Intervju - Peter Podgornik, gorski potepuh; z njim se je pogovarjala Olga Kolenc, fotografije pa so iz arhiva Petra Podgornika.
Peter Podgornik je eden izmed tistih, ki obide ravne, uhojene poti in krene proti vertikali. Vse, kar je doseženo z lahkoto, vodi stran od lastnega izvora. ...

... Navzgor mora, proti modrini neba, vse dokler se navpičnica ne položi v ravnino. Kamen tam zgoraj postane prestol, človek pa eno z vesoljem. Je to res le navadno »romanje« na goro? Mar ni to hkrati čudovito potovanje k sebi, ogledalo lastne duše, kjer ni več ne laži, ne utvar. Srečanje samega s seboj? Je morda to pobeg iz kolesja vsakdana, ki hromi našo individualnost, celovitost?

Kakšni vzgibi so botrovali, da si odkril svet gora, plezanje?
Že to, da sem doma pod južnim robom Trnovskega gozda in je Kucelj viden iz domačega praga, je verjetno pomagalo, da sem zmerom bolj čutil željo pogledati preko roba. Priložnost se je ponudila že v četrtem razredu osnovne šole, ko smo ob enem od šolskih izletov v naravo skupaj z nekaj prijatelji pobegnili učiteljici in opravili pristop na Kucelj. Za nagrado smo vsi dobili ukor pred učiteljskim zborom in oceno štiri iz lepega vedenja.
V moji družini so bile že od nekdaj generacije lovcev in ljubiteljev narave. Brat starega očeta je bil že pred prvo svetovno vojno na Triglavu, očetova brata – duhovnika sta deloma tudi zahajala v gore. Tudi midva z Pavletom sva začela z lovci, kmalu pa sva zavila na planinske steze in v kratke stene pod robom Trnovskega gozda, kjer sva leta 1975 opravila s prvimi krajšimi zahtevnejšimi stenicami. Oprema je bil štrik za živino z naše kmetije. Občasno se nama je pridružila še sestra Mirjam in brat Rudi. Istega leta smo v hitrem tempu prehodili pol Slovenske planinske transverzale in si ob pogledu na mogočne stene Julijcev in Kamniških Alp obljubili, da ne bomo nikoli plezali, ker je to prenevarno. Zimska pristopa na Triglav in Jalovec skupaj s člani Planinskega društva Nova Gorica sta prinesla svoje. Odprla so se nova obzorja. V Novi Gorici se je takrat začela alpinistična šola in med velikim številom slušateljev smo bili vsi otroci naše družine. S Pavletom sva med predavanji, ki so trajala vse do maja, aktivno predelala snov alpinistične šole in za prvi maj, ko so se uradno začele vaje v stenah na Čavnu, sva imela v žepu že pet prvenstvenih smeri dolgih sto metrov do pete težavnostne stopnje. V stenah Kuclja sva s skromno po večini doma napravljeno opremo začutila čar plezanja, na melišču pod steno sva opazovala gamse, nekje daleč so naju čakale prave stene. Od takrat naprej sva točno vedela, kam bova šla po prvi nedeljski maši.

Po opravljenem začetniškem tečaju in par preplezanih smereh v Julijcih je sledil še republiški alpinistični tečaj v Vratih, kjer smo skupaj z inštruktorji preplezali nekaj lažjih smeri v severni steni Triglava in Stenarja. Potem se je šele začelo zares, če smo hoteli plezati v pravih stenah, smo morali to početi sami brez posebnega nadzora. Naši takratni inštruktorji so poskrbeli, da smo mi začeli in prevzeli pobudo tudi pri vzgoji mladih plezalcev. Že naslednje leto smo bili s Pavletom in Tamaro Likar prisiljeni pomagati pri novi alpinistični šoli. Ko sva s Pavletom jeseni 77. leta po sili razmer ostala brez varovank za vzpon po južnem razu na Glossglockner in prišla na vrh pet ur prehitro, nama je grozila na takratni alpinistični sekciji izključitev. Zadevo je rešil dr.B Jože Andlovic in pomiril razburkane duhove. Še isto jesen sva opravila izpite za alpinista, malo kasneje se nama je pridružila še Tamara Likar in tako smo januarja 1978 ustanovili samostojni alpinistični odsek. Midva sva odšla služiti domovini v planinsko brigado, kjer sva izkoristila vse mogoče možnosti za plezanje, tek na smučeh in ostale aktivnosti. Domov sva se vrnila polna idej in energije.

