Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Plaz! Hočem zakričati, pa ne morem!

Dnevnik odprave Manaslu 83 - Viki Grošelj: 44. dan - sreda, 20. aprila

Postavljen je tabor tri! 5700 m visoko je. Nejc, Ana in Sire so mojstrsko našli pot čez ledenik in na mestu, kjer naj bi zavili proti sedlu, postavili prostoren iglu šotor. Danes že raziskujejo pot proti sedlu. Te novice izvemo zjutraj po radiu. V veliko spodbudo so nam in silno dobre volje krenemo navzgor. Nebo je brez oblačka in občutek imam, da se je začelo obdobje lepega vremena. V navpičnem delu stene napravim nekaj atraktivnih posnetkov, že vnaprej se jih veselim. V zgornjem delu poti veliko počivamo in se razgledujemo. Više ko gremo, lepši je pogled na okoliške gore. Zaradi enega samega takega dneva se splača iti v Himalajo.

Ob enih smo v taboru. Prezračimo šotore in osušimo spalne vreče, ki so vlažne od kondenza. Ob treh pridejo Nejc, Ana in Sire. Odhajajo na zaslužen počitek v bazo. Nejcu se oči kar svetijo, ko pripoveduje, kako je zgoraj. Na poti proti sedlu so našli varno pot med ledenimi odlomi in jo do višine 6100 metrov opremili z vrvmi. Naprej je pot videti lažja in bomo lahko hitreje napredovali. Jutri gresta iz trojke navzgor Stipe in Tesla. Opremila bosta še del poti, mi pa bi že lahko postavili tabor štiri.
Popoldne se pooblači in iz megle začenja rahlo snežiti. To je le popoldansko poslabšanje. Verjamem, da bo jutri spet lepo. Razganja nas in zdi se mi, da bi Manaslu lahko postavili na glavo.

Pesniško razpoloženi Ranko
Dobro se najemo, potem pa Ranko privleče na dan svoj dnevnik in iz njega prebere odlomek, v katerem opisuje vihar, ki nam je podrl dvojko. Izredno dobro! Posebej del, v katerem opisuje, kako bi Mladen Delič prenašal to viharno noč (»Vjetar piva! Šator klizi! Pa gore, pa dole! Primi Ranko! Drži Viki, ne daj se Edo! Ajde momci! Izdržite još malo!«) Dodobra se nasmejemo.
Seveda šele sedaj. Takrat nam ni bilo prav nič do smeha. Potem nama prebere še nekaj svojih pesmi. Tokrat me prav očara. Spoznavam ga s povsem druge plati. Pesmi resnično narede vtis. Nikjer jih še ni objavil. Pripoveduje jih le prijateljem. Preveč je plah in zaprt sam vase. Upam, da ga bomo spodbudili, da bo kdaj kaj objavil.
Po večerji debatiramo o tem, ali moramo alpinizem propagirati ali ne, in koliko moramo za propagando storiti sami. Velika večina športnih novinarjev alpinizem slabo pozna, zato malo pišejo o njem. Zato moramo pisati alpinisti sami.

V Kathmanduju se poslovimo od Ang Phujeve matere in očeta. Bela kata, ki mi jo je dal zguban možiček okrog vratu, me je privezala na vašo lepo deželo. Za večno.
Sagrmata je preveč mogočna gora, da bi se lahko resnično zavedal, da sem stal na njenem vrhu. Na tako mogočni gori spoznaš le to, da si sam majhen. Preveč prijateljev je žrtvovalo vse, da smo lahko stali tam visoko nad oblaki, na najvišji točki zemeljske oble. Zato ne morem biti srečen. Ali bom lahko sploh še kdaj mirno živel na tem svetu?
Preprosto je bilo vsega preveč. Zato si želim le še domov.

Vsak konec tedna se samo v naših domačih gorah prepleza kopica imenitnih smeri. Nekatere so tudi svetovnega formata. V ponedeljkovem športnem Delu izide drobna vestička, da sta ta in ta preplezala to in to steno in konec. Samo ime nogometaša, ki je dal gol, pa je natisnjeno na štirikrat večjem prostoru.
Seveda ne gre samo za časopisje. Tu so še radio, televizija, film in ne nazadnje predavanja. Z vsemi sredstvi javnega obveščanja moramo sodelovati. S tem bi dosegli večjo osveščenost pri ljudeh in s tem ugled, ki ga ima jugoslovanski alpinizem drugod po svetu.
Kar debatirali bi še, pa se začne oddaja iz domovine. Pozdravi domačih, povsod je vse O. K. Tako smo pomirjeni mi in naši v domovini. Loteva se me dremež. Spim slabo, dno šotora ni ravno.

Viki Grošelj

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.