Tavanja po slovenskih hribih – Mojca Luštrek: "Vsi, ki tudi zgolj ljubiteljsko zahajajo v hribe ali po planinskih poteh, so nadvse veseli vsake pomoči, kar oznake planinskih poti nedvomno so," ...
... sem prebrala na gore-ljudje.net v zapisu o financiranju označevanja planinskih poti.
Ne le tudi, ampak predvsem tisti, ki to počnemo "ljubiteljsko" (domnevam, da smo mišljeni "navadni" planinci, ne "pravi" gorniki), smo po moje taki. Markacistom sem zares hvaležna za njihovo delo, seveda pa imam tudi pripombe. A to pot, ko je beseda o usmerjevalnih tablah, bi rada napisala nekaj s svojega strokovnega področja, kot jezikoslovka, ne kot "amaterska šodrovka".
Najpomembnejše je gotovo, da tabla je in da so podatki na njej pravilni (če sta na istem kraju ali celo na istem drogu dve tabli in je na vsaki druga nadmorska višina, je ne le "zabavno", ampak vsaj ena ni prava; če je čas do cilja na prvi tabli krajši kot na naslednji, tudi nekaj ni v redu), biti mora seveda čitljiva, potem pa pridejo še druge stvari, med njimi jezikovna pravilnost.
Najpogostejše pravopisne napake so podatki brez presledkov (1h namesto 1 h, n.m. namesto n. m., kar je po moje v hribih precej odveč). Le od kod ta "razvada", saj 1 h pomeni ena ura (dve besedi) in tega niti najbolj "varčni" menda ne bi zapisali kot enaura.
Ura se lahko zapiše tudi z nadpisano manjšo črko h desno nad številko: 1h. Nekateri potem napačno pišejo tako še minute: 30min (s 30' pa seveda ni nič narobe). Niso redki celo zapisi 1h30min, še skrajnejšim (k sreči res ne pogostim) primerom pa "tehnično" sploh ne morem slediti, namreč že nadpisani številki ne morem še nadpisati min.
Težave so tudi s pikami. Oznaka za meter je m, ne m. (najde se celo 997.m.), minute pa se po slovenskem pravopisu krajšajo v min., ne min, brez pike. Šolsko "znanost", da pika za številko označuje vrstilni števnik, seveda pozabljajo tudi drugi, ne le markacisti ...
 |
 |
V hribih so posebno poglavje zemljepisna imena. Pri tem ne mislim toliko na neenotnost, katere pravcata simbola sta Prisank : Prisojnik (po mojem mnenju lahko brez škode sobivata na zemljevidih, na tablah in v glavah) in Mangart : Mangrt (o tem sem brala že tako strokovnjaške in goreče razprave, da si ne upam trditi ničesar, se pa držim pravopisa, zlasti ker o uradnosti imena vasi Log pod Mangartom ni dvoma), ampak me bolj motijo primeri tipa Rogatec : Rogac. Sicer narečne in drugače domače različice niso nič "hudega", celo zanimive utegnejo biti, a menim, da bi se morale vsaj "uradne" table PZS in planinskih društev držati norme (pravopisa, Atlasa Slovenije – čeprav tudi taki priročniki seveda niso čisto brez hib). Ravno tako glede velikih začetnic; sploh v primerih, ko se vzpetina ali po kakem objektu imenovan kraj (Bukov vrh, Sveti Trije kralji) in naselje (Bukov Vrh, Sveti Trije Kralji) imenujeta enako, se ni mogoče vedno zanesti, kaj je mišljeno.
Zaradi naštetih in drugih jezikovnih napak in malomarnosti se ne bo nihče izgubil ali ponesrečil. Toda nič ne bi bilo narobe, če bi Priročnik za markaciste, ki ga je izdala PZS in natanko določa vsebino, velikost, barve, snov, opremo in druge podrobnosti smernih tabel (obvestilo, ki me je spodbudilo k temule pisanju, uporablja izraz usmerjevalne table), bodoče markaciste tudi posvaril pred najpogostejšimi jezikovnimi napakami oziroma jih poučil, kako je prav. Moj namen je bil opozoriti na napake, seveda pa to ne pomeni, da je narobe vse – tudi prav zgledni primeri so.
Napake delamo vsi, mnenja so se vedno kresala in se vedno bodo in v hribih tudi nisem tako "pusta" kot pri svojem lektorskem delu, vendar me očitne (in predvsem popolnoma nepotrebne) šlamparije motijo tudi tam. Na jezik, ki je moj poklic in konjiček, gotovo gledam drugače kot večina njegovih "uporabnikov", zato vem, da do njega ne čutijo vsi tolikšne "nežnosti" kot jaz, spoštovanje pa si vendarle zasluži. Navsezadnje je naša domovina – nič manj kot gore, za katere se tako navdušujemo.
Celotna objava na Tavanja po slovenskih hribih >>>