Več, 02.05.06 – Nejc Pal: Kar slabih 70 odstotkov anketirancev še ni bilo na našem vrhu vseh vrhov
Med vprašanimi, ki smo jih 9. maja 2006 zajeli v reprezentativni vzorec 407 polnoletnih prebivalcev Slovenije, je 22,6 odstotka takih, ki hodijo v hribe, 22,1 se občasno vzpne tudi na kakšno goro, 55,3 odstotka pa jih ne pleza ne na eno ne na drugo. 
Med ženskami je takih, ki ne hodijo v hribe ali gore, več, 64 odstotkov, najaktivnejši na tem področju so tisti srednjih let, od 36. do 55. leta, mlajšim se verjetno ne da, starejši pa ne morejo. Mene, mestno dete, so v hribe gnali v otroštvu, vsak vikend smo lazili po okoliškem hribovju, potem pa je prišla puberteta in sem se spuntal, prosti čas pa zapravljal za stvari, ki so se mi takrat zdele veliko bolj smiselne. No, pozneje sem se občasno tudi kam povzpel, zadnja leta pa zelo poredko. Pred kratkim sta me prijatelja, s katerima se občasno dobim na kakšnem pivu, prepričala, da se za spremembo odpravimo na Šmarno goro in na vrhu spijemo enega, saj po vzponu pivce še bolj gladko steče po grlu. Ta argument me je prepričal, da sem predlog z navdušenjem sprejel. Že po nekaj minutah vzpona sem se strahotno utrudil (telesna neaktivnost, cigarete in kilaža so naredili svoje) in začel težiti, naj se ustavimo in malce uživamo ob razgledu, čeprav razgleda ni bilo, ampak povsod naokoli le drevesa. Po odmoru smo se odpravili naprej, nekaj časa sem se dobro držal, potem pa kmalu spet začel težiti z razgledom, tako da smo se na koncu ustavljali vsakih deset metrov, sredi poti pa sem že kapituliral in hotel dol, vendar se prijatelja nista dala in sta me odločno gnala in na koncu prignala do vrha. Nekje na tretjini vzpona je mimo nas pritekel tip v trenirki, kar sicer ne bi bilo nič posebnega, saj so nas prehitevali vsi, vendar si je ta pri vzponu pomagal z berglami, bil je namreč brez noge. Ta dogodek je bil zame prelomen, spoznal sem, kakšen nehvaležen tepec sem, odločil sem se, da spremenim življenjski stil, trdno sem sklenil, da shujšam, preneham kaditi in začnem redno telovaditi, in sem se tega trdno držal kakšen dan ali dva.
Pravijo, da si vsak pravi Slovenec želi na Triglav, vzpon na našo najvišjo goro je skorajda državljanska dolžnost, no, nekateri verjetno čakajo na vzpenjačo, saj še ni bilo na vrhu 69,5 odstotka vprašanih. Med tistimi, ki so že bili, jih je polovica priplezala na vrh naše najvišje gore enkrat, 20 odstotkov dvakrat, drugi pa celo večkrat, tudi več kot desetkrat; eden od vprašanih je celo zatrdil, da je bil na vrhu sedeminpetdesetkrat, morda pa se je malce šalil, ker je to štos iz nekega yugofilma iz osemdesetih (Štefica Cvek u raljama života, če se ne motim, ko se stereotipni Janez na vprašanje, kolikokrat je bil na Triglavu, brezzobo nasmehne in nežno dahne: »Sedeminpetdesetkrat.«). Na Triglavu je bilo 39,3 odstotka vprašanih moških in 22,3 odstotka žensk, 22 odstotkov tistih z osnovno in poklicno izobrazbo, 30,6 odstotka s srednjo in 43,5 odstotkov tistih, ki imajo končano višjo ali visoko šolo.
Tiste, ki še niso bili na vrhu naše najvišje gore, smo drezali naprej in povprašali, ali se nameravajo povzpeti kdaj v prihodnje. Le 32 odstotkov jih je bolj ali manj zagnano pritrdilo (22,6 odstotka žensk in kar 46 odstotkov moških), 52 odstotkov jih dvomi, da bodo kdaj stali na vrhu Triglava, preostali pa se niso opredelili.
Nejc Pal