Planinski vestnik: Vse to se res dogaja ...

19. maj: Predvčerajšnjim sem prispel v planinski dom pod Goro, kjer bom letošnje poletje preživel kot oskrbnik. Pregledal sem zaloge hrane in pijače, ter z veseljem ugotovil, da je vsega dovolj. Iz shrambe se širi vonj po prekajenem mesu – kako bo bil dober ričet za planince, ki bodo oblegali Goro! Komaj čakam na petek, ko bo uradno odprtje sezone. Tukaj je tako lepo, da se že sedaj sprašujem, zakaj neki sem prejšnja leta izgubljal čas in denar na morju, ko pa bi lahko preživel vroče dni obdan z gorami, planinskim cvetjem, gamsi, veselimi planinci in s polnimi pljuči čistega zraka. In še v žep mi bo nekaj padlo.
Zvečer bo prišla še upokojenka Jožica, ki bo prevzela kuhinjo in pa Denis, ki bo pomagal pri strežbi. Krasna ekipa, čudovita lokacija in kraljevska služba; le kako bi si človek lahko želel še kaj lepšega? Ko sem opazoval sončni zahod za Goro, sem imel solze v očeh. Oh ja, življenje je lahko tako lepo!

Še poln navdušenja

21. maj: Včeraj se ves dan nismo premaknili iz doma. Planincev je prišlo toliko, da so morali nekateri prespati kar na klopeh, toda vzdušje je bilo nepopisno. Nekdo je igral na harmoniko in plesalo se je, da so se tresle šipe. Vsi so peli in se veselili. Ker je bilo uradno odprtje sezone, nisem mogel zahtevati, da se vse skupaj konča že ob desetih, kljub temu da se je nekaj posameznikov pritoževalo, da ne morejo spati. Toda z dobro voljo se da vse rešiti, toliko dobrovoljnih ljudi pa še nisem videl na enem mestu. Nekaj posameznikov bo že potrpelo.

22. maj: Nisem še dobro legel, ko so me že zbudili tisti, ki so prvi silili spat. Toda kaj hočem, človek se na vse privadi, pa se bom tudi jaz. Nekaj vdihov gorskega zraka na pragu me je poživilo bolj, kot najboljša brazilska kava in pogled na oranžno osvetljeno Goro mi je ogrel srce. Planincem, ki so se sinoči malo mrščili, sem postregel s čajem, nasmehom in šilcem žganja. Žganje je šlo iz naših zalog, Denis je prinesel nekaj steklenic za »lastno uporabo«, prav gotovo mi ne bo zameril, kajti stranka je naša prva skrb in dober odnos s stranko na začetku sezone, pomeni tudi uspešno sezono. Kjer so pravi ljudje, tam je vse prav!
Tudi tisti, ki so se sinoči razburjali, so sedaj dobre volje in kar težko se odpravljajo naprej. Denis in Jožica še spita, le Floki, ki ga je Jožica pripeljala s seboj, ker ga ni mogla doma pustiti samega, se mi smuka pod nogami. Saj je prav simpatičen in ker imamo kuhinjo, se bo preživel kar mimogrede. Skupaj sva posedala na pragu in se grela na toplem soncu, dokler naju ni pozdravila prva skupinica, ki je že prišla iz doline, da se izogne pripeki. Rana ura, zlata ura!

Kmalu se je začelo

3. junij: Že cel teden praktično nisem legel. Razmišljam, da bi zvečer strožje nastopil, ko bo čas za spanje. Tudi Denis in Jožica sta utrujena, le Flokiju se pozna, da uživa zaradi stalnega dogajanja. Toda kaj moremo, Gora je priljubljen cilj bližnje in bolj oddaljene okolice, sneg je že skoraj ves skopnel in zaradi lepega vremena se nam obeta rekordna sezona. Pa kako so bili skeptični na društvu, ko sem prevzel jaz, popolni novinec. Kar naj se jim kolca!

