Gorenjski Glas - Ana Šubic: Tonka Zadnikar ima za seboj kar 26 let oskrbovanja planinskih koč, od tega polovico na Kriški gori. Nocoj bo v Križah premiera dokumentarne oddaje o njej.
»Nisem oseba, ki bi si želela publiciteto. Težko sem se odločila za snemanje, pretehtala pa sta dva razloga: predstaviti delo oskrbnika in spodbuditi starejše ženske h gibanju,« med pogovorom pred njeno hiško v Povljah, na obrobju gozda pod Storžičem, najprej pojasni Tonka Zadnikar. Šestinšestdesetletnico, ki ima za seboj 26 let oskrbništva v planinskih kočah, od tega polovico na Kriški gori, zadnje čase pa so njena prioriteta maratoni, nam je le s težavo uspelo 'ujeti' v torek dopoldne. Noč pred tem se je namreč vrnila z maratona v Nemčiji, nato pa se ji je mudilo v Valvazorjev dom pod Stolom, kamor je šla za tri dni zamenjat oskrbnika …
»Zadnje leto občasno pomagam kolegu Alešu na Valvazorju. Nazaj bom šele v petek, moram na premiero filma v Križe,« pove sogovornica. Nocoj ob 19. uri bodo namreč v Kulturnem domu v Križah premierno predvajali 30-minutno dokumentarno oddajo Na poti na Kriško goro, ki so jo o Tonki posneli na Televiziji Slovenija, na prvem programu pa si jo bo možno ogledati v nedeljo, 13. oktobra, zvečer. Nastala je v sklopu serije dokumentarnih oddaj pod skupnim naslovom Na poti, ki jih ustvarjata režiser Božo Grlj in scenaristka Nuša Ekar, vezane pa so na življenje posameznika, ki je močno povezan z naravo. Serijo so pričeli z oddajo o Neži in Dušanu Mravljetu, prav pri tem snemanju pa so ustvarjalci izvedeli za Tonko, sicer Dušanovo sestrično. Snemanje z njo je bilo, sta nam zaupala Grlj in Ekarjeva, zelo pestro: »Tonka je polna energije. Oskrbništvo planinske koče jemlje zelo osebno, kar se je odrazilo tudi z obljudenostjo Kriške gore. Je človek močne volje in pozitivnih misli ter dejanj. Skratka, njene lastnosti so takšne, ki jih ljudem danes močno primanjkuje. In ta pozitivizem, energijo, smo želeli tudi prikazati. Česar se loti, tudi izpelje, svoje cilje pa izbira premišljeno.«
Pogreša obiskovalce
Vrsto let je bilo pri Tonki na prvem mestu oskrbovanje planinskih koč. »To moraš delati z veseljem. Če se v to podaš zaradi denarja, ne boš dolgo zdržal, gre za garanje. Znati moraš delati z ljudmi; da te sprejmejo, moraš biti dober poslušalec, spovednik ... Marsikdaj mi kakšen znanec reče, da bo po upokojitvi za kakšno leto šel za oskrbnika, a to ni to. Da dobro spoznaš kočo, ljudi, da znaš predvideti število obiskovalcev in pravilno načrtovati količino hrane, traja kar nekaj časa,« razlaga Tonka. Oskrbniško pot je pred 29 leti začela v Mihovem domu pod Vršičem. »Takrat smo tam zasebno silvestrovali z družino, pa so se začeli ustavljati obiskovalci, misleč da je dom odprt, in smo jim dali čaj, kakšno klobaso …« Po tistem so ji predlagali, da bi prevzela oskrbovanje in tako je štiričlanska družina konce tedna pet let preživljala v Mihovem domu. Za tem je prevzela oskrbovanje na Golici, mišljeno je bilo, da le za pol leta, a se je vse skupaj razvleklo v osem sezon – dokler ni v Elektru Ljubljana napredovala na zelo odgovorno delovno mesto in ji je zbolela mama.
