Slovenske novice, Štefan Osterc - Trdoživi pastirski grči. Vzajemnost, Franček Štefanec - Vabljiva planinska paša: Zdaj sta pastirja spet doma. Pogosto se ozirata navzgor proti planinam in si želita, da bi jima bilo dano tudi prihodnje leto oditi na pašo.

Trdoživi pastirski grči

Tistega letošnjega poletnega dne, ko je silni veter odkrival strehe domov ter gospodarskih poslopij gorske vasi Gozd nad Kamnikom in ko je ruvalo ter lomilo drevje, je bilo vaško govedo na varni paši na Gojški planini. Tam smo obiskali zakonca Omovšek, ki jima pastirstvo bogati življenje.

»Enkratno živimo tu gori,« nam je po veselem pozdravu oni dan navrgel, skoraj 85-letni pastir Rudi Omovšek, ki skupaj z 79- letno ženo Jožico na Gojški planini že desetletja pase živino, do upokojitve pa si je služil kruh v gozdarstvu.

Sitosten masovnik
Gojška planina se razteza v soseščini Velike in Male planine nad Kamnikom. Ime je dobila po gorski vasi Gozd, ki ji domačini pravijo Gojzd, in domuje nad globoko dolino Črne. Rudi se je rodil v vasi Gozd. Po domače so družini rekli Stahničarjevi in to ime ima tudi družinski pastirski stan na Gojški planini.
In da je ob našem obisku na planini beseda stekla hitreje, nam je zgovoren Rudi postregel s šilcem domačega. Njegova žena je postavila na mizo, pred pastirski stan, posodo s sitostno pastirsko jedjo. Reče se ji masovnik. Namesto vode da v ponev najprej smetano, ki jo umeša s koruzno in belo moko, nato se zmes kuha kot žganci. In masovnik se je skupaj s črnim kruhom. Jed je res izdatna, smo kmalu ugotovili, in gospodinja oziroma tokrat pastirica Jožica se je zadovoljno nasmehnila ter znova zajela to dobroto.
Prijetno je sedeti pred Stahničarjevim stanom, ki je bil na novo zgrajen leta 1992, saj je staro bajto dotolkel čas oziroma ostro planinsko vreme. Stoji na 1450 metrov nadmorske
višine, nekoliko višje pa se 1500 metrov vzpenja vrh z zgovornim imenom Bukovec. Tu naokoli so bili namreč nekoč obsežni bukovi gozdovi, a so jih skozi stoletja do golega posekali oglarji. In gozdove so tod tudi požigali, da so tako pridobivali pašnike. Zdaj štrlijo v nebo le posamezne, od neurij bičane smreke. Tukajšnji gojški stan, ki domuje v idiličnem zavetrju, premore dvajset koč. Polovica je praznih, lastniki jih uporabljajo za počitek ob koncu tedna in čez poletje.

Razdejana domačija v Gozdu
»Meni in Jožici tukaj nič ne manjka, a nečak Peter in vsi njegovi, ki živijo na Stahničarjevi domačiji v Gozdu, te dni, zelo trpijo,« se je zamislil sogovornik. Ob nedavni ujmi jim je odkrilo streho na stari domačiji. Povsem so jo obnovili pred20 leti, pred dvema letoma pa so znova menjali okna. »Cel grušt je stran odneslo,« je povzdignil glas zaskrbljen priletni Rudi. Nadaljeval je z žalostnim pričevanjem, da je povsem odkrilo tudi strehe nad hlevom, delavnico in svinjakom.
Pred desetimi leti so zgradili novo hišo za mlajše člane rodbine in tudi na njej je narava odigrala svoj zlobni ples. Gozdovi naokoli so ječali od poslednje bolečine, ruvalo in lomilo je sadno drevje. »Pod domačijo je rasla 200-letna lipa, osnova slovenske prvobitnosti. Bila je tako debela, da je dva moška nista mogla objeti, visoka je bila 15 metrov. Deblo je prelomilo dva metra od tal, sleherni sosed je prizadet. In skozi z roleto zastrto okno prednje hiše na domačiji je vihar zalučal desko v notranjost. Grozno je bilo,« je tekla nazorna pripoved.
Rudi se je nato zadovoljno pomiril ob dejstvu, da je bilo ob neurju vsaj Stahničarjevo in drugo govedo z Gozda na varnem. Na Gojški planini neurje ni povzročilo škode, a je grmelo, da je še naglušnim pastiricam in pastirjem grobo odzvanjalo po ušesih. Nadvse se je bliskalo in lilo je izpod neba, kot da so nebeščani tam zgoraj izpraznili jezera vode. Bilo je veliko dežja s točo in povsod je drla voda.

