Borut Peršolja: O pravkar končanem pohodu sto žensk na Triglav, o kakovostni množičnosti in primerih dobre prakse.
»Mislim, da pri gorah in pri ženskah ni skoraj nobenega razločka.
Ko prilezeš čisto gor, si nagrajen in deležen vse lepote, ki si jo moreš želeti.«
(Riel, J. 1978: Hiša mojih očetov I, Ljubljana; stran 53)
Časopisno podjetje Slovenske novice je danes končalo z izvedbo 45. tradicionalnega pohoda Sto žensk na Triglav. Pohoda sta se leta 1966 spomnila Ante Mahkota in njegov urednik Zoran Jerin. Sprva je šlo “bolj za štos“, potem pa se je “pohod prijel” (sprašujem se, če besedna zveza prijetne punce pride od glagola prijeti?) in zato ga “od takrat vsako leto organiziramo. Naval je veličasten, letos se je prijavilo več kot 800 žensk, vzeli pa smo jih sto.”
Legendarni fotograf Joco Žnidaršič je v dokumentarcu o Triglavu (scenarist, režiser in montažer Amir Muratović, TV Slovenija, 2002/2004) povedal, da je na pohodih “spoznal več kot 3.500 prijaznih, ljubeznivih in veselih Slovenk, s katerimi smo v teh 30 letih vedno, vsaj z nekaterimi, uspeli priti na vrh kljub temu, da so bile včasih obupne razmere.” Po pripovedovanju upokojenega novinarja Slovenskih novic in nekdanjega urednika Planinskega vestnika Marjana Raztresena je nekoč revija Jana kot protiutež organizirala pohod 100 moških na Triglav z druge strani, z Doliča. Ta pohod pa se očitno »ni prijel«.
Pohod je torej nastal ob koncu »zlate dobe slovenskega planinstva«, ko so v sozvočju časa obstajali še drugi takšni in drugačni pohodi. Glede na njihovo razširjenost in prispevek k tradiciji slovenskega gorništva (?) so našli svoje mesto tudi v preglednih planinskih kronikah. Franček Vogelnik je v knjigi Slovenske gore (1982, stran 209) ob sliki značilne domoljubne gneče na Triglavu napisal: »Slika kaže prometno in prireditveno gnečo ob najbolj vročih dneh, ko se recimo nabaše gor 100 žensk in 300 spremljevalcev, mogoče pa še kakšen bolj množičen pohod … Vsi so navdušeni: res mora biti nekje globoko v Slovencu nekakšen verniški odnos do te triglave gore.«
Pa je ta verniški odnos res tisti, ki omogoča telesno in duhovno razsežnost, ki je »iskra ali dih, ki osmišlja življenje«?
* * *
Če ostanemo pri gorništvu: cilji kakovostne gorniške dejavnosti se nanašajo na ukrepe za varnejše in naravi prijazno obiskovanje gora, na usposobitev za samostojno načrtovanje in izvajanje gorništva v kasnejših starostnih obdobjih in na oblikovanje pristnega, spoštljivega ter kulturnega odnosa do narave in njenih obiskovalcev. ...
Dalje na avtorjevem spletniku Razgledi >>>