Razgledi - Borut Peršolja: Zgodbe – drzne, preproste, občudujoče, obtožujoče – so bile vedno med nami. In vedno – hvala bogu! – tudi bodo.

Zgodbe – drzne, preproste, občudujoče, obtožujoče – so bile vedno med nami. In vedno – hvala bogu! – tudi bodo. Dobre zgodbe ponujajo različne interpretacije, povedo, da ni enega odgovora na problem, da je treba na dogodek, ljudi ter posledice gledati z različnih zornih kotov. Zgodbe pomagajo razmišljati, razvijajo domišljijo in ponujajo različne moralne perspektive. Zgodba je način postavljanja zgleda za vrednote ter vrline in v času, ko postajamo samostojni, nam zgodbe pri tem lahko pomagajo. Zgodba je dobra, če preživi preizkus časa.

Steven Pinker samoumevno pravi: »Pisanje je nenaravno. […] Govorjena beseda je starejša od človeške vrste. Pisana beseda pa je novejši izum, ki ni pustil nobenih sledov v človeškem genomu, zato se je moramo s trudom učiti vse otroštvo in še čez.«

Zato je pomembno, katero zgodbo pripovedujemo in kdo jo pripoveduje. Gorništvo ima iskreno in nenehno srečo, saj se zgodbe rojevajo ves čas. Gorništvo stalno čaka, da pove svojo zgodbo. Glede na preobilje možnosti gorniška pismenost vsebuje dvojno spodobnost: umeščanje knjig v skupinsko knjižnico in umeščanje samega sebe v posamezno knjigo.

Pot in cilj. (Fotografija: Borut Peršolja)

In tako pridemo do Planinskega vestnika, do »najpopolnejšega zgodovinskega arhiva slovenskega planinstva in njegove krovne organizacije, Planinske zveze Slovenije.” Ob polnem razumevanju Planinskega vestnika sem že večkrat zapisal, da smo z besedo ravnali skrbno in vztrajno. Vsekakor ni enostavno oceniti, koliko in kako je na razvoj slovenske gorniške kulture, duha, pa tudi politike vplival Planinski vestnik. Seveda, velikega pomena Planinskega vestnika, njegovih urednikov in sodelavcev/ustvarjalcev v najširšem pomenu ne gre podcenjevati. Hkrati pa se velja zavedati, da je učinkovitost njegovega sporočanja povzročila, da je na nekaterih področjih naše gorniške realnosti njegov vpliv – v preteklosti in danes – popolnoma neviden.

Afriški pregovor pravi: Če želiš potovati hitro, pojdi sam, če želiš priti daleč, pojdi skupaj.
S kom vse Planinski vestnik potuje 120. let daleč?

Eden od desetih članov je naročnik Planinskega vestnika.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Zagotovo je najpomembneje, da je to revija PZS (v najširšem pomenu besede: članstva, društev, komisij, vodstva …). S tem ohranja njeno najširšo, najglobljo in najustvarjalnejšo identiteto, pa tudi materialno osnovo za delovanje. Naj spomnim, da je 16. novembra 1919 SPD društveni zbor delegatov sprejel določilo, »da bodo dobivali Vestnik le tisti, ki bodo plačevali določeno naročnino.« Iz glave naslovnice revije je izginil zapis , da »društveni člani prejemajo list zastonj.« Skoraj sto let kasneje je Rotovnik v prvi kandidaturi za predsednika PZS z naslovom Gremo skupaj varneje v gore ali program dela za mandatno obdobje 2010–2014 med drugim obljubil: “… povečati vlogo in pomen Planinskega vestnika kot osrednjega planinskega medija, preučiti možnost, da bi ga prejemali vsi člani planinske organizacije in hkrati nadgraditi vsebino za doseganje večjega kroga bralcev…” Rezultat teh naporov je od lani znan v vsej svoji silovitosti.

Sporočevalec (pisec, fotograf) pa je vedno en sam, posameznik, ki lahko postane sebi lasten. Vendar je PZS vedno nekaj raznovrstnega. In PZS – ali v tem primeru Planinski vestnik – strniti na neko kolektivno ednino tako v jezikovnem kot razumevajočem smislu je velika napaka. V tem je tudi bistvo gorniške demokracije. Demokracija izhaja iz te pluralnosti, pisci, bralci, zunanji opazovalci oblikujemo neko pluralno skupnost, ne pa eno veliko enost. Demokracija je živa pluralnost; vse drugo, kar poskušamo narediti iz nje, pa je čisti in nevarni kolektivizem.