Pomudiva se najprej doma; povej mi kaj več o tvojih prvih težjih smereh. Nazivu alpinist je kmalu sledil naziv alpinistični inštruktor; z bratom Pavlom sta bila ob začetku osemdesetih, ena boljših navez pri nas.
Mislim, da sva takrat resnično zaživela za plezanje, najini cilji so postajale zmerom zahtevnejše smeri poleti in pozimi. Naziv alpinistični inštruktor je prišel povsem samoumevno, potreba po vzgojnem kadru je bila velika, saj je na alpinističnem odseku vsako leto začela nova šola. V tistem času se je starejša generacija počasi umikala in na nas je bilo, da prevzamemo delo odseka v svoje roke. Kot načelnik sem odsek vodil naslednjih sedem let.
Najini cilji v gorah so postajale težje prve ponovitve in pa nove smeri. Po novih smereh v stenah Velikega Špičja in Trentarskega Pelca je prišla na vrsto južna stena Jerebice, kjer sva v zimskih razmerah s težko zimsko opremo v slabih treh dneh preplezala novo smer po markantni zajedi.
Trentarske stene so nam postale najbolj priljubljene, v njih sva videla še ogromno možnosti za nove smeri. Nova smer v steni Vršaca poleti leta 80B je poskrbela, da sva v treh dneh zahtevnega plezanja preizkusila in napela vse moči in za seboj pustila čudovito naravno linijo v tej navpični in previsni steni. Še isto poletje sva vodila alpinistični tečaj v črnogorskih Prokletijah, tam je nastala v družbi črnogorskih tečajnikov tudi zahtevna nova smer.
Sledil je odhod v Zahodne Alpe, opravila sva par težkih ponovitev kombiniranih smeri v Breithornu, Liskamu in Materhornu, kjer sva ponovila Bonattijevo smer. V SV steni Breithorna sva preplezala po ozkih žlebovih tudi novo zahtevno ledno smer. V strmem ledu centralnih Alp sva zaslutila, da glavno šele prihaja. Zima, ki je bila pred nami, je na sončni strani Alp pričakala nove smeri v strmih žlebovih in zaledenelih slapovih Vršaca, Kanjavca, Bavškega Grintavca, Loške stene…
Naglas sva že sanjala o novi smeri v J. steni Aconcague, rezultat dobrih vzponov doma in v tujini pa je bil odhod z Jugoslovansko odpravo v J. steno Lhotseja spomladi leta 81.

Gora ima vselej dva obraza; zelo zgodaj ti je vzela brata Pavla. Ti pa si jo, takrat tako mlad, še naprej znal in zmogel ljubiti. Tega ne zmore vsak, za to je potrebna višja stopnja zavesti in dobri prijatelji.
S Pavletom sva bila dvojčka, vse sva počela skupaj; odraščala, delala doma na kmetiji, se izučila za isti poklic, skupaj sva vzljubila naravo in plezanje. Kljub temu, da nisva veliko govorila, sva točno vedela kaj kdo od naju misli. Po preplezani smeri sva vedela, kam bova šla naslednjič. To je bila čudovita harmonija dveh sorodnih duš, skupaj sva živela za iste cilje in to sem po izgubi brata nadaljeval. Vse kar sem počel, sem delal tudi za njega, on me je nevidno varoval še dolgo v podzavesti. Veliko so mi pomagali tudi dobri prijatelji iz domačega alpinističnega odseka ter soplezalci iz skupnih odprav.

Katera gora, morda preplezana smer, te je »zaznamovala«, da te je močan čustven naboj gnal naprej, preko meja, v tuja gorstva in na druge kontinente?
Mislim, da me ni zaznamovala gora oziroma preplezana smer, hodil sem le po poti, ki mi je bila namenjena. To je bila pot, na kateri so smeri in gore prihajale naravno in spontano – vse ob pravem času. Tisto, kar ni prišlo tako ni bilo dokončano in doživeto kot je treba.