Nekoč skupna paša
Živina se ob neurjih najraje zateče pod smreke, a so jo tokrat pastirji pravočasno nagnali v staje. Sicer pa je tukajšnje govedo nenavadno ubogljivo, skoraj inteligentno, drži se utečenih pašnih navad in prisluhne zvoncu krave vodnice ter pastirjevim ukazom.
Živahen, zgovoren in samozavesten Stahničarjev pastir Rudi nam je povedal, da so bile do leta 1913 Velika, Mala in Gojška planina pod skupno pašo. Lastniki posameznih zemljišč so imeli lastniške pravice, potem pa so območje razdelili na tri pašne skupnosti. Sicer pa je pašne pravice na tem območju podelila že cesarica Marija Terezija.
Pašne pravice na govejo glavo so dobili okoliški kmetje po velikosti svoje kmetije. Pri do dveh let starem govedu sta po dve živali šteli za eno pravico. Za četrt posestva so bile priznane tri pašne pravice, za polovico posestva šest, za ves grunt pa dvanajst. Stahničarjeva
kmetija iz vasi Gozd je imela tri pravice. To je pomenilo, da so lahko pasli na planoti tri krave. Goljufati se ni dalo in še danes se ne da, saj se je uveljavil nadzor.

Uradnik spremenil priimek
Omovškovi so se do leta 1898 pisali Vomovšek, a je samosvoj uradnik izpustil črko Vna začetku in nastal je rodbinski priimek Omovšek. Ko se je priženil stari oče s Podloma v vas Gozd, je bila tamkajšnja kmetija majhna. Začel je prekupčevati z ovcami in volno ter si povečal posest. "Prikšeftal je toliko, da si je kupil še kmetijo na bližnjem Kranjskem Raku.
Zdaj ima tam blizu domačijo in gostišče moj nečak,« je ponosno dodal Rudi.
V pastirski koči na Gojški planini se je Rudi znašel z bratcem pred kakimi osemdesetimi leti. Čisto majhna sta še bila in oče je bil strog: »Ostanita pridna! Po drva skočim in se takoj vrnem!« A je dečka gnala radovednost.
Pri spodnji koči so kurili na prostem in privabil ju je prasket razigranega ognja. Vrata koče sta pustila odprta in odracala navzdol. Ko se je oče vrnil, je v bajti našel kravo, ki si je privoščila še zadnje zalogaje postelje. V njej je bila namreč le suha mrva, ki je kravici zelo teknila. Rudi se spominja, da je takrat nosil hlače v roki, saj ga je oče pošteno našeškal.
Po tistem je bil na planini skoraj vsako leto. Leta 1934 mu je bilo deset let in je med šolskimi
počitnicami že samostojno pasel na planini. Molzel je, si sam kuhal in užival v spoznavanju lepot življenja. Leta 1941 je postal partizanski kurir in nato partizan. Po drugi svetovni vojni je končal gozdarsko šolo in se pozneje v poklicu sproti strokovno izpopolnjeval.
Pripravil je evidenco avtohtonih in pozneje posajenih drevesnih vrst. Kmalu po poroki sta se z ženo Jožico iz Ljubljane preselila v Kamnik. Rudi je Štiri leta in pol delal na raziskovalni gozdarski postaji na Tišini v Prekmurju, ko pa so jo leta 1956 zaprli, se je preselil v Ljubljano, kjer je vse do upokojitve služboval na Gozdarskem inštitutu Slovenije.

Premagal zahrbtno bolezen
Lastnik Omovškove pastirske staje je zdaj Rudijev nečak Peter Omovšek iz Gozda. Rudi je v pokoju 19 let in vsa poletja pase na planini nečakovo govedo. »Pasem, ker nekaj moraš početi tudi čez poletje,« rad pove pohodnikom, ki pogosto prihajajo na planino in sprašujejo po bližnjicah, o življenjskih navadah na planini.«
In kdo bi verjel, da je ta vztrajni pastir nedavno premagal zahrbtno bolezen. Ni se pustil.
Samozavestno in vztrajno jo je premagoval. In je zmagal!
Življenje pastirjev na Gojški planini je v novejšem obdobju dokaj posodobljeno. Ni še dolgo od tega, ko so pastirice in pastirji hodili tja, kamor hodi še cesar peš, kar za bližnji grm. Danes imajo za stanom lesene sanitarije na štrbunk. In na strehi Stahničarjevega pastirskega stanu je električna baterija, ki se polni s sončno energijo. Elektrike je tako dovolj za večerno gledanje televizijskih poročil in za polnjenje baterij mobitela. V staji sta štedilnika na plin in na trdo
gorivo, v ležiščih so jogiji. Poleg bajte sta vrtiček s solato in priročna drvarnica.
Na planini pasejo vedno starejši. Najmlajši pastirici v sosedstvu je 56 let. A je lepo v tukajšnji planinski samoti. Rudiju in Jožici dela tu in tam družbo osameli divji zajec, ki svobodno taca okoli. In tu so čudovita jutra, večeri;. Sončni vzhodi in zahodi ...