9. junij: Čisto sem povožen. Rana ura, slovenskih fantov grob!
Sinoči je prišla večja skupina mularije, privlekli so še kitaro, psa in polne nahrbtnike pijače. Jedli so svojo hrano in pili svojo pijačo, le Denis jim je prodal dve steklenici žganja. Bolje da nebi, ker jih nisem mogel spraviti spat, večina jih je čakala na Jožico, da jim bo skuhala kavo, ko bo vstala. Ko pa je bila kava kuhana, so že vsi dremali.
Vse do poldneva smo zračili jedilnico in pospravljali za njimi. Gost je gost, toda nekaterih, tudi če ne vidim več v domu, za razliko od Flokija, ki se mu je na čisto strgalo, ker je bila z njimi psica, kot sem kasneje ugotovil. Ker je hotel kar za njimi, sem ga zaklenil v drvarnico. Mu bom že dal, da mi ga še nazaj pripeljejo, njemu psica, meni pa še ena neprespana noč.
Na vzhodu se temni in pričenja pihati. Kar naj se ulije in namasti skale, morda bo še kdo padel na prenažrto rit, prav nič mu ne bo škodilo!

13. junij: Že četrti dan dežuje. Hvala bogu! Skoraj bi se mi uspelo naspati, pa nam je Floki vsako noč prirejal koncert. Menda zaradi tiste psice, ki so jo mulci odvlekli v dolino, po mojem se je zaljubil, pa ga bo menda že minilo, pasja dlaka, naslednji dan sem ga komaj spravil iz drvarnice. Tako je norel, ko sem ga zaklenil vanjo, da se je podrla cela skladovnica drv in zasula vrata, ki so se odpirala navznoter. Po dveh urah tuljenja Flokija in Jožice, ki je hlipala, da sem ji pohabil najzvestejšega prijatelja, sem v kleti našel kramp in vrgel vrata iz tečajev. Mrcina je skočila ven nepoškodovana, jaz pa sem imel celo popoldne delo z zlaganjem drv. Kaj morem, če štedilnik vžiga samo nanje. Zvečer mu je Jožica nalašč, vpričo mene dala kranjsko klobaso iz zalog, ga božala in mu govorila, da naj si ne žene k srcu, ker so na svetu ljudje, ki ti dajo klobaso in taki, ki te zaklenejo v drvarnico. In ob besedi drvarnica, je mrcina zatulila in me grdo pogledala, vsaj zdelo se mi je tako.
Ker gostov zaradi slabega vremena ni in je Floki sit, se bom morda lahko končno naspal. Vsaka stvar je za nekaj dobra!

29. junij: Tretji teden slabega vremena. Skoraj nobenega obiska. Od ležanja me že vse boli in če bo šlo tako naprej, bo sezona porazna. Floki še ni pozabil tiste psice, saj tuli prav vsako noč. Lahko bi se že sprijaznil, kot sem se jaz z njegovim nočnim zavijanjem, zaradi katerega se skoraj več ne zbujam. Jožica pravi da tuli zato, ker je polna luna. Prav danes naj bi bila polna luna, tuli pa že slab mesec. Sumim, da tudi pri Jožici polna luna traja cel mesec, saj se pogovarja skoraj le še s Flokijem, vsaj od včeraj, ko sem jo okregal. Kakšen oskrbnik pa sem, če še kuharice ne smem okregati, kadar se mi zdi potrebno? Večkrat sem ji naročil, da mora zaradi muh dobro zapirati vrata v shrambo, pa me ni poslušala. In ko sem včeraj vstopil v shrambo, da bi preveril zaloge, me je malce premamil vonj suhega mesa, snel sem veliko prekajeno kračo s kavlja in si jo nesel k nosu. Obiska je bilo daleč premalo, da bi smela v lonec z ričetom, toda vonj, ki sem ga zaznal ni bil več tako žlahten, kot bi pričakoval in tudi mehkoba pod prsti je razkrivala zlo slutnjo. Ko sem jo ponesel na svetlobo, sem opazil, da se je barva spremenila v temnejšo, ko pa sem jo še malo bolj stisnil, so izza kosti prilezli črvi, kot bi stisnil zobno pasto, da sem kračo z grozo spustil na tla. Jožica je pritekla zraven, jaz pa sem ji jih v afektu napel, da je pocedila solzo in rekla, da bo njen Floki pospravil uničeno. On nam uspavanke vsako noč, mi pa mrcini večerjo. Naj se mu kost zatakne!