Primorski ljubitelji gora že več kot tri desetletja budno spremljamo tvoje podvige: Alpe, Andi, Himalaja, Severna Amerika, Grenlandija, Afrika….Dotakniva se vsaj tistih, tebi najbolj pomembnih.
Začetek sem že opisal v drugem odstavku, v času med vsemi odpravami sem dokaj aktivno plezal v domačih gorah. Nikoli nisem ljubil v gorah gneče, zato tudi nisem plezal veliko po klasičnih smereh. Povečini sem iskal možnosti za nove smeri po odročnih in malo obljudenih stenah. Trenta, Koritnica, stene nad Belopeškimi jezeri so postale moj drugi dom. Seveda me je pot velikokrat peljala v Dolomite in zahodne Alpe. S kolegi iz srednje Italije sem preplezal par novih smeri v Apeninih. Plezal sem po večini gorstev nekdanje Jugoslavije, obiskal sem tudi čudovite stene Grčije …

V Andih sem bil kar nekajkrat; nova smer v južni steni Aconcague med prvo primorsko odpravo v Ande, nova smer v Cerro Torreju s slovensko odpravo. Začetek nove smer v čilski Patagoniji v steni Fortaleze skupaj z Matjažem Ravhekarjem. Tu sem moral odnehati, ko sva bila približno štiristo metrov visoko v steni zaradi problemov s hrbtom. Smer sta zaključila še isto sezono Lukič in Praprotnik.
Svojo vrednost ima tudi solo zimski prvenstveni vzpon po novi smeri v Cerro Adeli v argentinski Patagoniji. Bil sem sam brez vsake podpore in komunikacije daleč naokoli. Zaradi bolezni soplezalca sva s Pavletom Kozjekom obrnila na pristopu pod zimsko južno steno Aconcague, kjer sva načrtovala novo smer. Dvakrat sem bil pozimi v Patagoniji z namenom preplezati novo smer v levem delu južne stene Cerro Torreja. Prvič zaradi vojne v Sloveniji ni mogel priti soplezalec, drugič sva po dolgotrajnem slabem vremenu s kolegom Jožetom Šerbcem le vstopila, obrnila sva zaradi prevelike nevarnosti plazov.
V Himalaji sem plezal najprej v J steni Lotseja skupaj z jugoslovansko odpravo leta 81. Pri napredovanju nad taborom tri sem zaradi zelo slabih razmer in neprimerne opreme omrznil po prstih obeh rok. Brat Pavel je nadaljeval z drugimi člani odprave in bil tudi v skupini, ki je poskusila proti vrhu.
Leta 83B sem sodeloval v izvidniški odpravi v severno področje Kangčendzenge.
Dve leti pozneje na jugoslovanski odpravi, ki je prva dosegla vrh Jalung Kanga (zahodni vrh Kangčendzenge) iz severa. Takrat sem bil v navezi z Filipom Bencetom in Janezom Jegličem. Zaradi nesreče prijatelja iz vršne naveze nismo nadaljevali vzpona proti vrhu. Kljub temu, da nimam v žepu nobenega osemtisočaka sem Himalajske gore, deželo in ljudi bogato doživel.
Severno Ameriko in Kanado sem obiskal dvakrat. Prvič sva s Pavletom Kozjekom zaradi slabega vremena v kanadskem skalnem gorovju odnehala in se preselila v Kalifornijo, kjer sva po ogrevanju v steni Half Doma uspela preplezati zahtevno tehnično smer v steni El Capitana. Ameriško in Kanadsko skalno gorovje sem obiskal tudi z ženo Slavico, Zlatkom Korenom in Tanjo Šuligoj. V dvomesečni plezalni turneji je ostalo za vsako navezo lepo število dolgih smeri po različnih stenah.
Grenlandijo sem obiskal dvakrat z mednarodno in italijansko odpravo, za nami so ostala čudovita doživetja novo raziskanih vrhov in sten. Zanimivo je bilo srečanje z Eskimi, ki jim je na žalost enako kot Indijancem beli človek prinesel več gorja kot dobrot.
Zame zanimiv je bil pristop na Kilimandžaro, ki sem ga zaradi zlomljene noge opravil na berglah.
V Zahodne Alpe se vračam vsako leto, običajno z ženo preživiva tu poletni dopust in uživava v daljših skalnih smereh.

