Polet, 28.04.05 – Marjan Žiberna: Orientacijski tek, s katerim se danes ukvarja okrog četrt milijona Zemljanov, sodi v kategorijo športov, ki jih je priznal MOK.
Predstavljamo vam skandinavsko zadevo …
Orientacijski tek
Izraz »orienteering«, ki ga prevajamo v orientacijski tek, so prvič uporabili leta 1886 na vojaški akademiji v Stockholmu in pomeni prehod neznanega območja s karto (zemljevidom) in kompasom. Leta 1895 je bilo na Švedskem organizirano prvo vojaško, čez dve leti pa v Oslu prvo javno tekmovanje. V 20. stoletju se je ta šport najprej širil po Skandinaviji, nato so se z njim začeli ukvarjati tudi drugod po Evropi. Proti koncu stoletja je prodrl v Severno Ameriko, Avstralijo in na Novo Zelandijo, zadnja leta pa se hitro razvija zlasti na Kitajskem. Mednarodna orientacijska zveza IOF, ustanovljena leta 1961 v Kobenhavnu, obsega že več kot 60 državnih zvez. Sočasno so se razvijale karte, ki so danes standardizirane, nastajale so tudi nove panoge: orientacija z gorskimi kolesi, na tekaških smučeh in t. i. precizna orientacija, prilagojena zlasti invalidom. Orientacijski tek, s katerim se danes ukvarja okrog četrt milijona Zemljanov, sodi v kategorijo športov, ki jih je priznal Mednarodni olimpijski komite (MOK). Je v programu Svetovnih iger, IOF pa si prizadeva za vključitev orientacijskega teka med olimpijske športe.
orientacijska-zveza.si - Orientacijska zveza Slovenije (OZS)
orienteering.org - Mednarodna orientacijska zveza (I0F)
oktrzin-klub.si/preo.htm - orientacija za Ijudi z gibalnimi težavami
pwt.org - mestne promocijske tekme
bmp-com.com/IVITB-0 - orientacijska tekmovanja z gorskimi kolesi v Sloveniji
fisofvg.it - Italijanska orientacijska zveza
Karte, brez katerih pri orientacijskem teku pač ne gre, so se razvile iz vojaških kart, a so precej podrobnejše, saj prikazujejo zemljišče v merilu 1:10.000 ali še natančneje. Poleg splošnih topografskih uporabljajo še več posebnih znakov. Sodobne karte so petbarvne, saj je s kombi-nacijo barv in znakov mogoče več »pove-dati« o terenu, kjer poteka tekmovanje. Pri odločitvi za izris karte za neki teren je ključna njegova značilnost in namen karte; za začetnike izbirajo pregledna, jasno omejena in reliefno nezahtevna območja. Pravo nasprotje so seveda kraške planote z mnogimi luknjami in vrtačami, grički, gozdom in podrastjem, ki so velik izziv tudi za najboljše tekmovalce. Zaradi zelo raznolikega terena in velike poraščenosti z gozdom je Slovenija s kartami za orientacijski tek dobro pokrita, po številu kart glede na število tekmovalcev je celo med vodilnimi v svetu.
Za uspeh v orientacijskem teku mora tekmovalec združiti sposobnosti dobrega tekača na dolge proge s sposobnostmi hitre orientacije, zato orientacijski tekači trenirajo vzdržljivost tako kot dolgoprogaši z elementi gorskega teka, potrebujejo pa še »situacijski« trening. Zato na treningu uporabljajo karte s prejšnjih tekmovanj, kjer so izrisane tekmovalne proge. Začetnik se mora najprej naučiti »brati« karto: razumeti pomen barv, znakov in črt, da se lahko napoti od ene do druge kontrolne točke. Trener začetniku predpiše iskanje točk na terenu, kjer je lahko ohraniti smer, torej na terenu brez motečih poti, gozda ipd. Pozneje posta-ne trening zahtevnejši, saj je tistega, kar olajšuje iskanje in orientacijo, čedalje manj.
Brez kompasa in karte seveda pri orientaciji ne gre, priporočljivi so še posebni čevlji s plastičnimi čepki na podplatu. Na noge sodijo tudi gamaše, ki varujejo noge pred odrgninami, dresi pa so običajno z dolgimi rokavi in hlačnicami, izdelani iz lahkega umetnega materiala, ki ne vpija vlage in se ne zatika ob vejevje, grmovje in podrast.