Že pred davnimi stoletji se je na območju Slovenije začelo razvijati planinsko pašništvo. Na Gojški planini že dolgo paseta govedo zakonca Omovšek iz Kamnika.
Dežele Kranjska, Koroška in Štajerska so leta 1909 sprejele zakon o urejanju planin. Predpisale so, da je treba na planinah skrbno gospodariti. Določene so bile tudi vrste živali in število glav ter čas pase.
Pri nas so konec aprila zaceli pasti govedo na vaških gmajnah, ponekod tudi na rovtih in pred planinah. Dr. Jože Ferčej poroča, da so na visoke planine odgnali živino konec junija, kjer se je pasla do začetka septembra, oktobra in novembra pa se je pasla okoli naselij po dolinah. Paša goveje živine je bila pri nas v največjem razmahu v Julijskih in Kamniško Savinjskih Alpah ter v Karavankah, najmanj pa na Pohorju, saj tod raste slabša trava. V Bohinju in na Tolminskem je pašništvo postalo gospodarsko pomembnejše proti koncu 19. stoletja.
Včasih sta bili na naših planinah izjemno pomembni kozjereja in ovčereja. To je se zlasti veljalo za Zgornjo Soško in Zgornjo Savsko dolino, za območje Karavank, za Jezersko in še kje.

Pastirski stan
Nekdanji planinski pastirji ali planšarji so imeli značilno nošo, opremo, način prehranjevanja in šege. Na skupnih območjih na pred planinah in visokih planinah je imela vsaka kmetija svojo pastirsko kočo ali stan. V času paše je na planini za živino skrbel vsaj en človek. Pasel je, molzel živino, pogosto tudi siril.
Bajte na Veliki, Mali in Gojški planini nad Kamnikom so si dokaj podobne. Še posebej zanimivi in zgodovin¬sko bogati so pastirski stanovi na 1550 metrov visoki Veliki planini v Kamniško Savinjskih Alpah. Stan je podoben ovalnemu lesenemu šotoru. V njem sta pravokotna pastirjeva izba in hlev. Iz ovalne oblike so ljudski stavbarji bajto sčasoma preoblikovali v pravokotno kočo s tradicionalno notranjo delitvijo prostora.

Trdoživi Stahničarjev pastir
V času letosnje glavne pasne sezone smo obiskali Gojško planino, ki se razteza v soseščini Velike in Male planine nad Kamnikom. Ime ima po gorski vasi Gozd, ki ji domačini pravijo Gojzd, nad globoko dolino Črne. Tam že vrsto let paseta živino zakonca Rudi in Jožica Omovšek iz Kamnika. Njemu je 84, njej 78 let. Rudi se je rodil v Gozdu, po domače so družini rekli Stahničarjevi, in to ime ima tudi družinski pastirski stan na Gojški planini. Zdajšnja bajta je bila zgrajena leta 1992, ker je stara dotrajala.
Živahen, zgovoren in samozavesten Stahničarjev pastir Rudi nam je povedal, da so bile do leta 1913 Velika, Mala in Gojška planina pod skupno pašo. Lastniki posameznih zemljišč so imeli lastninske pravice, potem pa so območje razdelili na tri pašne skupnosti. Sicer pa je pašne pravice na tem območju podelila že cesarica Marija Terezija.
Pašne pravice na govejo glavo so dobili okoliški kmetje po velikosti svoje kmetije. Pri do dveh let staremu govedu sta po dve živali šteli za eno pravico. Za četrt posestva so bile priznane tri pašne pravice, za polovico posestva šest, za celoten grunt pa 12 pravic. Stahničarjeva kmetija z Gozda oziroma po domače z Gojzda je imela tri pravice. To je pomenilo, da so lahko pasli na planoti tri krave. Goljufati se ni dalo in se danes se ne da, saj se je uveljavil nadzor.
Omovški so se do leta 1898 pisali Vomovšek, a je samosvoj uradnik izpustil črko V« na začetku in nastal je rodbinski priimek Omovšek. Ko se je priženil stari oče s Podloma v vas Gozd, je bila tamkajšnja kmetija majhna. Začel je prekupčevati z ovcami in volno in si povečal posest . »Prikšeftal je toliko, da si je kupil se kmetijo gori na Kranjskem ...«je ponosno dodal Rudi.