Spet ljudje, toda kakšni

1. julij: Prenehalo je deževati. Prispela je večja skupina mladih čeških planincev in dom je bil po tleh kot ometan z blatom. Ker jim Denis ni hotel greti samega kropa, so nazadnje naročili par čajev, ostalo so itak prinesli s seboj. Slabe volje zaradi blatnih tal (upravičeno sem predvideval, da Jožica jutri protestno ne bo prijela za cunjo), sem se tolažil vsaj s tem, da se z obiskom spet vračamo v življenje. Dvajset nočitev tudi nekaj nanese.
Zvečer smo stali na pragu, in gledali sončni zahod. Gora se je končno izvila iz oblačnega ovoja in na vršnih policah se je bleščal sneg. Večerje ni naročil nihče, tako se mi še krača več ne smili kot včeraj. Le Denisu zopet uspe prodati dve steklenici žganja, pa še dela s strežbo nima. Ko me vodja skupine vpraša, koliko stane spanje na skupnih ležiščih, pa me zabodeno pogleda, odide do skupine in po nekaj minutah gestikuliranja skočijo vsi skupaj pokonci in pograbijo nahrbtnike. Če so si mene izbrali za tepčka, ki jim bo padel na takole finto in jim dal posebni panslovanski popust, so se malo zmotili. Biznis je biznis in jaz si po treh tednih suše in dnevu čiščenja, ki so mi ga naprtili, tega enostavno ne dovolim. Pa naj gredo k sosedu, jim rečem brezbrižno, toda naj vedo, da je naš dom edini na tej strani Gore. Toda to jih ni prav nič ustavilo, v soju baterij so povlekli iz nahrbtnikov tanke šotore in spalne vreče in v nekaj minutah okoli doma postavili tabor. Koga naj pokličem in komu naj jih prijavim? Zagrozil sem jim le toliko, da niso zakurili še tabornega ognja, saj sta dva že hodila okoli drvarnice in oprezala za drvmi. Nazadnje so pri Denisu kupili le še dodaten liter žganja, da jih ne bo zeblo in prav nič slabe vesti niso imeli, ko so se še naprej posluževali naših sanitarij. Sploh nisem opazil, kdo je prinesel s seboj kitaro, saj je že kmalu od Gore na vso moč odmevalo, ko so se kluci in holke drli neke socialistično-taborniške pesmi. Tranzicija jim je dala le svobodo, ne pa tudi omike. Jim že pokažem, si rečem, ter stopim gor po Flokija, ki je po zadnjih dogodkih prenočeval kar pri Jožici. Najprej se je sicer upirala, ko pa sem ji zagrozil, da bom dosegel, da ji na društvu odtrgajo kračo od plače, je popustila. Mrcino sem odpeljal do drvarnice in jo zaklenil noter. Tulila je kot hudič in tudi drva so se spet na novo podrla, toda sam pri sebi sem se smejal in bil po dolgem času spet zadovoljen s službo oskrbnika. Le tuli, pasja dlaka, kolikor hočeš, da ne bo nihče mogel spati, kot tudi jaz nisem prve dni! In ko sem stopil v dom, sem v peč vrgel debelo poleno, kajti nocoj bo zunaj dooolga in mrzla noč!