V Sloveniji
V pokojni SFRJ je bila orientacija s precej vojaškim pridihom vključena v šolske programe. Tekmovanj je bilo kar veliko (v okviru šol, planinskih društev, tabornikov...), postajala so vse bolj množična in ob koncu 80-ih let se jih je udeleževalo celo po dvesto tekmovalcev. Prvo tekmovanje po pravilih IOF je bilo pri nas organizirano leta 1983. Zaradi naraščajočega zanimanja so začeli nastajati prvi orientacijski klubi in leta 1990 še Orientacijska zveza Slovenije (OZS), povsem prostovoljna, a zelo dejavna organizacija, ki bo leta 2006 v Škofji Loki gostila evropsko prvenstvo za mlajše mladince. Danes je pri nas okoli dvesto tekmovalcev, ki se združujejo v deset klubov, izrisanih pa je več kot 140 kart, ki omogočajo ukvarjanje s to dejavnostjo po vseh predelih Slovenije. Naši»orientacisti« nastopajo v t.i. Slovenski orientacijski ligi (SOL), ki poteka od marca do oktobra; zaradi zanimivih terenov in dobre organizacije prihaja na tekme v Slovenijo tudi nekaj sto tekmovalcev iz drugih držav. Boljši tekmovalci lahko nastopajo na tekmah svetovnega pokala, na svetovnem prvenstvu pa je mesto za reprezentante, ki si ga pridobijo na kvalifikacijskih tekmah. V svetovnem merilu se naši reprezentanti uvrščajo v drugo polovico od nekaterih mladih pa si v prihodnosti lahko obetamo uvrstitev v prvo tretjino.
Tekmovanja discipline kategorije
Na prvenstvih tekmujejo v:
- šprintu (imenovan tudi »park orientacija«), čas zmagovalca je okrog 15 min;
- srednjih progah, čas zmagovalca je 25 do 35 minut;
- klasiki, čas zmagovalca je 70 do 80 minut
- in štafetah.
Obstajajo tudi daljša večurna in celo večdnevna tekmovanja, ki obsegajo prenočevanje, kjer je predpisana oprema za kampiranje itn. Moški in ženske seveda tekmujejo ločeno, tekmovalci pa se prijavijo v ustrezno kategorijo glede na starost in zahtevnost proge. Kategorija M 21 denimo pomeni, da lahko v njej nastopajo moški »v cvetu let« med 21. in 35. letom, v M 35 moški med 35. in 45. letom itn. Znotraj kategorij obstaja še delitev na skupine A, B in C oziroma na elitno E, A, B in C, glede na fizično in tehnično zahtevnost prog, kar je odvisno od števila tekmovalcev. Obstaja tudi t. i. »odprta« kategorija, namenjena »zamudnikom«. Organizatorji običajno sprejemajo prijave do nekaj dni pred tekmo in pripravijo temu primerno število kart. Kdor je prepozen in ne more nastopiti v želeni kategoriji, saj ni več na voljo kart, lahko nastopi v »odprti« kategoriji. Začetniki tekmujejo v posebni kategoriji.
Tekmovalec dobi na startu izrisano karto z označenimi kontrolnimi točkami, ki jih mora običajno najti v predpisanem zaporedju in kjer se mora »odkljukati«, vse seveda v čim krajšem času. Vsaka kategorija ima svojo progo, ki se razlikuje po dolžini, številu kontrolnih točk in po tem, kako težko jih je najti. Kontrolno točko označuje zastavica, na kateri je elektronska naprava, ki v čip, ki ga ima vsak tekmovalec potrdi navzočnost na kontrolni točki.
Orientacija je prijazen šport...
V Skandinaviji, domovini orientacijskega teka, niso nič posebnega tekmovanja z nekaj tisoč udeleženci. Nič posebnega ni, da tekmujejo cele družine, na tekmovanjih se najdejo tudi grče, ki si bodo vsak čas oprtale na pleča deseti križ. Tudi pri nas lahko srečamo mamico z dojenčkom v nahrbtniku in očeta z majhnim otrokom, ki se skupaj podajo po progi, neobremenjeni s časom in uvrstitvijo ... Pravega profesionalizma v orientacijskem teku skoraj ni, zaradi česar je v časih, ko je v tekmovalnem športu najpomembnejši denar, še posebno simpatičen.
»Orientacisti« radi pravijo, da se ukvarjajo z družinskim športom, namenjenim razmišljajočim rekreativcem, Težko boste našli na enem kraju toliko dobro razpoloženih, prijaznih ljudi kot jih lahko srečate na tekmovanju v orientacijskem teku...
Besedilo in foto Marjan Žiberna