Primorski dnevnik: Pohod Mirka Škabarja; Srečanje »Prijateljstvo brez meje«; Pohod po poteh Ludwiga Karla Moserja, ...
Pohod Mirka Škabarja
Lepo, sončno, skoraj poletno vreme je v nedeljo 14. aprila pričakalo udeležence že tradicionalnega 26. Pohoda »Mirko Škabar«, ki ga prireja SK Devin v sodelovanju z ZSŠDI-jem. Po lanskem zimskem deževnem in mrzlem vremenu, so pohodniki letos res lahko uživali ob prebujanju narave po dolgi zimi in po skoraj 20 km dolgi poti, ki se vije po gozdnih stezah od Praprota, mimo sv.Lenarta, ostankov gradišč iz davnih časov, do skoka čez mejo ter vzponom na Volnik in Golc do sklepnega prihoda v Repen v kočo pod Rupo, kjer so vsi udeleženci overovili svojo prisotnost, prejeli v dar spominsko značko ter priložnostno oranžno majico. Letošnjega pohoda se je udeležilo veliko ljubiteljev pohodov in narave, saj je organizator naštel kar 150 udeležencev, ki so prišli od vsepovsod, iz Ilirske Bistrice, iz raznih krajev Istre, s Krasa, iz Benečije in domačih športnih društev. Iz Ilirske Bistrice je bilo kar 10 pohodnikov, iz Istre 11, iz Benečije 4, med zamejci pa so se prijavili: SPDT10, ŠD Mladina 18 in SK Devin 51 udeležencev. Vsi ostali so v manjšem številu zastopali razna društva in kraje.
V Repnu je SK Devin pogostil vse pohodnike z joto, klobaso ali testeninami in solato ter domačo kapljico. Lepo in toplo vreme je pripomoglo, da so se dolgo zadržali ob mizah vse do sklepnega nagrajevanja, kjer so podelili priznanja in več pokalov, med temi tudi pokale, ki sta jih poklonila Zadružna kraška banka in Občina Devin Nabrežina. Vse udeležence je najprej pozdravil Francko Briščak, duša planinskega odseka pri društvu, nato pa tudi predsednik SK Devin Dario Štolfa. Najprej so nagradili najmlajša udeleženca: Jana Škerk iz Križa in komaj 11 -mesecev star Maj Milharčič iz Ilirske Bistrice, ki je bil za ta prvi njegov življenjski pohod oblečen v pravega planinca in čeprav je bil v očetovem nahrbniku je vseeno naredil par korakov. Nagrajena sta bila tudi najstarejša pohodnika Marija Čok (SPDT) in Marjan Vidmar (Prijatelji Istre).
Značilnost pohoda je, da prejmejo priznanje tudi tisti pohodniki, ki so se udeležili pobude 9 ali18 krat. Letos smo zabeležili dva taka primera za 9 kratno prisotnost. Priložnostno marmornato priznanje pohoda Škabar sta prejela Mirela Cerkvenič iz Portoroža in Stefano Carpani (SK Devin). Na koncu sta na mizi ostala še dva pokala namenjena skupinski udeležbi. Za najštevilčnejšo šolsko skupino so pokal prejeli učenci kriške osnovne šole A.Sirk, medtem ko je pokal za najštevilčnejšo prijavljeno skupino ostal v rokah organizatorja, saj je SK Devin prijavil kar 51 udeležencev.
Srečanje »Prijateljstvo brez meje«
V nedeljo, 21. aprila 2013 bo že osmo srečanje slovenskih planincev, ki živimo v treh različnih državah ob Jadranu: na Hrvaškem, točneje članov planinske skupine K.P.D. Bazovica z Reke, v Sloveniji, članov PD Snežnik iz Ilirske Bistrice in v Italiji, članov SPDT ter Planinskega odseka Sloga-Devin. Tovrstna srečanja, ki so izmenično vrstijo vsako leto v drugi državi, smo pred leti poimenovali „Prijateljstvo brez meje". Letošnje bo na Reki, v organizaciji Planinske skupine Bazovica.
Tržaški planinci se bomo na srečanje podali z avtobusom. Odhod ob 7.30 s trga Oberdan oziroma ob 7.50 izpred cerkve v Bazovici. Na razpolago je samo še nekaj mest. Za SPDT sprejemajo vpise na tel št 040 41302S (odgovarja Marinka ) ali na številki 040 220155 (odgovarja Livio).
