Slovenske novice - Ivan Sivec: Danes je na Veliki planini poseben ljudski praznik. Krave in pastirji so odšli v dolino že prejšnji teden, v gorski raj nad Kamnikom pa so se vrnili bajtarji. Iz rok pastirjev so prejeli velik lesen ključ, ob tem pa skuhali bajtarski golaž.
Pa vse to niti ne bi bilo tako pomembno, če ne bi člani društva bajtarjev letos praznovali že 80-letnice izjemno lepega sožitja med prvimi in drugimi. Pastirji s kravami vred namreč zavzamejo Veliko planino poleti, bajtarji pozimi. Oboji pa skrbijo, da ne bi pred našimi očmi propadla ena največjih evropskih posebnosti. O tem ve veliko povedati Helena Plahuta, dolgoletna bajtarica, tri leta je bila tudi bajtarska županja.
Pisni viri navajajo, da je bil človek na Veliki planini stalno ali občasno naseljen že pred več kot 3500 leti. O tem pričata tudi dve bronasti sekiri iz obdobja poznega halštata, zanimiva pa je še najdba kosti in lobanje jamskega medveda. O sporu glede paše med pastirji andeških škofov in gornjegrajskim samostanom govori pisni vir iz 13. stoletja. Ob zemljiški odvezi leta 1848 so planine pod Kamniškimi Alpami pripadle pastirski skupnosti oziroma – kot so ji rekli – planinšni.
Velika planina pa je mikala tudi mestne in druge ljudi. Tako je imel že pred sto leti svojo kočo dr. Karel Schmidinger, notar v Kamniku, ki jo je nato podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Leta 1912 so tako imenovano Turistovsko kočo ali Turistenhaus začeli uporabljati vsi planinski pohodniki, pozimi seveda predvsem smučarji. Leta 1930, torej pred 80 leti, pa je prvi turist pozimi najel pastirsko kočo na Veliki planini in s tem so se postavili temelji društva, ki mu pravijo bajtarji.
Helena Plahuta dodaja: »Prvo pastirsko kočo je pozimi najel Rajko Gregorc, za njim pa tudi drugi smučarji, ki so si zaželeli uživati prelesti Velike planine v tem letnem času. Do Kamnika so prihajali z vlakom, potem pa se peš mimo sv. Primoža podali čez Sušave in Pasje peči na Malo in Veliko planino, pozneje tudi na Gojško in Konjščico. Hodili pa so tudi od Jurčka v Črni ter prek Podkrajnika in naprej na Kisovec. Prav Rajko Gregorc je bil tisti, ki je v nahrbtniku prinesel čez Pasje peči in Sušave gašperček, pastirsko kočo pa od znotraj obdal s kartonom.«
Planinske drušne so seveda prihajale predvsem ob koncu tedna. Udobnost planinskih koč je bila tedaj še zelo majhna. Pa vendar …
»Nekateri pravijo, da postane Velika planina, ko odidejo pastirji in krave – mrzla. Toda to ni res! Že 80 let tudi jeseni in pozimi tja gor prihajajo bajtarji, ki planino znova oživijo, še posebno koče in planinske domove.«
Med drugo svetovno vojno so bile vse koče požgane, tudi Turistovska in kapela Marije Snežne. Po vojni so jih kmetje obnovili in jih spet pozimi začeli oddajati bajtarjem.
»Na Veliki planini je povojna oblast želela porušiti bajte ter zgraditi zadružne hleve. Še dobro, da so se kmetje in oblastniki nekako le dogovorili glede zaščite avtohtone dediščine. Za to so zelo zaslužni arhitekt Vlasto Kopač, velik ljubitelj planine, Olga Zupan, tedanja direktorica zavoda za kulturno dediščino, ter etnolog Silvester Gaberšček.«
Bajtarji prinesejo drugo življenje
Po zaslugi bajtarjev in vseh, ki prihajajo tudi z žičnico vse leto, živi Velika planina vse letne čase. Helena Plahuta o sebi pove: »Hribi so mi bili od mladosti naprej drugi dom. Če se je le dalo, smo skočili v Kamniško Bistrico in potem urno naprej v gore. Članica planinskega društva sem postala 1964. Velika planina pa mi je postala še posebno blizu po upokojitvi. Tam sem na srečo dobila v najem tudi pastirsko bajto in to mi ogromno pomeni. V vseh letnih časih je enkratna. Treba jo je samo doživeti. K temu poleti veliko prispevajo pogovori s pastirji, njihova zakladnica zgodb je izjemno bogata, zajema vse od vraž do dogodivščin, treba pa je tudi znati prisluhniti pesmi kravjih zvoncev ali pa začutiti lepoto tišine. Bajtarica sem od 1993., tri leta sem bila tudi županja, zdaj pa poskrbim za kakšen zgodovinski zapis, pesmico.«
Na Veliki planini in v okolici je več kot 100 koč, v njih pa od današnje sobote naprej občasno prebiva okrog 140 bajtarjev. Od najmlajših do najstarejših. Glede na to, da se da do planšarskega naselja priti tudi z avtom, dandanes vsi kmetje pozimi svojih koč ne oddajajo drugim, temveč jih – posebno mlajši – uporabljajo kar sami. Večina pa jih še vedno dela po starem, kar je koristno tudi za same stavbe.