3.julij: Končno vreme in obisk, kot se spodobi. Zgodaj popoldan se prikaže tudi večja izletniška skupina. Dobre stranke, še prenočiti nameravajo in po kuhani hrani sprašujejo. Takoj se spomnim na kračo, s katero se bo mastil Floki (pa naj mu bo oproščeno, predpreteklo noč jo je pošteno prislužil). Jožica jo je malo obrezala in skuhala skupaj z ostanki ričeta, ki ga je pogrevala že nekaj dni, ker ni šel v promet. Se bo morala znajti s kranjskimi klobasami, ki sem jih prinesel iz shrambe, dobička pa bo manj in tudi jed ne bo tako dišala, kot bi po prekajenem. Jaz sem se nato spet celo popoldne ubadal z drvmi v drvarnici.
Ko sem pod večer stopil v jedilnico, sem imel kaj videti; prostor se je izgubljal v soparici iz krožnikov in gostje so tako mljaskali ričet, da je še Flokija motilo, ko je pod mizo glodal kost od krače. Malo sem požrl slino in stopil v kuhinjo do Jožice, pohvaliti jo moram, pa četudi me stane nekaj ponosa. Malo se je še držala, pa vendar sprejela pohvale in omenila, da je večerjo že tretjič »zalila«, pa še vedno hodijo po nove porcije, Denis pa da se je naveličal strežbe, rekel ji je, da ima on čez pijačo, s hrano pa naj se sama ubada, kot doslej! Sklenil sem, da si ga bom prihranil za po večerji, saj nisem hotel motiti prodaje ričeta, ki je tako nepričakovano stekla, čeprav: na mizi, kamor sem ji popoldan položil šop kranjskih klobas, je ležalo še natančno toliko klobas kot prej. Ja, za Flokija je dala kuhat tisti ričet, je mencala, pa je tako dišalo tja v jedilnico, da so hodili gostje vsakih pet minut spraševat, kdaj bo ričet, kaj sem hotela, saj nazadnje je dobro prekuhano, škoditi ne more. Edino Floki je prikrajšan, ker mu je ostala le še kost. Ričet je šel v promet po mojem zato, ker v nobenem planinskem domu ne dajo notri toliko mesa, sem ji pomežiknil. Napol mi je že oprostila in se je malo nasmejala, pa kaj ko je ženska zame prestara v vseh pogledih, da pa bi se ji vseeno še malo prikupil, sem pograbil par kranjskih iz kupčka in jih položil na stran. Mrcina je takoj veselo zalajala!