Pohod po poteh Ludwiga Karla Moserja
V nedeljo, 14. aprila, sta Slovensko planinsko društvo Trst in Športno društvo Grmada Mavhinje organizirala v sodelovanju s Komisijo za topografijo pri Narodni in študijski knjižnici pohod z obiskom jam, ki jih je v nabrežinski okolici raziskal avstrijski profesor in raziskovalec Ludwig Karl Moser konec 19. in na začetku 20. stoletja. Na tem področju je Moser sondiral v kar petnajstih jamah, na pohodu pa so si udeleženci lahko ogledali devet pomembnejših jamskih najdišč v obliki krožnega itinerarija, ki se je začel in zaključil pri nabrežinskem pokopališču in je predvideval obisk Pejce v Lašci, Pečine pod Kalom, Katre pečine, Lese pečine, Stenašce, Pejce v Gorenjih Rujah, Pečine na Leskovcu, Pečine na Doleh in Siršce jame. Posamezna najdišča je prisotnim izčrpno predstavil Stanko Flego, o življenju L. K. Moserja pa je na kratko spregovorila Lidija Rupel.
Prva na programu je bila Pejca v Lašči, ki je bila Moser ju še posebno pri srcu, saj ji je s presledki posvetil skoraj trideset let raziskovalnega dela, od leta 1886 do 1915. Moserjevo zavzeto raziskovanje tega najdišča je gotovo povezano z najdbo figuralno okrašenih koščenih artefaktov, ki so pozneje bili opredeljeni kot ponaredki. Moser te opredelitve ni nikoli sprejel in je vedno kljub očitkom in napadom branil verodostojnost teh najdb. Njegovo vztrajno vračanje v Pejco je treba povezovati prav z željo, da bi odkril še druge predmete, ki bi potrdili njegovo stališče. V strokovni literaturi pa je po tej jami poimenovana posebna varianta kraškega srednjega neolita, znana z imenom Vlaška kultura. Definicija izhaja iz drugega toponima, ki ga je Moser začel uporabljati pod vplivom slovenskega zgodovinarja Simona Rutarja, ki je ime jame povezoval z besedo Vlah. Med izkopavanji v Lašci je Moser kopal tudi v približno pol ure oddaljeni Pečini pod Kalom, ki je zaslovela zaradi izrednega števila ostankov ledenodobnih živali, predvsem jamskega medveda.
Skoraj uro hoje pa so pohodniki potrebovali, da so prišli do Katre pečine, ki je takoj pritegnila pozornost prisotnih zaradi mogočnega in prostranega vhoda. Jamo je Moser prvič obiskal leta1892 in tu izkopaval večkrat, a z velikimi premori. Sorazmerno blizu Katre se odpira Leša jama, izrednega arheološkega pomena pa je Stenašca, kjer so italijanski arheologi v sodelovanju z ameriškimi kolegi ugotovili v več metrov visoki plasti človeško prisotnost že pred 12000 leti. Zaradi bogatega depoja rimskih novcev iz obdobja od 1. do 4. stoletja po Kr. je znana Pejca v Gorenjih Rujah, kjer je Moser sondiral na začetku prejšnjega stoletja. Rimski kovanci naj bi predstavljali daritev kakemu božanstvu.
Približno pol ure oddaljena od Pejce v Gorenjih Rujah je Pečina na Leskovcu, ki se z mogočnim vhodom odpira v manjši vrtači. To jamo je Moser obiskal le parkrat, ker je v njej kaj kmalu začel izkopavati Carlo de Marchesetti, ravnatelj Naravoslovnega muzeja v Trstu, s katerim je K. Moser stalno tekmoval po svojem prihodu v Trst leta 1876.
Na koncu so si pohodniki ogledali še Jamo na Doleh, ki jo je na čast svojemu učitelju Andrej Perko, poznejši direktor Postojnske jame in upravnik tamkajšnjega speleološkega inštituta, poimenoval Moserova jama. Jamo je pozneje Rafaello Battaglia, najpomembnejši raziskovalec v času med obema vojnama, preimenoval v Grotta del Muschio, kar je bila gotovo nacionalistično obarvana odločitev, ki je izhajala iz zanikanja slovenske prisotnosti na tem področju, dokaz katere bi bil slovenski toponim, obenem pa tudi posledica zaničljivega odnosa italijanskih strokovnjakov do raziskovalnega dela nemškega profesorja.
Pohod se je zaključil z obiskom Siršce jame, manjše pečine, ki predstavlja po Pejci v Lašci in Pečini na Doleh tretjo od Moserja najpogosteje obiskano jamo. Odkril jo je med izkopavanji v Pejci leta 1893, nato pa v njej sondiral 1894 in 1895, vendar se je vanjo vračal tudi v naslednjih letih, zadnjič leta 1913. Poimenoval pa jo je po bližnji koruzni njivi, in sicer po narečni obliki za koruzo „sirk". Moser si je vedno prizadeval za čim bolj izvirno in točno navedbo toponima in njegova zasluga je, če so se številni slovenski toponimi ohranili, zabeleženi v njegovih dnevnikih in člankih. (Lidija Rupel)