ni.

Kje so razlogi?
Verjetno jih je več; od nefleksibilne davčne politike do samosvojih lokalnih skupnosti. Največja težava je po moje v tem, da je priliv denarja ob uvedbi parkirnine ob sezoni zelo velik, občutek je sladak. Ljudje se navadijo in nehajo preklinjati Bohinjce, a ti za povračilo še vedno ničesar ne ponudijo oziroma premalo.

Slovenci še vedno ne hodimo v Triglavski nacionalni park, ampak v Bohinj, na Sedmera jezera, medtem ko ga tujci zaradi lepot zelo dobro poznajo.
S tem bi se le delno strinjal. Neokrnjene lokacije v Evropi, zlasti v Alpah, na primer Sedmera jezera, pa Gran Paradiso v Italiji, so zaradi naravnih lepot obiskovali mnogo pred ustanovitvijo parkov. Danes se v evropskih parkih srečujemo s problemom, ali je tega turizma preveč, premalo, koliko bi ga bilo ravno prav. Pred časom sem bil v Rusiji in tam je zgodba drugačna. Neokrnjena ruska prostranstva so čudovita, zato so nekatera območja preprosto določili in ustanovili parke, zdaj si želijo obiska.

Imam občutek, da se v Triglavskem parku niste nikoli potrudili za njegovo medijsko podobo. Do pred kratkim sploh niste imeli spletne strani.
Celostna podoba je bila res slaba. Spletne strani so zastarele in neatraktivne, prenova je nujna in z novo direktorico Marijo Markeš smo že naredili prve korake v tej smeri. V programu parka so prenova spletnih strani, celostna podoba in zaščita imena med prednostnimi nalogami.

Zakaj vsi slovenski parki še nimajo organizirane nadzorne službe, primerljive z rangerji v ameriških nacionalnih parkih?
V Evropi so razmere na terenu drugačne kot v Ameriki, zato bi se težko navdušil za popoln ameriški model rangerske službe v naših parkih. Opažamo pa, da se trend obrača – obiskovalci parkov se naših nadzornikov vse bolj razveselijo in ne ustrašijo. Jasno je, da bo ranger pri onesnaževanju okolja obiskovalcu to poskušal tudi preprečiti, a to vendarle ni njegovo glavno delo. To je uslužbenec, vodnik po parku, poln informacij in zgodb, ki mu je služba življenje in je ljudem tako rekoč noč in dan na voljo.

Kako bi rangerja poimenovali v Sloveniji?
Ne vem! Izraz ranger ima svoj izvor v teksaških elitnih policijskih enotah, zato nosi v sebi tudi negativen prizvok. Britanci so parkovega varuha narave označili z warden, iz warning, opozarjati. Nemci imajo čudne skovanke; nationalpark vachtdienst ali pa nationalparkbetreuer, kar pomeni parkovni čuvaj. V triglavskem parku uporabljamo izraz naravovarstveni nadzornik, kar ni najbolj posrečeno, ampak to je pravzaprav tudi uzakonjeno.
A morda smo na dobri poti. Predstavniki osmih slovenskih parkov so podpisali pobudo o ustanovitvi nacionalne zveze parkovnih nadzornikov. To preprosto moramo storiti, če se hočemo pridružiti International ranger federation, izraz ranger se je torej razširil in prijel po vsem svetu. Triglavski narodni park ima pri federaciji že osem let nekakšen pogojno pridruženi status.

Zdi se neresno!
Žal, da! Ampak to je morda povezano z zgodovino in nastankom parka, ko je bil najprej, kljub imenu, nekakšen veliki lovski zavod. Prvih deset let so namreč v triglavskem parku izvajali komercialni lov, pa se je le redkim pri nas to zdelo čudno. Tudi če bi takrat želeli ustanoviti rangersko službo, je ne bi mogli. To je povezano s pooblastili, ki jih ne bi dobili. No, po drugi strani pa je treba prav nekaterim lovskim posameznikom priznati zasluge, da smo območje sploh zaščitili.

Ljudje nič ne vemo o tem, da sta se v zadnjih letih v park spet naselila medved in ris.
Naše velike zveri so gotovo živali, ki v Evropi vlečejo, saj jih Francija, Nemčija ali Velika Britanija nimajo. A po mojem mnenju volk ali ris ne izražata prave identitete Triglavskega parka, čeprav sta bila v preteklosti tu doma, kot vse druge velike živali. Planinski orel, tod jih gnezdi 14 parov, bi bil zagotovo boljši, nikoli ni zapustil naših gora, čeprav je bil ob koncu sedemdesetih v parku skrajno redek. Nadzorniški znak s Triglavom, slovensko trobojnico in gamsom zlatorogom, ki si ga je zamislil prejšnji direktor Janez Bizjak, pa ima svoj smisel. Navezan je na slavno legendo o zlatorogu, ki nas nagovarja, da ohranimo ta prostor.

