Najvzhodnejša karnijska gora, ki seže dva kilometra nad morje ima slovensko ime, ki se ga niso lotili prevajati ne Italijani in ne Nemci
Tam, kjer se začno Karnijske Alpe na vzhodu spogledovati z najbolj zahodnimi rastišči Karavank, nad Trbižem in Ukvami v Kanalski dolini in nad Bistrico na Zilji ter Blačami in Zahomcem v Ziljski dolini, stoji v mejnem grebenu med Avstrijo in Italijo zaobljeno sleme, ki se s svojimi prikupnimi golimi temeni komaj kje dvigne med dvatisočake in se spogleda s pravim karnijskim visokogorjem šele nad smučarsko znamenitimi Mokrinami. To vzhodno pogorje in podnožje Karnijskih gora vsaj sem ter tja še diha po slovensko, predvsem po koroško, naj bo med bistriškimi in zahomškimi rojaki ob Zilji, kjer so rasli rodovi Jarnikov, Zwittrov in Grafenauerjev, ali pa na jugu, v Kanalski dolini z Dolharji na Trbižu, z Venosiji v Žabnicah in Garjupi v Ukvah. Naj bo tudi vsak naš obisk teh vznemirljivo lepih krajev in gora znak podpore tistim, ki v tem germanskem in romanskem morju še skušajo vztrajati pri svojem jeziku in izročilu.
Ojstrnik (2052 m)
Ojstrnik nad Bistriško planino. Foto: Mitja Košir
Najvzhodnejša karnijska gora, ki seže dva kilometra nad morje ima slovensko ime, ki se ga niso lotili prevajati ne Italijani in ne Nemci. Ojstrnik torej ostaja kar je bil, njegova čokata in zaobljena pojava pa v vseh letnih časih, v kopnem in v snegu ostaja enako prijazno gostoljubna vsem, ki ji zlezejo na teme. In teh ni malo, naj bo tistih z ziljske ali pa kanalske strani. Ziljani so visoko pod Bistriško planino, prav na italijansko avstrijsko državno mejo, ki je že davno ni več čutiti, speljali gozdno cesto iz Bistrice na Zilji in s tem Ojstrnik pravzaprav ponižali v nekakšen poldnevni izletniški cilj, zato bo gorniškemu srcu bolj ljubo potovanje na Ojstrnik z juga (vseh mogočih poti, shojenih in opuščenih, na tako gostoljubni vrh ni mogoče niti omeniti v enem zamahu).
Iz Ukev (Ugovizza, 771 m) v Kanalski dolini, kamor pridemo z mejnega prehoda v Ratečah skozi Trbiž, zavijemo po stranski cesti proti severu, v sotesko potoka Ukve, in se zapeljemo do koče Nordio Deffar (1186 m). Od tod je najenostavneje vzeti pot pod noge po novi makadamski cesti, ki je še v gradnji, se po njej povzpeti visoko pod sedlo Lom in od tam slediti kažipotom in rdeče belim znamenjem po lepo speljani, udobni stezici na Bistriško planino (Alpe Bistrizza, Feistritzer Alm, 1718 m). Na planini, ki zadnje čas s svojimi številnimi, sicer prikupnimi hišicami bolj spominja na visokogorsko vasico, se skorajda moramo odločiti za kratek skok po travnem slemenu na vzhodni rob tukajšnjih pašnikov, do kapelice Marije Snežne, k svetišču, ki je tako skladno zlito z okoljem, da bi bilo lahko navdih slehernemu krajinskemu arhitektu.
Z Bistriške planine navzgor na Ojstrnik ni nobene uganke več. Slaba ali dobra ura hoda, odvisno od hodca, nas na vsakem koraku po širnih južnih planjavah zaobljene gore preseneča z novimi in novimi razgledi. Obzorja se širijo na vse strani neba. Na vzhod h Karavankam in Vzhodnim Julijcem, na jug k Zahodnim z Višem in Montažem v vsej njuni kraljevski veličini, na zahod k osrednjim Karnijskim Alpam in k Dolomitom tam zadaj, na severu seveda najprej seže domovinski pozdrav k bližnjemu Dobraču onstran Ziljske doline, potem pa se razširi pogled na vse bogastvo Visokih Tur z Velikim Klekom, ki s svojo piramidasto postavo navdihuje obzorje z neko globoko vznemirljivostjo in gorniških želja polnim upanjem.
Da se boste bolje znašli v tem razgibanem pogorju, si priskrbite zemljevid Alpi Giulie Occidentali Tarcvisiano 1: 25. 000, več tehtnih napotil pa boste našli v knjigah Stanka Klinarja Sto slovenskih vrhov (Prešernova družba, 1991) in Andreja ter Urške Stritar Karnijska potepanja (Kibuba, 2006).