Boris Strmšek: Obiskali smo eno najpopularnejših gora Pamirja
Od sedmih nas je pet stalo na vrhu, vsi pa smo postavili svoje višinske rekorde
Pik Lenin 2006 Lifetrek
V organizaciji agencije Lifetrek smo (pod mojim vodstvom) med 9. in 30. julijem obiskali eno najpopularnejših gora Pamirja – Pik Lenin(1), s 7134 m najvišji vrh Trans-Alayskega (tudi Zaalayskega)
pogorja ter drugi najvišji vrh Pamirja.
Gora leži na meji med Kirgizijo in Tadžikistanom, najvišji vrh Pamirja Pik Komunizma (7495 m) pa okoli 50 kilometrov južno v Tadžikistanu. Spremljalo me je šest izkušenih gornikov z različnih koncev Slovenije: Matjaž Cotar, Drago Frelih (oba PK Škofja Loka), Simon Tušar (AO Cerkno), Sonja Garmuš-Bezek, Primož Bezek (oba AO Ljubljana-Matica) in Veronika Viltužnik (AK Ravne).
Preko Istanbula, Bishkeka in Osha smo prispeli v bazni tabor na Lukovih gredah (3800 m) 13. julija, ko se je končalo daljše slabo vreme na gori. Še isti popoldan smo se povzpeli na 4100 m visoki vrh v grebenu nad Leninovim ledenikom. Naslednji dan smo šli na aklimatizacijsko turo nad bazni tabor do vrha Pik 4650, od koder sem tudi smučal za trening. Ker pred odhodom nisem dobil višinskih vložkov za turne čevlje, sem vzel na pot 130 centimetrov dolge smuči, da sem lahko smučal kar z običajnimi plastičnimi čevlji (Asolo 8000). Nekoliko neugodno, ko pa se navadiš, pa gre skoraj povsem dobro; skoraj.
15. julija smo se iz baznega tabora preselili v sedem kilometrov oddaljeni tabor 1 oziroma ABC (4400 m) pod severno steno, od koder se prične zaresen del vzpona.
16. julija smo se Strmšek, Viltužnikova in zakonca Bezek povzpeli čez spodnji del ledenika do prve velike ledeniške razpoke na 4750 metrih, ostali so počivali, naslednji dan pa se je celotna ekipa odpravila do tabora 2 (5300 m). Tam smo postavili šotore in prespali dve noči.
Frelih in Cotar sta se odločila, da bosta ostala kar zgoraj, ostali pa smo sestopili nazaj v bazo na počitek. Povzpela sta se do tabora 3 (6100 m) in odšla nazaj na dvojko.
21. julija se petorica iz ABC povzpne do tabora 2, Cotar gre na tabor 3, Frelih pa se iz tabora 2 spusti v ABC počivat.
Naslednji dan gremo do tabora 3, Matjaž Cotar pa ob šestih zjutraj krene proti vrhu. Doseže ga po devetih urah vzpenjanja čez dolgi greben. Z vrha nato smuča do tabora 3, kjer se srečamo.
23. julija nadaljuje smučanje proti bazi. Strmšek, Tušar, Viltužnikova in zakonca Bezek pa krenemo nekaj pred šesto uro proti vrhu. Na 6400 oziroma nad prvim strmim delom grebena Tušar in Viltužnikova zaradi težav z višino odnehata, ostali trije pa počasi premagujemo greben, ki ga kar noče biti konec. Ob treh popoldan stopim končno na vrh, kakšne pol ure za menoj ga osvojita tudi Sonja in Primož Bezek. Sestopimo nazaj do tabora 3, jaz z vrha tudi smučam. Treba se je ves čas držati roba severne stene, saj po samem grebenu ni vselej dovolj snega za smučanje. Sicer sploh ne gre za tipični greben, temveč za dokaj široko pobočje, ki ga sestavljata dva strma dela in dva dolga ter dokaj položna platoja ter na koncu še vršnji del, ki je bolj podoben blagemu pobočju z množico vrhov in med njimi povezanih grebenov, kjer je potrebno najti pravi vrh. Na srečo je tam zapičen lesen količek, da ni dvoma. In tam se tudi končajo redki sledovi. Letos namreč še ni bilo kakšnega velikega navala na vrh gore. Sicer pa je po statistiki uspešnost 25 %, verjetno pa vsaj v prvem delu sezone še slabša. Večina jih je odnehala brez vrha.
Sestopali smo v megli, kar je bilo še posebej zame neprijetno, saj nisem videl, kje moram smučati, da se ne zapeljem mimo tabora 3. Na srečo sem občasno naletel na Matjaževe sledove, na koncu pa se je megla le nekoliko razkadila, da sem lahko zadnji del do sedla pod taborom presmučal brez težav. Od tam se je treba povzpeti slabih sto višinskih metrov navzgor, kar je seveda za vsakogar najtežje. Ko smo prišli v T3, je bil tam že Frelih, ob njem pa tudi druga slovenska skupina (pet članov), naslednji dan naj bi vsi skupaj krenili proti vrhu. Ta dan nas je bilo na vrhu vse skupaj kar osem, skoraj polovica doslej v tej sezoni.
24. julija se vsi razen Freliha spustimo v ABC. Kot edini v letošnji sezoni presmučam kompletno smer do ABC, težava je namreč velika razpoka, čez katero so namestili celo aluminijasto lestev in fiksno vrv, zato večina sname tukaj smuči. Razpoko preskočim (sicer s padcem, a brez posledic), sicer pa je tudi spodnji del ledenika predvsem eno samo preskakovanje ledeniških razpok, nekatere so precej neprijetne in nevarne. Dva moja padca po neprijetnem poledenelem in razbitem pobočju bi se skoraj slabo končala, za las sem se ustavil na robu razpok. Težava je tudi nahrbtnik z vso opremo, ki me dodatno ovira.
Ta dan zgodaj zjutraj so krenili proti vrhu Frelih, dva iz druge slovenske skupine ter dva Rusa. Na prvem platoju zaradi mraza in vetra obrnejo in se vrnejo v tabor 3. Ostali odnehajo, Frelih pa se odloči, da bo počakal in naslednji dan še enkrat poskusil. 25. prične okoli pete ure. Nekoliko piha, vendar mu kljub mrazu uspe, po desetih urah je nazaj taboru 3, naslednji dan pa odsmuča do ABC. Tam ga čakam in nato sestopiva še dalje do baznega tabora, ostali so šli že prejšnji dan. Ta dan se Veronika Viltužnik in Sebastjan Jančič iz druge slovenske skupine povzpneta na Veronika Pik 4731 nad bazo.
Od sedmih nas je pet stalo na vrhu Pik Lenina, vsi pa smo postavili svoje višinske rekorde. Kar se tiče smučanja, smo opravili tri od štirih letošnjih smučarskih spustov s Pik Lenina. Poleg nas treh je smučal z vrha še finski alpinist 24. julija. Imeli smo nekaj težav z zdravjem, predvsem zaradi problematične vode. Še posebej se je to pokazalo na taboru 2, precej težav z drisko in bruhanjem so imeli tudi drugi gorniki. To je marsikoga stalo tudi vrha. Na splošno pa smo se imeli prav dobro, odnesli pa smo jo tudi brez padanja v ledeniške razpoke, ki je ob našem odhodu zaradi visokih temperatur postalo kar nekakšna stalnica.
Boris Strmšek
AAO Kozjak Maribor
(
1) Op. urednika: Tadžiška vlada je sklenila, da se bo Pik Lenin poslej imenoval >
Vrh neodvisnosti