Jana, Pišite nam! - Dejan Ogrinec: Žal je zaradi krajšanja osnovnega teksta in naslova prišlo do določenega odstopanja sporočilnosti mojega pogovora z g. Bernadette McDonald, ...
... zato nekaj kratkih odgovorov alpinističnemu kolegu Tonetu Škarji.
Kdor je videl predstavo Pavla nad prepadom (hvala, Pograjc), ve, da »nekaj smrdi«. So jo zatrli, ker je bila ženska? In to njeni bivši soplezalci? Ne! Ga. Bernadette je pač opazila nekakšno neskladje v zgodovini alpinizma in še katero drugo tudi. Kdo in zakaj Pavli Jesih ni pomagal, niso moje besede! Ve se tudi, da v nekdanjem sistemu, če nisi bil »ustrezen«, si bil težko »nekdo«. Če danes pogledamo na izjave mnogih, je bila očitno tedanja partija skupek le nekaj deset ljudi, ki je maltretiral vse druge. Ali je res tako, pa ve samo zgodovina (in ljudje).
»Drugorazredni« Stipe Božić je ga. Bernadette po njenih po besedah sam zaupal, da si »niti derez ni znal zavezati pred odpravo na Everest«. Verjetno dalmatinski humor, ki ga je gospa razumela, kot ga je. Stipe je kasneje postal vrhunski alpinist. Takrat, v tisti državi, za tisto odpravo je bilo zelo pomembno, da bi vrh osvojil tudi Neslovenec. In nihče ne trdi, da ga je Šrauf vlekel za seboj. Da je bilo nekaj »čudnega« z odpravo Lotse, povedo tudi še njeni živi člani. Gospo je pač zanimalo, zakaj nekateri o njej niti nočejo govoriti. Ga. Bernadette je samo spoznala nekaj, kar mi uspešno pometamo pod tepih: da smo Slovenci (alpinisti) enostavno rečeno malce čudni, da ne sodelujemo med seboj in da ni vse, kar je zapisano, tako bleščeče, kot se sveti. Da so se Poljaki uspešno izmikali partiji in preko alpinizma bežali iz realnosti, so besede, ki so jih ga. Bernadette izrekli poljski alpinisti, osebno o poljskem alpinizmu (skoraj) nimam pojma.
Toneta Škarjo sem vedno spoštoval, mu na nekem glasovanju »rešil« rit pral nezaupnico, a za omenjeno odpravo Parčamo sem dobil denar iz tujine (da sem sploh šel), od PZS pa podporo v obliki tajniške pomoči, komunikacije in podobno. Tudi za to sem bil hvaležen. Bolje nekaj kot nič. Vemo pa, da so nekateri alpinisti dobili še kaj drugega, dosti več. Frustracije, če so, so morda podobne kot pri mnogih mojih (alpinističnih) kolegih. Zavrnjenost in nerazumevanje alpinističnih želja. Ko je moj kolega in soplezalec pristopil k vodji odprav v tuja gorstva z idejo, da želiva smučati s sedemtisočaka Pumo Ri (Himalaja) in da potrebujeva od PZS tehnično pomoč in ne denarja, je bil zavrnjen. Češ da to nikogar ne zanima. Če bi se takrat malce bolje prisluhnilo, bi morda slovenski alpinizem pridobil še kak dosežek v segmentu, ki je bil takrat v Evropi (in svetu) na vrhuncu, namesto pri klasičnem osvajanju vrhov, kije bilo že tedaj v zatonu. Podobnih neuslišanih junakov je bilo še veliko in vprašanje, kaj bi lahko bilo, če bi bilo drugače, kot me je vprašala ga. Bernadette, je na mestu.
Naš alpinizem dejansko piše nekaj ekstremno izjemnih dejanj. Prvi mi pade na pamet vrhunski vzpon, skoraj norost, Bagirati III. delo izjemne naveze Karo-Jeglič. Pa vzponi Slavca (Svetličiča), Tomca (Česen), Pavleta (Kozjek) in še preveč drugih. Ti so bili luč svetilnika za svetovni alpinizem, pa niso vedno vsi dobili popolnega žegna na PZS, kar se tudi ve. Ve se pa, da če ima en sam človek škarje in platno v rokah, se v smislu stavka errare humanum est (motiti se je človeško) določene zadeve pač odpustijo. In mislim, da je lepo, če nekdo drug, »od drugod«, vidi v naši zgodovini alpinizma prezrti potencial in ga obelodani. Tako pridobimo vsi. Ni pa rečeno, da bo zapisano čisto pogodu vsem, kajti tako bodo svoj prostor dobili tudi »prezrti«.
Dejan Ogrinec