»Za koče je seveda bolje, da so v njih ljudje, ker tako bolj dihajo, manj propadajo, mi pa jih tudi čez zimo znotraj obnavljamo itn. Nasploh lahko rečem, da smo bajtarji veliko naredili za planino. Odlično sodelujemo z vsemi, zelo pa tudi skrbimo za predstavitev planine.«
Jarški dom na Mali planini je odprt vso zimo, marsikaj pa k drugemu življenju planine pripomorejo predvsem bajtarji.
»Prvo soboto v oktobru zastavimo z bajtarskim golažem, nadaljujemo prvega januarja s koledovanjem od koče do koče, v februarju pripravimo pustni smuk v maskah, med februarskimi počitnicami so pastirčkove igre, ob prvem maju uprizorimo spust v lavorju, izberemo miss dilce, pred Domžalskim domom zakurimo kres, priredimo pa tudi turni smuk. V maju pripravimo obsežnejšo akcijo čiščenja planine, v juniju in juliju pa naredimo malo in veliko turo, v spomin na našega dolgoletnega bajtarja in gorskega reševalca Miha Habjana - Mihola pa pripravimo tudi Miholov pohod, ki je bil letos že dvajsetič.«
Bajtarske drušne zdajšnjega obdobja so zbrane iz vse Slovenije, od Mislinjske Dobrave, Velenja, Prebolda, Slovenj Gradca, Polzele pa tja do Jesenic, na dolenjski strani od Grosuplja do Ribnice. Za ljubljanski in kamniški konec pa tako vemo, da je doma pod planinami.
Od pesmarice do knjig
Če ne bi bilo društva bajtarjev, ki je uradno registrirano kot član Planinske zveze Slovenije, bržčas o Veliki planini ne bi nastalo toliko zapisov. Najprej so o tem pisali Rudolf Badjura, dr. Tone Cevc, za njim arhitekt Vlasto Kopač, dr. France Malešič, Aleksander Sarnavsky, Bojan Pollak in drugi pa tudi okrogle obletnice znova spodbudijo nova dela.
»Ob praznovanju 60-letnice našega društva je izšla planinska pesmarica Sto planinskih pesmih. Zanjo je najbolj zaslužen Miro Repič, ki je tudi sam napisal himno Veliki planini. Ponatis je izšel pet let pozneje. To je ena redkih pesmaric, ki je opremljena z notami. Z njim je sodeloval tudi dr. France Malešič, ki je napisal odlično knjigo o nesrečah v gorah. Ob 70-letnici je Teja Hlačer izdala knjigo Ko se planina preobleče. Letos je Vilko Rifel izdal imenitno knjigo Velika planina v odsevu časa. V tej opisuje našo lepotico vse od mladosti do zdaj, pa tudi v vseh letnih časih, v številnih njenih čudovitih odtenkih. Planina ima res veliko obrazov, le videti jih je treba.«
Helena Plahuta kot prava planinka da še posebno veliko poudarka veselju, ki se izraža predvsem v prepevanju in vriskanju.
»Pesem je tista, ki povezuje vse generacije pa tudi vse ljudi sveta. Ko pridejo na planino tujci, so še posebno presenečeni, da smo tu doma tako veseli ljudje. Ko človek zapoje in zavriska, smo vsi takoj povezani. Zanimivo se mi zdi, da tujci planino poznajo nenavadno dobro. Imajo celo boljše specialke od nas. Predvsem pa so veliki občudovalci naših naravnih lepot in še posebno takih čudovitih planin, kot je naša. Mnogi jo doživijo celo tako, da pridejo do Kamnika z vlakom, naprej pa gredo peš v osrčje planin, najprej po znani Koželjevi poti ob Kamniški Bistrici navzgor.«
Kljub tako veselemu pogledu na svet pa je nekdanja županja bajtarjev letos doživela tudi precej nemilo dogodivščino: »Šestega februarja me je zajel veter, padla sem v zamet, iz katerega sem se komaj izkopala. Poklicala sem našega bajtarskega župana Milana Vodlana, ta je takoj poslal pomoč s sankami, na srečo pa sem se do tedaj že sama rešila. Kljub temu sem gorskim reševalcem iskreno hvaležna.«
Bajtarji zgledno sodelujejo s pašno skupnostjo Velika planina, imajo pa kar svoj celotni bajtarski farovž z župnikom na čelu, ki bo danes še posebno slovesno blagoslovil bajtarski golaž. Sicer pa so razpoznavni še po bajtarskih značkah, zastavi in uniformah, v katerih še posebno veselo uprizarjajo bajtarske krste, v svoji sestavi imajo poleg predsednika še tajnika, blagajnika, kulturnika, gospodarja, že omenjenega župnika, kuharja, policista, dohtarja, markacista, reševalca in zapisnikarja. Predvsem pa veliko pridnih rok, lačnih ust, suhih grl in veselih src. Da so temelji res zdravi, priča tudi današnjih 80 let.
Ivan Sivec