Anže Čokl: ... V Ospu pa neotesani plezalci!
Prebral sem zanimiv članek o plezalski neotesanosti v Ospu. In se zgrozil ter zamislil. Da ne bi podvajal dejstev z zgornje povezave o tem kakšni usraneti so dejansko (nekateri) plezalci (dasihravno so določene kulturne smernice mnogih plezalcev žal zelo podobne), ki odlagajo odpadke na pokopališču, tam pomivajo posodo, serjejo povsod, kjer jih pač stisne in svoje (kot se je izrazil domačin – stare gare) parkirajo, kjer se jim sprdne – bom spodaj prilepil del besedila, kateremu bom namenil nekaj pomislekov:
»Četudi menim, da je plezalni obisk v istranski vasici Osp tisti, ki prinaša utrip in življenje v vas, so žal kupi smeti, nesnaga in nekultura tisti izkupiček, s katerim se lokalno prebivalstvo najpogosteje sooča. Brezpredmetne so trditve, da bi moralo lokalno prebivalstvo narediti dodatne ponudbe in razmisliti o načinih trženja, zato da bi izjemen obisk uspelo finančno ovrednotiti. Plezalni obiskovalci pač ne želijo in ne bodo uporabljali storitev, ki so že sedaj na razpolago, dokler bodo vaščani tolerirali prenočevanja na črno, umivanja ter splakovanja posode na vaškem pokopališču in podobno … To je moč razbrati in predvideti iz dosedanjih obiskov rejenega kampa in kmetije Vovk …«
In zdaj k mojim razmišljanjem o tem zakaj so plezalci slabši od neandertalcev. Če je primerjava z neandertalci povsem na mestu ne vem, se mi pa fino sliši. Zagotovo pa lahko rečem, da je dobršen del plezalcev dobesedno cepljen z določenimi posebnostmi. Nekaj jih je izpostavljenih že v zgornjem citiranem besedilu, za bolj plastično predstavo jih bom navrgel še nekaj. Na primer ob mojih alpintičnih začetkih so se bili ferajnovski kolegi sposobni ob delitvi stroškov vožnje za pet tolarjev skregati do te mere, da je nastala slaba volja. Potem pa v šusu, ko smo se ustavili na bencinskem servisu, kupili 2 litra pira za pogum. Zavoljo nekaj kun dražjega apartmaja (še dandanes manj kot 1 evro razlike), so se bili sposobni en teden prerekati o tem ali se bo spalo v šotorih, koliko jih bo v enem ali se bi šlo morda v apartma. V vsakem slučaju so se ga pa vsak večer ubili z litri vina in pira, strošek le-tega pa ni bil postavka v malih možganih. Te posebnosti najbrž držijo tudi za marsikatero drugo (športno) kasto slovenskega (balkanskega) rodu. Zanimivo je, da tovrstna kultura še vedno cveti, saj smo že v dve zaporedni alpinistični šoli dobili posameznike, ki so bili sicer namenjeni v ta bolj zaresne odseke, pa so jih že na uvodnem sestanku pred vpisom v alp. šolo odvrnili balkanizmi tipa koliko kdo spije pred turo in koliko po njej.
Balkanci veljamo za iznajdljive ljudi. Ob pogovoru z direktorjem evropskega predstavništva tuje megakorporacije ne bom nikoli pozabil njegovih besed, ko je rekel, da je njihov idealni zaposleni mešanec z nemško marljivostjo in redoljubjem, italijansko-špansko sproščenostjo in energijo ter seveda balkansko iznajdljivostjo. In prav iznajdljivosti plezalcem/alpinistom zlepa ne zmanjka. Mar ne poznate plezalca/alpinista, ki ne bi ob vsakem obisku tujine razmišljal o tem, kako bi nekje kaj zgoljufal? Na primer brezplačno prespal, kjer to sicer ni možno? Kako bi se švercal na avtobus/vlak, kjer ni neposredne kontrole vozovnic? Se vrinil na gondolo mimo ščipalca kart. In podobne fore? (Pustimo ob strani zgodbe legend slovenskega, takrat še jugoslovanskega alpinističnega cveta, ko so bile razmere popolnoma drugačne kot dandanes.)
Seveda je potrebno poudariti, da je v duhu varčevanja in v želji po dogodivščini vsak izmed nas gotovo vsaj kdaj posegal po različnih bližnjicah, da si je lahko privoščil ali dosegel goreč cilj. So dijaška leta, pa študentska in seveda poznejša, ko že imaš službo, a nizke prihodke ipd. Toda metode iznajdljivosti so zelo različne in balkanci jih imamo (očitno) v krvi. Vendar ima vse svoje meje, še zlasti, ko s svojim obnašanjem škodujemo (posredno) drugim! Če imajo vsi »ta suhi« za litre pira in šope čikov po vsaki plezariji, pred vikendom in na ferajnih se ga pa itak pošteno nabutajo (ta težki frajerji), potem ne zdrži trditev, da je kdo (finančno) suh ko poper, ne?