Doživetje je temelj vsega. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pred nastopom sedanjega urednika sta bila urednik in uredniški odbor ena in ista oseba. Danes šteje mesečni uredniški odbor kar enajst ljudi/urednikov (približno toliko jih najdemo v kolofonu vsakodnevnega Dela). Seveda velika ekipa ni nujno slaba – še zlasti, če ima skupni cilj in vodjo z jasno vizijo. V sedanji ekipi ni opaziti ne enega, ne drugega. Skupni cilj se je izčrpal, ko so se izčrpale lastne zgodbe in lastne fotografije. Sam od urednika katerekoli revije predvsem pričakujem, da kakovostno in pošteno ureja revijo (skladno z rekom, da je prijateljstvo v redu, nadzor pa še boljši), napiše skromen uvodnik ali vpadljiv komentar, ne pa da iz številke v številko polni revijo s članki iz svoje ali neposredne bližine. Urednikov pogled naj se zrcali v prispevkih honorarnih sodelavcev in ne plačanih prispevkov urednikov. Veliko število urednikov je razpršilo vsebino do mere, kjer je skupni imenovalec komajda še viden.

Večno vprašanje je, ali imamo pravega človeka na pravem mestu. Namenoma se bom izognil jasnemu odgovoru, čeprav imam o tem izoblikovano jasno stališče. O ideji in viziji urednika veliko pove, da je dosedanje programske zasnove Planinskega vestnika na upravnem odboru PZS le redko predstavljal sam. Tudi kadar se je bilo treba »boriti« za revijo, je po kostanj v žerjavico pošiljal druge. Obema stranema – uredniku in predsedniku PZS – takšno stanje zelo ustreza. Komunikacija je skrčena na najnujnejši minimum, občutek Nirvane – pusti me pri miru – je za oba nadvse blagodejen. Zato tudi ni bilo nobeno presenečenje, da med gosti najavljenega, a odpadlega pogovora o prihodnosti revije ni bilo niti glavnega urednika, niti predsednika PZS.

Delo z ljudmi se pokaže šele na dolgi rok. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinski vestnik se je z usmeritvijo revija za ljubitelje gora – podal na pot tržnosti in navidezne všečnosti. Uredniški standardi, ki so v marsikateri potezi blizu »kulturni industriji«, so izločili in izničili samostojne, poglobljene strokovne in kulturne prakse in stvaritve. Avtorji tako večinoma zapisujejo zgolj površino gorniške realnosti, medtem ko jih tista, za zunanjimi videzi skrita resničnost, ne zanima. Eden od imperativov »kulturne industrije« je kratkočasenje potrošnikov, ki jim o globlji, pravi resnici preprosto ni treba razmišljati. Iz tega sledi nujnost, da na kakršnokoli globljo misel, kritičnost, krivico … preprosto pozabiš. Takšna ponudba postane prostočasna zabava, kratkočasenje.

Skoraj vsakoletno ukvarjanje z zunanjo podobo revije je pripeljalo do stanja, da imamo sedaj na rob polikano in docela slabokrvno revijo novega formata.

Odrivanje Planinskega vestnika na trg (tako s prodajo na Petrolu, kot tudi z lansko krajo revije iz A članarine) je izrazito problematično. Tak pritisk je preprosto nevzdržen: tako za bralce, kot tudi uredništvo. Planinska zveza Slovenije bi morala poskrbeti za jasno društveno in strokovno oblikovanje tistih vsebin in z njimi povezanih ciljev, ki kot skupna, nepogrešljiva javna gorniška dobrina zahteva skrb gorniške oblasti. Šele po takšni opredelitvi revije pa bi bilo mogoče prepoznati ozke interese različnih skupin in oceniti, kaj od tega je mogoče podrediti trgu in kaj opredeliti kot blagovno znamko (ali je to, da ima Planinski vestnik po podatkih COBISS naročenih 56 knjižnic, veliko, zadosti ali premalo naj presodi vsak sam).

Najbolj kritična točka sedanjega Planinskega vestnika pa je odsotnost prežetosti objavljenih sporočil z dognanji, izkušnjami, tradicijo lastne gorniške stroke.

Ko se v primeru helikopterskega reševanja podaljšuje odzivni čas, se odzivni čas Planinskega vestnika prestavi na neskončnost. Ko se ob približno enakem številu umrlih v gorah in v delovnih nesrečah s traktorji vloži v enakem obdobju v traktorje 40 milijonov evrov, v varnost v gorah pa niti odstotek tega zneska, Planinski vestnik še naprej objavlja junaške zgodbe v slogu časa SPD.

Ko se govori o britanskih kraljevih dejavnostih v naravi, se zlahka pozabi omeniti, da so prostovoljstvo in življenje z naravo temelj vsakega gorniškega tabora in vsakega izleta 15.000 otrok, mladostnikov in mladih v Sloveniji (če zavestno spregledamo še tabornike in skavte). Več desetletne izkušnje, jasni programi ter znanje mentorjev PS in vodnikov PZS, zaradi katerih slovensko planinstvo izstopa v širšem alpskem prostoru.