Leta 1999 jo je oskrbniška pot zanesla na Kriško goro, kjer je vztrajala trinajst let – do junija lani. »Vse skupaj je postalo zelo obremenjujoče. Število obiskovalcev se je izjemno povečalo: ko sem začela, se je v knjigo vpisovalo 26 junakov Kriške gore, zadnje leto pa je bilo pohodnikov, ki so naredili normo 52 vzponov, že 260, vpisov pa se je nabralo kar 22 tisoč.« Prizna, da je ob odhodu potočila kar nekaj solz, saj jo prav na oskrbništvo na Kriški gori vežejo najlepši spomini: »Obiskovalce res pogrešam. Toliko prijateljstev in znanstev se je stkalo, za vsakega sem točno vedela, kdaj pride.«
Stregla celo golobe
Tonka je na Kriški gori marsikdaj tudi pripravljala rojstne dneve za prijatelje in jim skuhala kaj zanimivega, nenavadnega. »Igranje s hrano in okusi … to je bilo za mojo dušo. S potovanj sem prinesla različne recepte, začimbe. Tudi golobe sem pripravljala, medvedove šape, divjega prašiča, polže ... A ob osmih zjutraj je bila na jedilniku spet prava hribovska hrana, delali smo krasne 'štrudle', nismo jih mogli sproti dovolj speči,« se spominja. Kuhe se je Tonka, ki izvira s Češnjice v Selški dolini, naučila od mame: »Bila je ljudska kuharica, kuhala je na 580 ohctetih, pekla je do 90. leta. Izgleda, da imamo občutek za hrano v krvi, saj tudi ena od mojih dveh hčera, Darja, z družino vodi gostilno v Kranjski Gori in Kekčevo deželo.«
Tonka zase pravi, da je oskrbnica stare sorte, zato ji ni najbolj všeč, da se v nekaterih kočah preveč ženejo za zaslužkom. Obiskovalci morajo ponekod plačati nekaj evrov za pogrinjek, da lahko pojedo s seboj prineseno hrano. »Vse skupaj je postalo preveč komercialno. Hribi niso več tisto, kar bi morali biti. Če bom do nekoga prijazna in ga ne bom vrgla iz koče, ker bo jedel svojo hrano, bo drugič še prišel, sicer ga pa ne bo več,« razmišlja sogovornica.
Trideseti maraton
Zadnja leta je dala prednost teku. Teče že dobra tri desetletja, minuli konec tedna je v Nemčiji odtekla jubilejni, že 30. maraton. »Vsem ženskam, tudi starejšim, priporočam tek. Naj jih ne bo sram, če so na tekmi zadnje, to počneš za svoj užitek. Tudi pri mojih letih se da preteči maraton« pravi. Poleg malih maratonov, zanje porabi okoli dve uri, si vsako leto zada za cilj še en dolgi maraton, zadnjega je pretekla v štirih urah in pol. Čeprav ima doma na desetine pokalov in medalj s tekmovanj, pa pravi, da se nikoli ne žene za časom: »Med maratonom uživam, lahko se pogovarjam, pomaham ljudem, pogledam si znamenitosti ob trasi.« Po zaslugi maratonov, treking izletov in potovanj je videla že cel svet: evropske prestolnice, New York, Grenlandijo, Islandijo, Indijo, Nepal, Peru, Mongolijo …, a kot pravi, vedno znova ugotavlja, kako krasna je Slovenija.
Tudi v prihodnje bo še priskočila na pomoč kolegom oskrbnikom, oskrbništva pa zaenkrat ne namerava nikjer prevzeti. »'Truga' nima 'varžata', rada bi še malo uživala. Se pa malo igram z mislijo, da bi bila nekoč oskrbnica nekje v 'skalah' … Bomo videli, doma vsekakor ne bom obtičala.«
Ana Šubic