Kljub temu, da rad plezam in obiskujem Osp (Mišjo peč pa vsakih n-sezon, ko premagam svoje švohotno telo in duha, da lahko tam sploh kaj splezam), se v konkretnem primeru postavljam na breg lokalnega prebivalstva. Recimo da sem v zadnjih nekaj letih tako ali drugače vsaj v manjši meri spoznal posebnosti majhnih, bolj zaprtih lokalnih skupnosti in njihov način razmišljanja. Do določene mere prišel tudi do nekaterih spoznanj o tem in onem. In z gotovostjo lahko trdim, da prebivalci Ospa niso tisti, ki bi se morali prilagajati (nam) plezalcem, ki smo tam outsiderji.
Ko sem pred leti plezal v čudovitem gritstonu Anglije, Walesa in zatem še Škotske skupaj s tam živečim prijateljem, sem spoznaval tudi lokalno plezalno sceno. Če si mislimo, da je lastnina v Sloveniji nedotakljiva, je tam še precej huje! So plezališča, ki so dostopna in lastnik zemljišča dovoli prehod, in so takšna, kjer je vsakršen prehod prepovedan (lahko tudi zdravju nevaren). Plezalci to spoštujejo in nikomur razen najstniškemu balkancu ni prišlo na misel, da bi prepovedano ozemlje prečkal v želji »da bi zgolj pogledal kakšne skale so za vogalom«. In sem dobil svojo prvo malo šolo de-balkaniziranja, natreniral angleščino v pogovoru s policistom in razjarjenim prijaviteljem ter jo relativno poceni odnesel in se s tega tudi nekaj naučil. Saj poznate pregovor o izkušnjah? Venomer mi pride na misel: »Izkušnje so najboljša šola, le šolnina je zelo draga!«
Da skrajšam in se vrnem k bistvu – od 8 dni plezanja je bilo 5 plezališč takšnih, da je bilo potrebno plačati neke vrste pristojbino v leseno, ptičji hišici podobno škatlo na drevesu. In nihče, ampak res nihče izmed tam prisotnih (in tistih, za katerimi sem hodil) škatle ni obšel brez, da bi v njo dal nekaj zahtevanih funtov. Kmet oziroma lastnik zemljišča je dal to menda kot pogoj, da se plezališče lahko uporablja. S temi zbranimi prihranki obnavlja škarpo, zavaruje prehode za ovce, daleč na robu plezališča je uredil leseno latrino, plezališče je čisto, šavje na parkirišču porezano in pospravljeno.
In če to apliciram na balkan, v Slovenijo? Vse je zastonj! Plezalci se sploh ne zavedajo(-mo), da to ni povsod samoumevno. Nenazadnje se tudi v vsem poznani Paklenici plačuje vstopnina (v park), mar ne?
Glede na vse pomisleke v zgoraj povezanem prispevku v Beta Magazine in zapisanih težavah v Ospu je nekaj možnih fantazijskih rešitev, ki bi pomagale ne le lokalnim prebivalcem, temveč tudi splošnemu ozaveščanju in de-balkaniziranju plezalcev Slovenije:
Lokalni prebivalci posamezniki ali agrarne skupnosti, ki so lastniki zemljišč, ki vodijo do plezališča Osp, naj do nadaljnega popolnoma prepovedo prehode čez vsa svoja zemljišča do plezališča oz. sten.
Prehod je omogočen ob plačilu npr. NN EUR/osebo, prav tako (ali še dražje za pse, ki nenadzorovano puščajo svoje iztrebke, lastniki pa jih ne pobirajo).
V ceno prehoda (ali obratno, torej parkirnine če hočete) je vključeno parkiranje na za to določenih mestih (pa pozabite betoniranje, zidanje in mehanizacijo – parkiranje na travi ob cestah nikomur ne škodi, plezalci v dežju ne plezajo, torej tudi avti ne bodo povzročili nepopravljive škode na travi/zemlji. Seveda zgolj na samo za to določenih mestih/njivah/zemlji/travi, ki je lastnik nikakor ne izkorišča v druge namene.
V ceno je vključena mestna pipa, kjer si navadno vsi polnijo plastenke z vodo ali umivajo roke.
Za vsakih x kršitev »napisanih pravil« se cena zviša za 1 EUR – s tem se bo avtomatsko vzpostavila samo-kontrola med bolj kultiviranimi plezalci in balkanskimi oportunisti, ker bodo vsi stremeli k ureditvi razmer in čim nižji ceni prehodov.
