Nejc Kuhar: Ko smo se v četrtek vozili proti Zermattu, smo bili vsi prepričani v eno super tekmo v odličnih razmerah in vremenu. Napovedano je bilo namreč lepo sončno in toplo vreme, vendar pa smo vsi spregledali veter.
... Po prihodu v Zermatt smo izvedeli, da je bila prva serija štartov s srede na četrtek prekinjena in odpovedana zaradi močnega vetra (prek 90 km/h) na prvem vrhu Tete Blanche. Takoj so se v nas naselili dvomi, saj napoved ni obetala oslabitev vetra.
V četrtek smo najprej odtekli prvi del 'tekaške' proge, nato pa okušali mondeni Zermatt, jedli najdražjo pašto, pili najdražje pivo, spali v najdražjem hotelu, skratka en dan živeli v luksuzu, ki pa nobenem od nas ni bil všeč. V petek dopoldne standardna izčrpna vojaška kontrola celotne opreme, s katero nismo imeli problemov, saj smo imeli opremo dodelano do potankosti in spravljeno na minimalno težo. Popoldne počitek in stalno opazovanje razmer, predvsem vetra na višini, ki ni nič pojenjal ter na 3800 metrov še vedno pihal 90 km/h. Proti večeru tradicionalni 'briefing' v cerkvi, ki je vedno poseben, čustven dogodek. Čutilo se je, da tekmo res želijo izvesti, vendar imajo pomisleke glede vetra. Prav zaradi tega smo dobili informacijo, da če do 20. ure ne dobimo SMS o odpovedi, tekma bo. SMS-a ni bilo in ob 9-ih smo legli k kratkem počitku. Res je neverjetno kakšen pomen ima ta tekma v Švici, saj je bila pri športu na nacionalni televiziji prva novica napovednik tekme PDG, nato pa šele poročilo iz kolesarske dirke po Romandiji, ki prav tako poteka v Švici ta čas.
Pričakovano se v pravi spanec nisem pogreznil, vendar vsako uro poslušal navijanje ob štartih predhodnikov. Ob 1.30 budilka, zajtrk, priprava za štart, vmes sem pogledal še štart skupine ob 2. uri in ob 2.30 smo odšli na zadnjo kontrolo, tokrat žolne, čipov, gps-ov, telefonov in štartnih številk. Nisem mogel verjeti, da se je tudi ob treh ponoči na ulici zbralo polno ljudi, ki so zadnje tekmovalce z navdušenjem pospremili v jasno, a vetrovno noč. Prvih 8 km in 500 višinskih metrov smo pretekli v tekaških copatih s smučmi in pancarji na nahrbtniku. Naš inovativen X-način pritrditve smuči (bili smo edini) se je izkazal za odličnega in prepričan sem, da bodo na naslednji izvedbi vsi kopirali našo tehniko. Tekaški del je bil zame naporen, saj sem pričakoval, da bomo kakšen klanec vmes hodili, nasporotno pa smo celoten odsek pretekli in po dobrih 45 min sem bil prav vesel menjave. Začetni del na smučah je bil položen, zelo moker zaradi visokih temperatur in že malo vetroven. Taktično smo se na vrv navezali kar med hojo, nekoliko pred obvezno točko in tako pridobili nekaj sekund. Tempo smo imeli odličen, naravnan na dolžino dobrih 6.ur, a smo že tukaj napram našim konkurentom začeli pridobivati. Veter se je z višino vedno bolj stopnjeval in na 3300 m.n.m. smo vsi skupaj obleki vetrovke, kakor smo se dogovorili pred štartom. Tako smo lažje prenesli in izgubili manj zaradi vetra, ki je pihal prek 80km/h in nas metal iz iz ravnotežja. S tem smo naredili odlično potezo, saj se naši konkurenti niso obleki, s tem pa so precej podhladili in izgubili veliko nepotrebne energije, kar se je kazalo že pred dolgim spustom v Arollo. Na Tete Blanchu smo pse menjali še z eno švicarsko ekipo in vmes sem ujel, da jim je njihov pomočnik dejal 'fine al Arolla'. Toliko francosko zastopim, da sem vedel, da to pomeni 'konec v Arolli', vendar mi ni bilo jasno kaj jim je hotel s tem povedati. Ker je bil pred štartom kritično mesto edinole Tete Blanche, saj pozneje ni več take nadmorske višine, se mi ni zdelo logično, da bi bilo konec tekme v Arolli - na polovici. Spust v navezi do Col de Bertola smo opravili previdno, a še vedno hitreje od konkurentov in tam smo bili skupaj z najboljšo italjansko ekipo na 5. mestu. Tukaj se je naredil tudi dan in tako smo spust proti Arolli opravili ob dnevni svetlobi, skupaj z italjani. Zadnji del pred Arollo je bilo potrebno malo 'skejtati' in tu smo šli mi vsi povsem sproščeno, med potjo pili in se pripravljali na nadaljni vzpon. Malo pred Arollo sta mimo nas na polno, z vso močjo pridrveli dve švicarski ekipi in mi smo se jim velikodušno odmaknili ter jih še pozdravljali, seveda smo si mislili, da jih bomo že pozneje prehiteli (nasprotno pa so se nam oni verjetno potihoma smejali). V Arolli smo se ustavili in Filippo je že začel menjati pse, ko so vsi začeli vzklikati, da je tekma prekinjena. Razlagali so, da je v drugem delu velika nevarnost talnih plazov zaradi zelo visokih temperatur (v Arolli na 2000 m je bilo ob 6ih zjutraj +10 °C). Seveda smo bili mi in italjanska ekipa Ski Trab zelo jezni, saj smo v nasprotju s Švicarji izvedeli to šele v cilju. Kaj dosti nam to ni pomagalo, končali smo na 8. mestu, spočiti še za drugo polovico dirke. PDG je organizacijsko zagotovo najtežje izvedljiva tekma v turnem smučanju, ki je ne bi bilo brez švicarske vojske. V takih primerih pa se na žalost pokaže tudi slabost tega, da je organizator vojska. Odločitve namreč sprejemajo hitro, brez predhodnega obveščjanja, da je to možno in brez obveščanja med samo tekmo. Tako so do informacije prišli le švicarski in francoski tekmovalci, ki so imeli pomočnike na progi.
Nejc Kuhar