Čeprav staro, je še vedno novo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko se predstavlja alpinistična šola, se ob napačnem pojmovanju izobraževanja lahkotno opravičuje zaračunavanje znanja, ki je v nasprotju s pravnim redom in poslanstvom planinske organizacije. Dejstvo, da je zadnja knjiga o zgodovini slovenskega gorništva izšla v dvojezični različici s poslanstvom, da (alpinistična) tujina izve in da tuji gorniški kronisti začnejo dosledno vključevati naše dosežke v svetovne preglede, je zaobšlo posvečene.

Ko pohodništvo na vsakem koraku spodriva gorništvo, se vestnik udeleži modnega trenda in zapiše »za gornike, ki si želijo nekaj več od pohodništva« (Planinski vestnik 4/2011). Vestnik tudi ne more drugače, saj celo PZS zagotavlja, da »osnovno (nezgodno člansko) zavarovalno jamstvo velja za opravljanje spodaj naštetih planinskih dejavnosti: – pohodništvo do 6.500 metrov nadmorske višine…«

Ko se izbrano predstavlja tematske izlete iz revije sije čudenje nad pestrostjo doživetij, ki jih ponuja slovenska pokrajina in ob tem gladko pozabi, da sta doživljajsko vodenje in interpretacija v Sloveniji izšla prav iz pol stoletnega dela vodnikov PZS in inštruktorjev. Da so o tem objavljeni članki v Planinski šoli in Vodniškem učbeniku ne zanima nikogar.

Ne govorim torej o kakršnemkoli velikem umanjkanju poročil z društvenih izletov, občnih zborov in vsakršnih veselic. Govorim o slovenski šoli gorništva, ki je svojska in celovita.

Gore so neizčrpen vir ustvarjalnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinski vestnik je do pasu globoko obtičal v gazi papirnega izvoda. Prevladujoče je mnenje, da splet škodi prodani tiskani nakladi, za kar pa ni nobenega dokaza. Številni založniški primeri doma in po svetu kažejo, da če smo zelo močni v tisku in imamo zelo dobro spletno edicijo, bosta skupaj pripomogli k bolj številčnemu bralstvu. Kakovost revije na papirju se nedvomno povečuje s kakovostjo digitalnih vsebin. Planinskega vestnika pa – razen v arhivskem izvodu – na spletu ni. Ni zgodb, ni novic, ni multimedijskih vsebin, ni poročevalskih komentarjev, ni dialoga z bralstvom, ni prevodnih člankov iz tujih gorniških revij, ni rubrike Z nami na pot, ki bi nedvomno lahko bila odličen magnet za bralce (vestnikova velika prednost je v tem, da so besedila pregledana, strokovno recenzirana in lektorirana).

Kakovostnih vsebin ne moremo dajati dobesedno brezplačno. Zato je treba izobraziti bralce – tudi mi moramo spremeniti svoje vêdenje. Ciljnim (starostnim in dejavnostnim) skupinam moramo ponuditi vsebine in storitve, za katere smo pripravljeni plačati članarino. Žal se vestnik ni odzival ne v primeru prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec, kjer so nastavki za razvoj gorniške bralne pismenosti (potrebujemo Gorniško berilo za najmlajše z izborom člankov iz bere Planinskega vestnika), niti v primeru Bete magazina ali Gremo pod objem gora. V posmeh dejstvu, da je konkurenca vedno pomembna in da edino ta vodi tudi v lastno kakovost, pa Rotovnik ob 120. obletnici monopolne revije samozadostno pravi: »Verjamem, da bo Planinski vestnik … tako še naprej ostal osrednja slovenska revija s področja planinstva, obenem pa tudi revija planinske organizacije – in to bi tudi bila moja osrednja želja ob 120-letnici revije.«

Ne samo površje, tudi globina zornega kota je pomembna.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Veliko bolj smo povezani, kot si običajno mislimo, hkrati pa smo tudi veliko bolj narazen. Če se je Marjan Raztresen v knjigi Stoletje v gorah v povezavi s Planinskim vestnikom leta 1992 spraševal, »kdo je bliže izviru planinstva in turistike: prvi slovenski turist France Kadilnik, veleturist Valentin Stanič ali kakšen pipar, ki je dal na Stolu zamisel za ustanovitev Slovenskega planinskega društva« je danes enako relevantno vprašanje kdo je bliže izviru gorništva: Gorazd Gorišek, Peter Muck ali Rafael Terpin? (če si naključno izposodim imena avtorjev iz zadnje številke Planinskega vestnika).

Vprašanje zato ni, zakaj ni novih naročnikov in zakaj ga naroča tako malo članov. Pravo vprašanje je, kaj sploh še ohranja obstoječe naročnike pri branju Planinskega vestnika? Kaj čudežnega se torej zgodi, da se prijateljstvo spremeni v zvestobo?

Kaj blejamo, pardon beremo? (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.