Življenje z naravo
V pastirski koči na Gojški planini se je Rudi znašel z bratom pred kakimi 80 leti. Čisto majhna sta se bila in oče je bil strog: »Ostanita pridna! Po drva skočim in se takoj vrnem!« A je dečka gnala radovednost na plano. Fri spodnji koči so kurili na prostem in privabil ju je prasket razigranega kresa. Vrata koče sta pustila odprta in odracala navzdol. Ko se je oče vrnil, je v bajti našel kravo, ki si je pravkar privoščila se zadnje zalogaje postelje. V njej je bila namreč le suha mrva«, ki je živali zelo teknila. Tako so bili Omovški začasno brez mehkega senenega ležišča, ostale so namreč le trde deske. Očetovo preklinjanje je odmevalo od sosednjih vršacev. Rudi se spominja, da je takrat nosil hlače v roki, saj ga je oče pošteno našeškal.
Po tistem je bil na planini skoraj vsako leto. Leta 1934 mu je bilo deset let in je med šolskimi počitnicami že samostojno pasel na planini. Molzel je, si sam kuhal in užval v spoznavanju lepot življenja. Leta 1941 je postal partizanski kurir in kasneje partizan. Po vojni je končal gozdarsko šolo in se pozneje v poklicu sproti strokovno izpopolnjeval. Pripravil je evidenco avtohtonih in pozneje posajenih drevesnih vrst. Kmalu po poroki sta se z ženo Jožico iz Ljubljane preselila v Kamnik. Rudi je štiri leta in pol delal na raziskovalni gozdarski postaji na Tišini v Prekmurju, ko pa so jo leta 1956 zaprli, se je preselil v Ljubljana, kjer je vse do upokojitve služboval na Gozdarskem institutu Slovenije.

Paša jima lepša življenje
Lastnik Omovškove pastirske staje je zdaj Rudijev nečak Peter Omovšek z Gozda. Rudi je v pokoju že 18 let in vsa poletja pase na planini nečakovo govedo . »Pasem, ker nekaj moraš početi čez poletje, rad pove pohodnikom, ki pogosto prihajajo na planino in sprašujejo po bližnjicah ...
Na prvi pogled se zdi človeku čudno, zakaj kmetje z Gozda ne pasejo živine kar po domačih rebrih. A je vas še na primerni višini, da kmetje od nekdaj izrabljajo dragoceno orno zemljo za kmetovanje.
Rudi in Jožica Omovšek sta v minuli pašni sezoni na Gojški planini pasla štiri krave: Brezo, Lisko, Rumeno in Jagodo in teleti. A kako, da se krave na planini ne izgubijo? Odgovor je preprost, čreda vsake kmetije pozna zven domačega zvonca, ki ga nosi najbolj brihtna krava v čredi.
»Mik planine in njenega narodopisnega in zgodovinskega sporočila polno zazveni, ko oživi življenje v pastirski vasi in se razkrije slikovito bogastvo njene arhitekture ... « je zapisal dr. Tone Cevc.
Ponoči krave najraje ležijo zunaj staje, a so vrata vedno odprta, da se lahko ob nalivu umaknejo v zavetje. Rudi je med pašo vstajal kmalu po četrti uri zjutraj, pomolzel je krave in odgnal živino na območje, kjer je bilo takrat več paše. Okoli dvanajste so se krave same vrnile k staji. Dvakrat na teden jim je Rudi ponudil prgišče soli, kar je bila vaba, da so se krave vračale. Ob močnem soncu se je govedo odpravljalo na najvišji hrib, kjer veter prijetno hladi. Zvečer so se krave ob pol osmih ali osmih vrnile v stajo.
Zdaj sta zakonca Omovšek spet doma. Pogosto se ozirata navzgor proti planinam in si želita, da bi jima bilo dano tudi prihodnje leto oditi na pašo.

 Vzajemnost, oktober, 2007

In ta teden, po menjavi pastirjev, na zaslužen obisk morja! Naslednje leto pa zopet na Gojško...