16. julij: Tudi tukaj sonce pripeka, kako je šele v dolini. Ljudje ki se vračajo iz Gore, so preznojeni in utrujeni, zato smo zadnje dni spravili v promet precej piva. Klical sem na društvo, naj pošljejo helikopter z zalogami. Po kosilu se je pri šanku prikazal možakar in se nekaj repenčil nad Denisom. Od zadnjič sva si bila še malo gorka, a oskrbnik je oskrbnik in moral sem priti zraven. Gospod je bil po svojih besedah »intelektualec«, vračal se je iz Gore in po licih in po robu okvirjev očal, so se mu nabrali solni madeži. In sedaj je od Denisa terjal ključ od kopalnice, da se bo stuširal, ker tak ne more v avto in med ljudi. Sploh mi ni verjel, da sem tudi jaz brez kopalnice in da pač improviziramo, kolikor se da. Kje pa, nič ne pomaga, to ga namreč sploh ne zanima in ker čuti, da smrdi kot moker pes, zahteva, da mu jaz, kot oskrbnik omogočim tuširanje; kakor vem in znam! Rekel bi mu rad, da naš Floki še suh bolj smrdi, pa ga s tem verjetno nebi dosti potolažil. Če si med volkovi, tuli z njimi in ti bo lažje!
Stopil sem v kuhinjo, kjer mi je Jožica, tokrat brez težav, odstopila malo vroče vode, vlil sem jo v večji lonec s hladno vodo in nato gospodu za šankom rekel, da je improvizirani tuš nared zadaj za drvarnico. Ker je bil videti nekoliko »zadrgnjene« sorte, sem mu pri šanku (Denis je spet nekam izginil) natočil dva kozarčka od tistega, ki naj bi bil za našo uporabo in gospod ju je začuda - prav neintelektualno hitro zvrnil. Ko sva prišla do drvarnice, pa se je ob pogledu na tuš že na široko režal…
Iz Gore se je vrnila še ena večja skupina, bili so sicer vsi zadovoljni, le neka gospa ni mogla najti besed, ker je na vrhu doživela šok, »da so se ji dvignile vse dlake po telesu«. Ves vrh Gore je namreč skrajno nastlan z ovčjimi, khm, kako bi rekla, no, iztrebki pač! Človek se ne more nikjer usesti, da mu nebi smrdelo pod nos, pa tam ljudje vendar malicajo in podobno. In le kako si mi na Gori zamišljamo nek evropski turizem, še njo je v tem primeru globoko sram pred tujci. Kaj pa če izbruhne epidemija? Rešil me je popolnoma nepričakovano gospod, ki se je »tuširal« zadaj za drvarnico, radovednost ga je prinesla zraven, jaz pa, ki nisem vedel drugega, sem ga pobáral, kakšna bi bila njegova ekspertiza tega ovčjega problema. Zaskrbljena gospa je kmalu dobila odgovor, ki jo je zadovoljil. Strokovna razlaga je namreč govorila, da se je temu problemu, z neko, za ovce neškodljivo metodo težko izogniti, razlog pa je Gora sama, ker vsebuje večje količine železove rude in je kot taka že po zasnovi predmet večine nevihtnih razelektritev v okolici. Na vrhu so že dolgo tega postavili križ, ki je zavarovan s strelovodom, so že vedeli zakaj, ovce pa, ki tega sicer ne vedo, vseeno čutijo, da je tam bolj varno in nagonsko rinejo na vrh. Kar se prebavnih produktov tiče, pa se žal ne da kaj dosti storiti, vse pa je brezpogojno »bio« in spada v naravno okolje. Gospa je nato rekla, da si je neznansko oddahnila, jaz pa sem gospodu za razlago natočil še enega iz »reprezentance«. To, da vsako leto strele po gorah pobijejo na desetine ovc, je prepričljiv dokaz, da nimajo prav nobenega šestega čuta za strelo, pa bi ga zaradi volne morale skorajda imeti, saj jim jo hoče statični naboj pred bližajočo nevihto kar potegniti s hrbta. Toda to me niti ne zanima več, za lonec tople vode na dan, pa bi gospod lahko postal še moj predstavnik za stike z javnostjo!

Srečno Kekec!

17. julij: Z Denisom sva imela nepričakovan spor. Očital mi je, da po svoji volji razmetavam z žganjem, ki ga je on prinesel izključno za našo uporabo. Morda se nisva dobro domenila o tej uporabi, zato sem šel popisat zaloge in se za ljubi mir namenil oddolžiti s steklenico ali dvema pri naslednji dostavi - iz svojega žepa. Čakalo me je neljubo presenečenje: po popisu sem namreč ugotovil, da ne manjka niti ena sama steklenica domačega žganja. Takoj mi je postalo jasno, da je Denis tisto »reprezentanco« prodajal za svoj žep, zato je tudi tako forsiral prodajo celih steklenic, mene pa ob vsej tej pijači žejnega vlekel preko vode!

