Polet - Grega Kališnik: Svetovni pokal ženskam, jagenjček moškim, Jevnica in Manaslu ženskam, Everest nikar. Da o vroči žemlji ne razpravljamo.
Letošnja pomlad je prinesla prelomno prebujenje Poletove ženske cestne kolesarske ekipe, ki se je, preoblečena v državne reprezentantke, prvič, pretiravajmo, v zgodovini človeštva, udeležila merjenja z najboljšimi pedalarkami na svetu. V Italiji so Poletovke spoznale, kako strašljivo veliko vrtljajev jih še loči od elite, a, se vprašamo, je bil kdaj prvi klanec za kogarkoli radostni mačji kašelj? Nekje je treba začeti, pa čeprav na koncu prehitre kolone.
Ko jagenjčki pokličejo
Po objavi reportaže z ženskih dirk so uredništvo poklicali moškospolni iz Nouga majsta, starega mesteca, ki očitno, zagotovo premore os, okoli katere se kot namazano vrti vse pomembno v slovenskem cestnem poganjanju. Tam postavijo celo cilj dirke po domovini. In so razsodno vprašali, ako bomo v reviji objavili reportažno jaro kačo tudi, ko bodo oni, moški kolesarji, jagenjčka obračali.
Treba se je sprijazniti, da imajo novomeški kolesarji, no, najverjetneje zlasti njihovi strategi, daleč največ v stegnih. In gre njihovo razumevanje ženskih pocestnih začetkov gotovo na rovaš dejstva, da je slovenski moški biciklizem že od nekdaj v svetovnem vrhu, kako se je tam, pameten in močan in zdrav že skobacal pokonci. In kako na največjih dirkah v preteklih desetletjih niso (sorazmerno) briljirali le osamljeni jezdeci, ampak smo že od nekdaj imeli tako etapne kot enodnevne kot vzponaške kot kronometrske junake najvišje svetovne vrednosti. Razumevanje začetka in večdesetletne tradicije, pa razlik med spoloma, pa lastnega položaja v svetu – slovenski kolesarski moški klubi so brez pardona redno vabljeni na največje svetovne dirke, to vemo – napeljuje na strah, da bi se jagenjček v grobu, torej na štilčku sam od groze obračal, če bi vedel, kdo ga vrti nad ognjem.
Prvolivaško
Zavrtimo kolo naprej. Bilo je ob približno istem času, ko sem mlad, vesel, poštenih namenov odšel na ženski prvoligaški fuzbal v Jevnico. In, izjemno duhovit, tak pač sem, od tam, brez samcate slabe misli poročal, kar mi je obležalo na srcu. In iz kluba čez čas dobil odgovor, da takšnih žalitev na svoj račun, tako uničevalnega odnosa do njihovega truda, še niso doživele. Resno sem se spraševal, ali gre za pretirano občutljivost nekoga, ki se zadevi posveča stoodstotno, torej brez distance, odmika za samoizpraševanje, ali pak novinarsko veseljačenje ob nepravi temi, pogled zarukanega moškega na žensko brcanje, moškega, ki, kot v pisanju sam prizna(m), o fuzbalu ne ve kaj dosti.
Zanimivo je, kako se je ženske teme nedolgo pred menoj lotila cehovska kolegica. Imel sem občutek, da je tudi ona zaznala, oprostite, ne bi rad žalil, majcenost ženskih fuzbalskih prireditev, se je pa zadeve lotila analitično, ne pa rovtarsko kot jaz. Za mnenje o ženskem nogometu je povprašala naše največje moške trenerske ali celo profesorske vedeže. In o nežnospolni različici igre z usnjem so govorili s tako izpiljenimi superlativi, da v trenutku kot bralec nisem več vedel, ali je (recimo) portugalski Ronaldo sploh moški. Edino pri njem sem zaznal bravure, s kakršnimi so trenerji moških opisovali ženski nogomet.
Sem pa zagovedno prepričan, da nobeden od njih, tudi če bi se v prihodnjih sedmih življenjih rodili in izučili za isti poklic, ne bi prevzel krmila ženstva. Zagotovo bi se milijonkrat raje oprijemali klopi moškega Maribora kot na primer ženske slovenske reprezentance. Morda pa so v odgovorih leporečili le zato, ker jih je spraševalo dekle, če bi jih fant, bi se morda skupaj režali na račun domnevne omejene sposobnosti zadnjeuvrščenega spola.