PZS oz. KŠP ali kdorkoli je pri uradni organizaciji pristojen za te reči, uvede v sistem šolanj in izobraževanj obvezne vsebine obnašanja, plezalske etike in kulture v plezališčih. Z naslova članarin lahko svojim članom (njihovim PD/AO) sofinancira določeno št. prehodov v plezališča (torej še ena dodatna prednost biti član PZS).
Od klubov/odsekov/društev se lahko pobira akontacija za prekrškarje in za kakšne cefizlje – spet se vzpostavi samo-kontrola znotraj društev/odsekov/plezalskih skupnosti.
Pristojni organi/inšpekcije za motenje posesti in miru se menda v manjših krajih in ob znanih lokalnih pojavih hitro pojavijo »na mestu zločina« in urgirajo – na vaščanih bi bilo torej, da ob nepravilnostih urgirajo (in držijo pesti, da tudi oblasti opavijo svoje delo)
Dodatno morebiti lahko vaščani trenirajo sive celice in preštejejo število plezalcev v steni, pomnižijo s ceno prispevka in pogledajo v leseno škatlo na drevesu. Če je manjko »v blagajni«, se oglobi vse za vnaprej in zviša premijo. Poznam kup starostnikov, ki bi se z veseljem zbrali na vaški klopci z daljnogledom v roki, Lojz bi štel na glas, Rida bi delala križce, Marija pa štela denar v blagajni. Vmes bi šli na kavo, popoldne pa prešteli denar in zapisali zaključek. (Imena so fiktivna, situacijo pa si zlahka živo predstavljam).
Minila bodo leta, toda lokalni prebivalci bodo potem znova pridobili zaupanje v na-boljše-spreminjajoče-se-plezalce. Nepotrebne nevidne barikade bodo iz sezone v sezono nižje, plezalci in vaščani bodo bolje shajali. Morda se naposled zgodi še preporod in namesto nekaj centov cenejšega hmeljevega napitka iz trgovin, ki ga nekateri nosijo s seboj v plezališča in pod kamni puščajo pločevinke, zamenjajo za pijačo v obstoječih gostinskih obratih in tako dodatno prispevajo v lokalno ekonomijo. V dotičnem primeru smo plezalci/alpinisti tisti, ki bomo morali sami narediti korake naprej in se predvsem mi prilagoditi lokalcem. Obratno ne bo šlo!
In še balkanska bližnjica, sicer kratkorkočno učinkovitejša od zgoraj naštetih »zahodnjaških formalizmov«. Poznate primer kmeta s koso v Kotečniku in kako si niti v sanjah nihče več ne drzne peljati po privatni cesti?
Po balkansko vaščani Ospa med seboj poberejo prispevke za »lokalnega patriota«, ki ga menda še kako rad cukne. Oborožijo ga s koso ali podobnim inštrumentom praktičnega pregona ter mu toplo priporočajo vse avtomobile z registracijami, ki niso lokalnega izvora? Tri vikende zapored bi »kosil« in garantirano ne bo več nobenega plezalca, ki bi parkiral kjerkoli v bližini vasi Osp. Če balkanski ukrep prve stopnje vendarle ne bi zalegel, se poleg kose zbere še pripsevek za dvojno dozo pijače in se kosca postavi na dostopno pot z navodilom, da se naj se kosa iskri pred vsakim, ki »ki nosi tanke, ozke kače in železnino na nahrbtniku«.
Ampak bodimo boljši! Dajmo se Slovenci med seboj malo podrezat med rebra, opozorit tega in onega neotesanca, ko vidimo, da ga biksa. Četudi je naš prijatelj, še boljše, če se sami v čem prepoznamo. Samokritičnost nikoli ne škodi.
Namesto, da se »ga ubijajo« in potem spijo, smetijo in umivajo posodo po pokopališčih, naj tistih nekaj cekinov namesto za alkohol in cigarete namenijo za spanje v urejenem kampu, apartmajih, turističnih kmetijah. Vsi bodo srečni(-ejši). Najlažji so izgovori o tem in onem, tudi da ni denarja, ampak to je le pesek v oči in še ena izmed balkanskih zmikavtskih bližnjic. Za redke posameznike to sicer na žalost drži, ampak iz lastnih izkušenj svojih prvih alpinističnih let lahko povem, da je šlo vedno le za neko cepljeno kolektivno ferajnovsko norost v duhu plezalcev/alpinistov, ker naj bi to kvazi-šparanje bilo kul. Ampak kdor »špara« ali »nima pribite pare« tudi ne gre potem v lokal in spije 5 litrov pira, mar ne?
Vsem nam želim kulturnega obnašanja polno plezalsko sezono, vaščanom Ospa pa se zahvaljujem za dosedanje potrpljenje in razumevanje. Hvala tudi ekipi Beta Magazine-a, ki me je sprovocirala k razmišljanju in za dobre prispevke v spletni reviji.
Anže Čokl