21. julij: Točno opoldne je priletel helikopter. Sezona je na višku in klopi okoli doma so polno zasedene z gosti. Denis je nekaj dni po sporu počakal, ter mi ravno za vikend napovedal prekinitev dela zaradi moje prekoračitve pooblastil, kot je hotel biti pameten. Dela s strežbo in prevzemom pa čez glavo. Res pravi trenutek je počakal in se nato usedel ravno pred vhodom, zraven kupa prtljage, da mi je vsakič, ko sem šel po hrano in pijačo dal vedeti, kako je nepogrešljiv.
Mlátenje elise se je slišalo že nekaj minut pred pristankom in ker je pristajališče blizu doma, sem ljudi glasno opozarjal naj dobro držijo svoje stvari. Pomočnik v helikopterju je le odpel mrežo in pokazal, da bo takoj priletel še enkrat, ko bo v dolino odpeljal tudi pripravljene smeti. Piš, ki ga je povzročil vzlet, je pomedel vsaj ducat nahrbtnikov in ostale krame iz miz, ker so ljudje preveč zavzeto opazovali dogajanje, odkotalili so se proti dolini kot jabolka iz prevrnjene košare. Na srečo je bila med obiskovalci skupina skavtov, ki so takoj opazili priložnost za svoje dobro delo dneva, urno so polovili in prinesli odnešeno. Na hitro sem se pogovoril z njihovim vodnikom in mu razložil svojo težavo in ta je takoj pristal na to, da mi bodo pomagali pri strežbi, jaz pa se jim bom oddolžil z ričetom ali joto, ter čajem. Delo je v trenutku steklo kot je treba, še Jožica je bila vesela, ker so ji dekleta pomagala pri pomivanju posode. Denisu je šlo to tako na živce, da je kot po nesreči spotaknil fanta, ki je nesel ven pladenj ričeta in jote, da je vse zletelo po tleh. To me je tako pogrelo, da sem pograbil njegovo prtljago, jo odnesel v mrežo, kjer so bile pripravljene smeti za odvoz in jo zadrgnil. Helikopter se je čez nekaj minut vrnil in odložil še drugi del tovora, pomočnik je zapel pripravljeno mrežo, jaz in Denis, ki je ob tem skakal okoli mene (drugega si ni upal, ker je dve kategoriji lažji od mene), pa sva prišla do pilotske kabine, ker sem pilotu namignil, da mu moram nekaj povedati. Elisa je še bobnela, ko sem potegnil iz žepa cankarja, pilotu rekel; da naj si s pomočnikom privoščita kosilo v Radovljici »Pri požeruhu« in mu ga zabasal v žep na jopiču, še preden je uspel kaj reči. Tako ali tako sem ga namenil za tisto žganje in mi ga ni bilo žal. Naročil sem mu le, naj tovor, če bo preveč sitnaril, odpne kar med vožnjo.
Denis je najprej zmedeno gledal kaj se dogaja, nato pa na hitro sklenil, da se bo prvič v življenju peljal s helikopterjem. Srečno Kekec!

23. julij: Taborniki so se vrnili iz Gore in spet pomagali pri večerji. Denisova pomoč hudo manjka, kje naj zdaj dobim nadomestni par rok? Jožica jim je za posladek pripravila kup palačink s slivovo marmelado. Lepo smo se pogovarjali, Luka, njihov vodnik je zelo fejst, njegova sestra Mojca pa tudi, sploh z Jožico sta se ujeli, ker se je tako hitro znašla v kuhinji. Povedala je, da bo morala vsaj za mesec dni v kakšno službo, ker bo jeseni začela obiskovati fakulteto v Ljubljani, saj veste, stanovanje in ostali stroški, da ne govorimo. Upa, da si bo našla kaj spodobnega. Ko sem ji povedal, kakšno je bilo Denisovo plačilo, ter da je njegovo mesto poslej prosto vsaj do sredine septembra, je bila takoj navdušena, Jožica še bolj, pa da o sebi niti ne govorim. Luka kot njen starejši brat ni imel nič proti, pa saj sem že prej rekel, da je fejst fant. Ko smo se poslovili, je obljubila da pride dan pred naslednjim vikendom, ko bo v dolini uredila vse potrebno, ker bo naslednja dva meseca delala v planinskem domu. Pa kakšne óčke, ljudje moji, kot dve azurni jezerci, v kateri se je moje srce že ob prvem pogledu potopilo kot kamen. Zvečer je Gora žarela kot že dolgo ne, ali pa tega zaradi dela nisem več opazil. Po dolgem času spet lahko rečem, da mi je tu med gorami neizmerno lepo. Naslednji dnevi mi bodo tekli najpočasneje doslej. Flokiju, ki je, odkar sva z Jožico spet v normalnih odnosih, spet prenočeval ob drvarnici, sem nesel pol kranjske klobase in ga v dobrem razpoloženju za nameček še malo stisnil k sebi. Od začudenja me je skoraj ugriznil, verjetno je mislil da ga hočem zadaviti, mrcina!