TNP je član federacije Europarc? Za kakšno organizacijo gre?
Gre za največjo evropsko nevladno organizacijo, ki združuje skoraj štiristo naravovarstvenih ustanov, med temi je 60 odstotkov parkov. Europarc deluje že 32 let, zato je referenčna ustanova, ne glede na to, da gre za nevladno organizacijo. Glavni projekti Europarc so izmenjave izkušenj in izobraževanje. Tako federacija vse bolj postaja mreža ljudi, tistih, ki vsak dan skrbijo za varstvo in upravljanje parkov, in si skupaj z Europarcom prizadevajo za skupne cilje varstva narave.
Europarc vodi in koordinira povezovanje in upravljanje območij Natura 2000, varstvo mokrišč, delo z mladimi (program Mladi nadzornik), čezmejno povezovanje območij zavarovane narave, povezovanje in razvijanje trajnostnega turizma ter usklajuje dogodke in prireditve ob 24. maju, evropskem dnevu parkov.

Kaj pravijo tuji gostje o Triglavskem parku?
Triglavski park slovi po biotski pestrosti, najrazličnejših habitatnih tipih, saj sega od 200 metrov nadmorske višine, kjer je značilen vpliv morja na vegetacijo, prek gorskih gozdov, visokogorskega krasa, ledeniških dolin vse do vrha Triglava 2864 metrov. Tako raznolikega parka v Evropi ni. Maja 2004 smo prejeli posebno diplomo Sveta Evrope, ki Triglavskemu parku priznava izvirnost in enkratnost. Po drugi strani pa je to priznanje za primeren in uspešen menedžment v zadnjih letih, čeprav seveda ni idealen in ga tudi kritizirava. Rad bi povedal, da imajo z ohranjanjem narave tudi drugod težave, včasih nepredstavljivo večje.

Kakšen je proračun parka?
Za leto 2006 je predlog proračuna TNP 309 milijonov tolarjev, iz lastne gospodarske dejavnosti pa predvidevamo še dodatnih 70 milijonov tolarjev prihodkov. V TNP je zdaj redno zaposlenih 45 ljudi, ob tem pa imamo še nekaj projektnih zaposlitev.

Koliko pridobite iz neposrednega trženja?
Malo, pri tem gre za počasen proces. Nekateri pričakujejo in menijo, da bi se park moral preživljati sam, kar je milo rečeno naivno. Lastna gospodarska dejavnost je nujna in koristna, ne sme pa postati nujna, kot se je zgodilo v osemdesetih na Plitvičkih jezerih. To je bilo podjetje v podjetju, zaradi inflacije so uvedli svojo valuto in tako tržili skupno naravno vrednoto. To je bil zaprt krog; park je imel trgovine, gostilne in stanovanja, zraven vsakovrstne storitve, medtem ko so na varstvo narave in poslanstvo parka pozabili.
Najbolj donosni parki v svetu pokrijejo do 40 odstotkov stroškov, vsi drugi bistveno manj. Financiranje naj bi bilo po mnenju nekaterih tripartitno; tretjino stroškov naj bi pokrila država, drugo tretjino sredstev bi pridobili s projekti, preostali del bi park zaslužil sam. Tako nekako deluje in živi Yellowstone, najslavnejši park na svetu.
Če bi pri nas hlepeli samo po zaslužku, bi odprli komercialni lov, kakršnega so pod Triglavom izvajali prvih deset let. To bi bilo državi všeč, ker bi razbremenili proračun. Prepričan sem, da so zavarovana območja narave in parki neka družbena nadgradnja, ki stane. V Sloveniji se pač moramo odločiti, ali bomo varovali svoj življenjski prostor ali ne! Pogled na ohranjeno Severno triglavsko steno, Sočo, bohinjske planine ali triglavsko rožo ima zaradi varovanja svojo, nemalokrat visoko ceno.

