Ona, 13.09.05, Med seboj - Silvo Kristan: Samo po sebi ni nič narobe, če imamo Slovenci skrajneže
Pošta Med seboj
Reševanje Humarja
Kaže, da je tudi Ona s svojim uredniškim uvodnikom dregnila v osje (Humarjevo) gnezdo. Prvi odziv na uvodnik je že prišel (Martina Kališek) 30. avgusta. Naj pristavim še svoj lonček, čeprav me bodo verjetno po telefonu spet zmerjali anonimni Humarjevi podporniki.
Samo po sebi ni nič narobe, če imamo Slovenci skrajneže vseh vrst. Nič ni narobe s tem, če hoče nekdo doseči vrhunstvo v svojem hobiju, čeprav za nacionalno dobro to ne pomeni nič. Nič ni narobe, če nekateri gradijo svoj ego s športnimi dosežki. Drugi ga z umetnostjo, z vsakovrstnimi duhovnimi dosežki in ustvarjalnostjo vseh vrst, ki imajo res stične točke z nacionalno koristnostjo in blaginjo. Še najmanj je kaj narobe z odmevnim reševanjem. Hvala bogu, da se je drama srečno iztekla. Ko bi le vse Slovence tako doma kot na tujem tako zavzeto reševali. Nekaterim zdravnik še napotnice za specialista noče napisati, ker je to predrago. Preverjeno na lastni koži! Tudi z razvpito medijsko obravnavo ni nič narobe, posel je pač posel. Samo po sebi sploh ni nič narobe s tem, kar Humar počne. Če je srečen zato, ker bo nekje prvi, in če je srečen v soju žarometov in ko njegovi bližnji zanj trepetajo, naj se čez leto ali dve vrne v steno in dokonča (ali pa ne) svoj projekt.
Bistvo zadeve je nekje drugje. Vsiljujeta se zlasti dva pomisleka etične narave. Prvič, Humar ima družino z dvema nepreskrbljenima otrokoma. Svoje osebne želje, svojo zasvojenost (?) in svoj ego je postavil pred odgovornostjo za svoje otroke, čeprav se ve, da vrnitev s takšnih podvigov ni zanesljiva. Celo sam je izjavil, da je 30 odstotkov možnosti, da mu uspe. Drugih 60 odstotkov je očitno zaupal sreči (torej je hazardiral!) oziroma naložil nekomu drugemu na pleča (morebitnim reševalcem). Ko smo še »ledig in frej«, si lahko marsikaj dovolimo, ko pa si ustvarimo družino in zaplodimo otroke, ni več mogoče udejanjati nekaterih svojih konjičkov. Zlasti ne tistih, od koder (lahko) ni več vrnitve. Zrele osebnosti navadno podredijo svoje »nevarne« sanje interesom in sreči svojih otrok. Predvsem otrok! Vdove si že najdejo drugega moškega, otroci pa ne najdejo drugega očeta. Predvsem pa se zrele osebnosti ne lotevajo podvigov, ki so samo 30-odstotno verjetni. Zlasti ne v dvomljivih in nestabilnih vremenskih razmerah ter v steni, kjer nazaj ni več mogoče. Zrele osebnosti ne hazardirajo.
In drugič, za čigav denar Humar udejanja svoje osebne sanje? Denar, s katerim Humar (ali pa Strel, Karničar in še kdo) udejanja svoje osebne ambicije, resda ni davkoplačevalski, ampak je sponzorski, toda posredno je to denar, ki so ga »pridelali« slovenski delavci. Sponzorji so si ga le prigrabili na tak ali drugačen način. Še marsikdo bi udejanjal svoje osebne interese, če bi to plačeval nekdo drug. Kdo ne bi šel na Olimp, na Kavkaz, na Antarktiko, okrog sveta ali pa v Disneyland, če bi mu to nekdo sponzoriral. In bodimo vendar enkrat pošteni in priznajmo, da smučanje z Everesta, plavanje po Misisipiju in vzpon na Nanga Parbat (in še nekaj podobnih primerkov imamo) niso nikakršne objektivne vrednote, ki bi bistveno vplivale na nacionalni napredek in blaginjo ljudstva. Od takšnih podvigov imajo v prvi vrsti psihološko in materialno korist izvajalci teh dejanj. Napihnjene govorice, da so takšna dejanja pomembna za prepoznavnost Slovenije v svetu, so predvsem demagogija. Tega namreč še nobena raziskava ni ugotovila. Gre predvsem za opravičevanje svojih osebni ambicij na račun tujega denarja.
Primer Humar pa je še enkrat pokazal, da se politični vrh učinkovito vključuje v reševanje elitnih posameznikov, ki za dobrobit države niti niso pomembni, hkrati pa ne rešuje učinkovito slovenskega zdravstva, tako da zato nekateri bolniki tudi umirajo. Ne gre za očitek politiki, ki je posegla v reševanje, le želeti je, da bi učinkovito reševala tudi življenja v vrsti čakajočih bolnikov na operacijo ali na draga zdravila.
Seveda pa brez pomislekov podpiram vsak tvegan hobi ob dveh pogojih: prvič, da domnevni »narodni junaki« ne puščajo doma nepreskrbljenih otrok, in drugič, da si najprej z lastnim družbenokoristnim delom (z resnim poklicem) ustvarijo svoj kapital in ga nato vlagajo v svoje sanje in svoj hobi. Če ta dva pogoja nista izpolnjena, imajo takšna dejanja dvomljivo »higiensko« vrednost. Vključno s sponzorji. Sponzorji naj svoja odvečna sredstva vlagajo v gradnjo bolnišnic, bolnišnične opreme, v gradnjo in prenovo šol ter podobno. Za večno čast in slavo pa naj jim na pročelje objekta vgradijo ploščo z njihovim imenom.
Silvo Kristan, Podkoren