Mojca pride - in izgine

28. julij: Mojca je prispela. Takoj ko se je namestila, je že prijela za delo. Res zlato dekle. Komaj se zadržujem, da nebi vsega pokvaril, tako težko sem jo čakal.
Zvečer sem se po zvezi pogovarjal s predstavnikom društva. Obljubil mi je, da mi bodo v kratkem poslali nekoga v pomoč. Odločno sem zavrnil. Po večerji, ko je Jožica že odšla spat, sva se z Mojco ob sveči pogovarjala in bilo je že krepko čez polnoč, ko sva odšla vsak v svojo sobo.

6. avgust: Sinoči sem zelo slabo spal. Malo zaradi Mojce, ki mi iz dneva v dan bolj gnezdi v možganih, malo zaradi hrupa iz sosednje sobe, ki je trajal skoraj do jutra. Nekaj ljudi je prenočevalo v domu, mlad parček pa je nekako uspel dobiti svojo sobo, rekel bom le to; da sta golobčka precej glasno grulila. Zjutraj sva se z Mojco srečala pred kuhinjo, Jožica je medtem po okolici nabirala zelišča za v čaj, vprašal sem jo kako je spala in rekla mi je, da zaradi tistega hrupa sicer bolj malo, toda malo je pač potrebno potrpeti. Ljubezen ne pozna omejevanja, niti je ni potrebno omejevati, ker se ji zdi lepa. Popoldne, ko skoraj že ni bilo več planincev, sem ji prinesel murko, ki sem jo utrgal spodaj pod kočo. Potegnila me je za zaliske, ker trgam zaščiteno cvetje, toda zaradi ene same, se ne bo svet podrl. Smejala se je.
Opoldan je prišla nazaj v kuhinjo Jožica in ugotovila, da se je poln lonec jote, ki ga je dala na štedilnik preden je šla nabirat zelišča – prismodil. Rekel sem ji, naj se ne sekira zaradi takšne malenkosti in naj ga pač dá Flokiju. Debelo me je gledala.

11. avgust: Mojca mi je namignila, da bo danes noč, ko se na nebu pojavijo roji zvezdnih utrinkov. Povabila me je na nočno opazovanje. Ko je Jožica že spala, imel sem malo slabe vesti pred njo, sva neslišno odnesla ven že prej pripravljene podloge za ležišča in odeje, legla v travo in zrla v kristalno, zvezdnato nebo. Že po nekaj minutah je nebo razsvetlil močan bolid in pustil za seboj svetlo sled. »Če ták ne izpolni želje, je nobeden!« sem si mislil in jo previdno prijel za roko, ki je ni umaknila. In ko je priletel še drugi, mi je pritrdila, da si želi isto kot jaz. Imela je tako mehke ustnice, da se je ustavil čas. In potem, sem jaz, tepec, čakal na tretji utrinek, da ji bom lahko povedal naslednjo željo!

12. avgust: Zbudilo me je brnenje budilke. S krmežljavimi očmi sem pogledal okoli sebe in ugotavljal, da je sonce že visoko. V službo bo treba, oddrsal sem do kopalnice in si umil utrujen in neprespan obraz. Nikoli več ne bom jedel gob za večerjo, ker po njih rada sledi morasta noč. Morasta pa zato, ker se vedno konča nekoliko prekmalu, zapomnite si to!

Dušan Škodič