Novi glas - Jernej Šček: Kugyjev unikat v ul. Giustinelli v Trstu
Trst zna biti prav čudno mesto. Enkrat odprto in nebeško, kot je razgled “na molu San Carlo”, drugič zagrenjeno in ostro kot v meglenem dnevu med od smoga osivelimi palačami, ki žalujejo po “dobrih starih časih”. V zgodovini bolj kot danes, verjetno, pa vendar: prisotnost narodne komponente se potrjuje dan za dnem in, kot vemo, je žoga okrogla: tekma se igra na igrišču.
Rad bi se spomnil človeka, ki ga ima Trst za enega izmed svojih velikih ljudi. Dr. Julius Kugy (1858, Gorica - 1944, Trst) je bil velik mož, po poklicu pravnik in trgovec, predvsem pa alpinist, botanik in pisatelj, humanist, oče Julijskih Alp. Spoznajte ga bistro in čisto preko njegovih pisnih mojstrovin, v katerih se prepletajo estetika gora, srhljivke tehničnega plezanja, nevarnosti, trentarska robatost in pogum divjih lovcev, toplina tovarištva, pustolovščine v iskanju “čudežnih” rož, kakršna je Scabiosa Trenta, večni sneg Centralnih Alp, botanična raziskovanja Krasa in še in še. Prvo in slavno knjigo Iz mojega življenja v gorah je leta 1937 omogočil legendarni prevod slovenske alpinistke Mire Marko Debelakove; knjiga je izšla pri Planinski matici. Leta 2008 je Planinska zveza Slovenije ob Kugyjevi 150. obletnici rojstva izdala dragocen faksimile z dodatki in komentarji. Ostala njegova dela so v slovenščini izšla za založbo Obzorja med leti 1966 in 1979 v prevodu zakoncev Lilijane in Franca Avčina, zadnjo knjigo smo prejeli v roke šele leta 1995 z naslovom Vojne podobe iz Julijskih Alp, deveto poglavje. Celoten opus je temeljna literatura.
Tematiki tega zapisa se lahko približamo s knjigo Delo, glasba, gore” (Obzorja, 1966) in s pomočjo tržaškega publicista Rafka Dolharja, ki je velik poznavalec Kugyjevih Julijcev. Leta 1994 je prvič izdal knjigo Po Kugyjevih poteh (ponatis leta 2008), v kateri se na izviren način podaja po labirintu citatov in izvede prijetno popotovanje po biografskih vozliščih večnega raziskovalca. Dr. Dolhar posveča eno poglavje prav njim, Kugyjevim orglam. Verjetno ste o njih, ki prav tako legendarno stojijo nad Tržaškim zalivom, že slišali; to je razlog več za obisk. Končno sem preveril, kako je z njimi.
Kugy je imel v življenju tri muze: gore, botaniko in glasbo. Študiral je klavir, ki pa mu kasneje ni zadostoval. Ukvarjal se je z vokalno glasbo, postal upoštevan pevovodja in organizator glasbenih dogodkov za nemško mestno društvo Schillerverein. Sin premožne družine si je zaželel orgel; “tedaj nedvomno najboljše v mestu” je našel v evangeličanski cerkvi. Kmalu je nadomestil poklicnega orglarja in se hitro priljubil, a... prav tako hitro zameril. Šikaniranja zavistnežev se je lotil metodično - z iskanjem možnosti za lastne orgle. Toda, kam jih postaviti! Posebne naklonjenosti ni bil deležen ne pri nemškem društvu ne pri tržaškem škofu. V nasprotju z današnjo miselnostjo je bil prepričan, da orgle niso posvetno, ampak cerkveno glasbilo in torej spadajo v cerkev in ne v koncertno dvorano.
Zaplet mu je rešil prijatelj, ki je stanoval v nekdanjem samostanu. Na koru armensko-katoliške cerkve Blažene Device Marije Milostne, posvečene leta 1859, so mu leta 1894 dovolili postaviti nove orgle. Cerkvica je v ozki, slepi ulici Giustinelli na gričku Svetega Vida, kjer je svojo vplivnost sredi 19. stoletja dokazoval bogat armenski posestnik. Še danes tam stojijo orgle bratov Rieger op. 441, njegova zasebna lastnina; nanje je sistematično igral tri ure vsak večer. Dragocen instrument ponuja topel zvok in unikatno barvo, na račun devetnajstih registrov s piščalmi in “dušo”, brez jezičkov. S kongregacijo menihov je Kugy podpisal pogodbo, na podlagi katere so orgle ostale njegova last do smrti, nato je lastnino prevzela cerkev. Obvezal se je k igranju ob nedeljskih mašah in praznikih, cerkev je bila med tednom zaprta, zato je imel pri vajah proste roke. Zaradi alpinističnih obveznosti je liturgične dolžnosti občasno prepuščal drugim.
Na številki 7 ulice Giustinelli je do pred nekaj leti domovala nemška katoliška skupnost, za katero je od leta 1938 do leta 1975 skrbel zaslužni “rektor” Johannes Dittrich. Orgle so po temeljiti restavraciji marca 1992 v dobrem stanju, vendar samevajo v prekrasni skrinji. O lepi cerkvi, pravem “dragulju v nevarnosti”, je leta 2009 pisal celo Corriere della sera, leto kasneje so začasno oskrbeli enega izmed dveh zvonikov; to pa je ne rešuje pred propadanjem. Poslopje je uradno zaprto za javnost že drugo leto. Redovniki mehitaristi iz Benetk za temeljitejšo obnovo ne kažejo zanimanja, ulico Giustinelli z lepim razgledom pa so zavohali gradbeniki. “Panorama Giustinelli” je ime inovativnemu projektu eko-rezidenčne palače za bio-bogataše novega tisočletja.
Ne glede na povečan promet v slepi ulici predlagam, da obiščete enega izmed skritih presenečenj tržaškega mesta. Generacije slovenskih gimnazijcev so vanjo romale vrsto let za šolsko mašo do leta 1965, ko je klasični licej še domoval na obalni vzporednici Lazzaretto Vecchio. Za informacije in zmenek za obisk Kugyjevih orgel in armensko-katoliške cerkve se obrnite na katoliško skupnost nemškega jezika, ki domuje v ulici Scorcola 3.
Jernej Šček