Kaj pravijo domačini, ki živijo na območju parka?
V zadnjem času so predvsem gostilničarji spoznali, da jim logotip parka na propagandni brošuri prinaša veliko korist. Ne vem pa, ali so za to pripravljeni kaj plačati. V zahodnoevropskih državah je uradni logotip parka draga stvar, ki se trži. V tej smeri do zdaj nismo prav dosti naredili, vendar stvari napredujejo. Sredstva iz državnega proračuna za TNP bi se morala povečati, pa tudi prihodki gospodarske dejavnosti. Trženje zaščitnega imena Triglavski narodni park bi k temu lahko prispevalo odločilen delež. Ob vsem skupaj pa moram dodati, da projektno financiranje prinaša veliko denarja. Trenutno imamo v parku odprte štiri projekte, Phare in tri Interrege, zato bo naš proračun za 2006 presegal petsto milijonov.

Pred kratkim ste se preselili v novo stavbo.
Ja, to bodo vzhodna vrata v park. Eden izmed projektov Phare je izgradnja parkovnega informacijskega centra na Bledu, v končni fazi tudi muzeja, in je vreden 300.000 evrov.

Kaj boste delali v prihodnjih treh letih?
Upravljavski načrt parka bo prednostna naloga, kjer bom po besedah nove direktorice dr. Marije Markeš imel ključno vlogo. Upravljavskega načrta formalno nimamo. V začetku devetdesetih let, ko smo prenehali biti lovski zavod, smo pripravili splošno strategijo, ki so jo sprejeli tako na ministrstvih kot v tujini.

Ste lahko bolj konkretni?
Kot verjetno veste, je Triglavski narodni park razdeljen na osrednje ter robno območje. Gospodarska dejavnost na obrobju je tako največja, v osrednjem delu pa je ni. V načrtu imamo povečanje druge cone po IUCN, kjer ni gospodarske izrabe in človekovih ukrepov. Tu je le varovanje narave, obiskovanje ter posamezni primeri zelo ekstenzivnega pašništva. Poleg tega bi se posvetili robnemu območju in počasi vpeljali sonaravni razvoj.
Ob tem pa moram dodati, da se pritiski investitorjev na prostor vrstijo. Zlasti je na udaru okolica Bohinjskega jezera, ki bi jo nekateri radi pozidali in tako razvijali turizem.

Kakšen je stalež divjadi v parku?
Plenilcev na območju Triglavskega parka ni veliko, zato je stalež divjadi relativno visok. Načrte za odstrel dobimo z Zavoda za gozdove Slovenije. Odstrel gamsa je po mojem mnenju visok, saj se od 2200 gamsov odstreli približno 200 živali, kar je z naravovarstvenega in parkovnega stališča preveč.
Tu je problem, da gozdarji gledajo na divjad skozi drugačna očala. Strinjali so se, da se v osrednjem območju parka ne strelja, ob tem pa niso zmanjšali odstrela, češ da divjad migrira in da lahko odstrel količinsko ostane enak. Populacija kozorogov se je na temelju naših opazovanj v zadnjem obdobju zelo zmanjšala – skoraj razpolovila. V parku naj bi bilo tako še okrog 130 kozorogov.

Koliko planinskih orlov leta nad parkom?
Populacija okrog 14 parov je relativno stabilna. Predvsem zato, ker so možnosti za prehranjevanje zelo dobre. Nekaj je gamsjih kozličkov in jagenjčkov na trenutke problematične ovčjereje, poleg tega je tu naseljen svizec, ki je za orla glavna hrana.

Imate na primer v Sloveniji skoraj izumrlo vidro?
Z vidro se v Sloveniji ukvarja Marjana Honigsfeld, ki jo je v parku tudi sledila. Vendar je pri redkih živalih problem, ker ni raziskav in podatkov. Uradno so vidro nazadnje videli v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pri Savici v Bohinju. Od takrat velja, da vidre v parku ni.
Sicer imamo v parku stalnega medveda, in sicer na soški strani parka, letos je bil tudi v Bohinju. Stalno je navzoč ris, medtem ko so volka opazili najbliže pri Cerknem.
Sicer Triglavski park po mnenju Mihe Marenčeja, ki je izdelal posebno študiju o medvedu, zaradi vpliva človeka, prehodnosti in odprtosti prostora ni več najprimernejše okolje. Pokljuka je sicer sklenjen gozd, vendar ima vojska zraven poligon, tu je čez 100 km gozdnih cest, pa obiskovalci. Zato ni več miru.

Se vam zdi, da vojska spada v park?
Gotovo ne, vendar je za zdaj tako!