MISIJA CEPIN ali iskanje izgubljenega.
Šele dva dni po prvem smučanju z Okrogleža sem ugotovil, da sem izgubil tunosmučarski cepin / kladivo in tako tretji dan greva s prijateljem na misijo iskanje izgubljenega po sledeh prejšnje odprave.
Polurna zgodnejša vožnja je botrovala skoraj praznemu parkirišču ob križišču cest in tako pri minus osmih stopinjah pričneva hojo skozi pokljuške gozdove do planine Zajavornik, kjer tekači na smučeh že nabirajo kilometre po lepo ratraktirani tekaški progi. Prehodiva planino in nato po dobro uhojeni poti in ob njej nabirava kilometre. Na poti od stičišča s potjo od spomenika Pri rupah sonce pridno pobira sneg in potrebno se je že izogniti kamenju na poti, pod Lipanco ga je še dovolj toda manjka na sončni vzpetini nad kočami.
S smučmi greva po travah do snega in nadaljujeva v smeri prehoda na planino Spodnjih Brd, kjer pričneva iskanje sledi smučanja izpred nekaj dni, ko stopava mimo razvaline lovske koče in višje ležečega stanu v upanju, da najdeva pogrešani cepin, kar naju upočasni. Časa imava na pretek. Dan je sončen in pihlja le sapica. Zapadlo je kakšen centimeter novega snega na pomrzjeno podlago, kar za iskanje ni najboljše. Hodiva po Spodnjih Brdih in se počasi vzpenjava, ko se pričnejo nabirati cokle pod kožami. Sprva jih s podrsavanjem še odstranjujeva a nato ne gre več in sestopiva s smuči. Pod smučmi so se nabrale prave ledene cokle, ki jih s težavo odstraniva in nato povoskava kože za lažje vzpenjanje, medtem ko se veter krepi in na trenutke kar zoprno zapiha in hladi. Nadaljujeva hojo še vedno posvečeno iskanju izgubljenega dela turnosmučarske opreme in tako prideva do vrha Okrogleža, kjer narediva odmor.
Mimo pride kar nekaj pohodnikov, ki gredo in ali se vračajo z Debele peči, ki ima vedno večji pas pobočja brez snega. Če ne bi pihalo, bi ostala dalj časa na vrhu, tako pa se pripraviva na smučanje in odrineva. Smučava po istem pobočju kot pred dnevi. Sneg je še vedno lepo smučljiv in kljub mnogim postankom je pobočje, kjer sva imela nekaj možnosti, da bi ugledala izgubljeno, hitro za nama. Še vedno s pozornostjo smučava dalje do podrtije in v gozd po sledeh prejšnega smučanja. Tudi tu ni uspeha in ko prismučava preko gozdnih cest na poljano, ki vodi na Zajavornik, veva, da je MISIJA CEPIN zaključena in je dobila naziv MISIJA NEMOGOČE. Kdor ne poskusi, nima nobene možnosti za uspeh, zato mirno vodiva smuči do planine.
Prijatelj kot običajno na smučeh, medtem ko sam s smučmi na nahrbtniku, prečiva planino in še odsmučava zadnji del poti do parkirišča, kjer so avtomobili ob cesti prejeli sporočilo policije z denarno kaznijo. Na srečo nisva med njimi.