Ko sem nekako že napol ponotranjil misel, da sem šel s poročilom s prvoligaške dogodivščine kljub vsemu predaleč v napačno smer, pa me, po dveh mesecih, napade smejoča se gospa mojih let in pove, kako se še zdaj (dobronamerno) smeji ob spominu na jevniško branje. Potem se pa znajdi!
Neverest
Tretje poglavje, kako različna spola v športu ne sodita v isto kategorijo, prihaja z višav, kjer je tako naporno, da običajniku zraka zmanjkuje. Ko se je izvedelo, da naj bi Slovenka skušala letos osvojiti Everest (no, ena, ta prava, ga je že zdavnaj), je v alpinističnih navezah – govorice o vrvenju so do mene prišle s strmih prehodov med dvema stenama, torej so kuloarske – nastal vihar v termovki zamrznjenega snega. So vpili moški, korenjaki, ki imajo največ v rokah (in pljučih), kaj, ona bo šla, še v ženski kategoriji sila šibkega plezalskega znanja. Pa še plačala si bo, seveda, klientka bo odštela dolarje, pa jo bodo povlekli tja gor, kamor zmore že vsak drugi povprečnež. In še huje – del denarja za svojo vleko je dobila celo od komisije, ki skrbi za odprave v tuja gorstva, kjer ostareli vodje, ki imajo že večnost v rokah škarja in platno, očitno ne vedo več, kaj počnó. Denar so odrezali nekategorizirani alpinistki (česar pravila ne dopuščajo). Kategorizirane alpiniste bo kap.
Pa čeprav so razjarjenci dobili odgovor, kako je letos – minevajo tri desetletja, odkar smo množično (še) slavili Tita, pa (že) Križaja pa alpiniste, everestovce iz leta 1979 – denarja za odprave tja daleč gor dovolj. Le vprašal za cekine, poleg nakategoriziranke in veteranov, ki so šli pod Everest obujat spomine (dva sta se ponesrečila in za las ušla hudemu, kar smo seveda brali v vseh dnevnih časopisih), ni nihče. Goreče želje niso dovolj, niso plačljive, če ni gorečih kandidatov oziroma gorečih projektov, smo brali v medobkladanju odhajajočih in tistih, na vrhuncu takšnih in drugačnih moči, polnih takšnih in drugačnih telesnih tekočin.
Tudi to drži – komercialne odprave so (še vedno, za precej glav) gnile. Če je klientka ženska, pa še Slovenka, pa še amaterka. Komercialne odprave so lahko tudi prav dobrodošel davek napredku – če je vodnik Slovenec, profi. Ona (na srečo moških) ni prišla na Sagarmato, on hvala bogu je. Je torej Everest velik zalogaj ali ne? Če ni, zakaj potem sploh gor. Zakaj sploh ledeni slap zmerljivk in fovšljivk? Pa ja ni denar tudi nekoristnega sveta vladar!
Kaj pa Manaslu, vrh katerega je nepoklican(k)a stala lani? Si predstavljate, da istega leta to ni uspelo komu drugemu, Slovencu? Jaz si preprosto ne. In da ima neprofesionalka za seboj vrh južne, pa severne Amerike, pa Evrope? Pa kaj potem. Privlečeno na vrh, privlečeno za lase?
Izgubljeni zmagi
Tako kot so kolesarke letos nastopile v prvem krogu svetovnega kolesja (resda brez uradnih kvalifikacij), sta tudi dva Slovenca priloparila v glavni žreb Wimbledona in tam izgubila. Eden po odlični igri. Verjamem, videl nisem.
Za trenutek bom moškomrzna novinarka ali le spremljevalka športa in rekreacije in šaha in alpinizma in zapišem: toliko truda, da izgubiš v prvem kolu? Koliko teniških nacij se hvali, da ima dva poraženca na prvi stopnici palače palač? Katarini Srebotnik se za kaj takega v London še oodpotovati ne bi ljubilo. Že dolga leta.
V tej zgodbi ni navedenih imen nastopajočih, razen imena zapisnikarja iz Jevnice, ki me najdete na začetku tega besedila. Ne gre za imena in njihove razlike, gre za razliko pogledov. In vsaj ena ženska iz teh vrstic bi bila sposobna zabrusti moškim, da so nagi. Niti ne zabrusiti, le namigniti, zakaj drgetajo. Pa ni.
Bodimo torej oblečeni, zakriti pred mrazom in pahljačo drugih otipljivih in manj nazornih nevšečnosti. Da nam bo toplo, čeprav včasih tudi nekoliko tesno – v požiralniku.