Polet – Željko Kozinc: Martuljek: župniki so rekli, da je najlepši
Polet, četrtek, 23. avgusta 2007
Na svoji zemlji
Martuljek: župniki so rekli, da je najlepši
Orjaški sveženj mečevih rezil
Martuljkova skupina gora šteje med petero najlepših tako imenovanih »alpenblickov«, pogledov na Alpe. Ko cesta v Gozdu Martuljku zavije na most čez Savo, večini potnikov zastane dih. Ali si lahko predstavljate, da se znajdete na odru velikanskega gledališča: z amfiteatra, ki v polkrogu sega do neba, zrejo v vas mrke sence. V povprečju so visoke 2500 metrov: to so divji, v višave kipeči vrhovi od Kukove špice prek žagaste Široke peči, Dovškega križa, obeh Oltarjev do stožčastega Špika, mizastih Frdamanih polic. Kakor »orjaški sveženj mečevih rezil« (Kugy) kipijo iz divjih prepadov. Polkrožno nanizani »noč in dan nekaj mrmrajo velikani« (Župančič), njihove veličastne stene strmo padajo, valovijo v vijugavih stebrih in razih, nazobčane škrbine in drzni roglji prebadajo visoko obzorje; vsa podoba je čudovito uglašena, popolna. Snežišča plazijo temne jezike v grape in poči, gubeč se v meleh in ruševju. Tu se je narava umetniško izpovedala, gledalec, ki je sam sebi igralec, pa v njenem gledališču zmeraj znova doživi nežno katarzo, hrepenenjsko očiščenje. V naših Julijcih verjetno ni lepšega gorskega prizora. Zgornjesavski župniki so se radi prepirali, katera dolina, po kateri se pride v Julijce, je lepša. Dovški Aljaž je navijal za Vrata, kranjskogorski Kranjc za Pišnico, rateški Lavtižar pa za Tamar. Potem so se sestali na znanem razgledišču na Srednjem Vrhu nad Gozdom in se končno zedinili: najlepši je Martuljek. Tu dolinska gozdnata površja segajo visoko v osrčje gora, prekrivajo tudi terase in krnice. Julijski velikani se pogosto skrivajo nad zatrepi vijugavih ozkih dolin, martuljški pa voljno dovoljujejo, da se ljudje njihovih čudovitih gorskih zgradb nagledajo kar z glavne ceste v dolini.
Že od leta 1949 je območje Martuljka naravni rezervat, zato ostenja niso premrežena z jeklenicami, niti prebodena s klini; v ta ozebni svet glavnina številnega slovenskega planinskega življa nima dostopa, lahko pa povprečni planinec po označenih poteh pride na prag obeh visokih ledeniških krnic, ki martuljško območje delita na dva dela: na levi je krnica Za Akom, na desni, pod Špikom, krnica Pod Srcem. V Za Ak pelje označena planinska steza, ki se proti koncu razcepi. Prvi krak pelje k zgornjemu slapu, desni pa k Bivaku III, alpinističnemu zatočišču na višini 1340 m.
To je tudi kraj najčistejših padajočih voda. Potok Martuljek, ki je dal ime temu naravnemu gledališču, se na svojem strmem pretoku iz leve krnice razkazuje v dveh slapovih; sicer pa se tudi v zelo sušnih obdobjih preliva v slapičjih, skočnikih in brzicah v svoji manj vodnati, zato pa dostopnejši in nemara slikovitejši izdaji. Izletnik, ki napreduje skozi njegovo spodnjo sotesko, je večkrat prijetno orošen, kar je pravi balzam za ljudi, ki bi radi ubežali pripeki in izparinam poletne vročice. Pot je dolga približno dve uri, povzpeti pa se je treba nekaj manj kot 500 metrov visoko, kar ni veliko niti za tiste ljudi, ki jih klanci hitro upehajo, če si le vzamejo dovolj časa in jim ni mar za časovnice v vodnikih ali na kažipotnih tablah; pot je primerna tudi za starejše ljudi. Le na koncu, pod Zgornjim slapom, je nekaj lažjega plezanja. V soteski je polno velikanskih kosov svetlosivega apnenca: zapuščina ledenika, ki mu je na poti v dolino zmanjkovalo moči. Strah pred zdrsom ali omotičnost bosta tu nemara koga ustavila, kljub temu pa ne bo prikrajšan. Še zmeraj bo lahko opazoval pretakanje v kotličih ali drasljah. Tisti z več gibčnosti pa se lahko prebijejo čisto pod slap, pravzaprav k spodnjemu v seriji treh slapov, visokemu 48 metrov. Ozek pada po lepo izoblikovanih žlebovih, vklenjen v tesne skalne stene, tako da mu vetrovi ne morejo do živega in ga ne razpršujejo. Tudi sonce ga nikoli ne pozlati, zato ostaja mračen, samega sebe požirajoč. In vendar je tako krotek za zbrano opazovanje.
Vsakomur pa je na ogled Spodnji slap, ki grmi 30 metrov globoko. Pol ure je oddaljen od glavne ceste. Lahko bi ga označili za veličasten muzej v naravi: pojavi, kot so nenehno dolbenje vode, prav tako mehanično razpadanje kamnin, posledice zmrzali, prenikanje vode v votlikavo notranjost, so notranji vodnik, ki nam začne pripovedovati milijone let stare zgodbe, če mu le znamo prisluhniti.
Besedilo in foto Željko Kozinc