Vse to si doživel z malce drugačno opremo, kot je na izbiro danes.
V triintridesetih letih, kar se s plezanjem ukvarjam je gotovo na področju opreme opaziti veliko razliko. Sploh je bil naš začetek zelo mizeren, saj sva s Pavletom zadnji letnik poklicne šole ostala brez štipendije. Z socialno pomočjo, ki sva jo dobila kot nadomestilo za malico, sva kupila lepo rdečo najlonsko vrv, dve železni uponki z matico in štiri kline. Ostala oprema je bila domače izdelave, sama sva izdelala dve kladivi, kline, vponke, zatiče …Šele ko sva začela delati, sva si kupila vsak mesec nekaj opreme. Takrat smo plezali še v težkih planinskih čevljih, z ravnimi cepini z lesenimi ročaji, derezami s trakovi…Tudi obleka je bila neprimerno težja, prešite gorotex vetrovke so v tistem času imeli samo člani himalajskih odprav in bolj premožni plezalci.
V začetku osemdesetih let je bila problem oprema za plezanje strmega ledu. S Pavletom sva redno lomila Grivelove cepine, ki so jih nama na srečo nekajkrat tudi zamenjali. Cepine z ravnimi okli smo pridno uvijali z varilnimi aparati, lesene ročaje so kmalu zamenjali aluminijasti, primeren material smo dobili, ko smo v tovarni na hitro razrezali kakšno aluminijasto lestev. Profilne kline za skalo smo delali iz kosov kolesarskih obročev…
Velike zasluge, da sva imela povečini dobro gumo na planinskih čevljih, je imel vaški čevljar Kikanc, ki nam je bil vedno v pomoč pri menjavi iztrošene gume. Raztrgane nahrbtnike pa sva povečini krpala kar sama z staro Singerico.
Razvoju opreme smo vsekakor sledili, nismo si pa mogli vsega privoščiti. Stvar se nam je popravila, ko smo začeli sodelovati na večjih odpravah, kjer smo veliko opreme tudi dobili oziroma poceni kupili v Katmanduju …
Pod južno steno Aconcague nama je plaz odnesel večino plezalne opreme in obleko iz gorotexa. Problem sva rešila v slabem dnevu. V starih vrečah neznanih lastnikov, ki smo jih dobili v bližini baze, sva našla kar nekaj robe, drugo sva odšla iskati v francosko smer, odkoder so nama kolegi sporočili, da je na depoju nekaj uporabnega. Tudi z Adidas in Toper najlonsko vetrovko, ki sta nama jih odstopila doktor in vodja odprave, se je dalo preživet devet dni v steni.
Sedaj je oprema neprimerno lažja in veliko bolj tehnično dodelana, kljub temu pa je oprema in obleka le del tistega, kar zares rabiš v gorah.

Od leta 82 si tudi v vrstah gorskih reševalcev. Poleg tehničnih znanj, stalne fizične in psihične kondicije je za to plemenito poslanstvo prav gotovo potrebno še kaj drugega?
Na sončni strani Julijcev je bilo v sedemdesetih in začetku osemdesetih let preplezanih veliko novih in zmerom težjih smeri poleti in pozimi. Nekateri člani GRS so se zavedali, da zna biti to tudi resen problem v primeru, da pride do nesreče v takih smereh. V vrste GRS so vključili mlade plezalce, in tako poskrbeli, da je bil tudi ta del gorniškega udejstvovanja nekako pokrit. S Pavletom so naju sprejeli v vrste GRS v Bovcu. Žal je Pavle kmalu potem skupaj s Tamaro Likar preminil v severni steni Koritniškega Malega Mangarta. Sam sem se udeleževal vaj in v naslednjih letih opravil tudi izpit za gorskega reševalca. Kot član postaje sem bil prisoten na malo intervencijah, bilo pa je več intervencij v primerih, ko sem se našel v bližini mesta nesreče. S svojim skromnim znanjem sem pomagal velikokrat tudi na raznih odpravah tako domačinom kot tudi članom raznih odprav.
V začetku devetdesetih let je s porastom novejših športov, predvsem jadralnega padalstva, naraslo tudi število nesreč. Na Goriškem sem velikokrat sam ali pa v družbi prijateljev reševal poškodovane padalce, med katere sem se davno tudi sam zapisal. Pred osmimi leti smo v Novi Gorici pri civilni zaščiti ustanovili enoto za hitre reševalne intervencije sestavljeno iz alpinistov in jamarjev. Delujemo podobno kot GRZS z katero tudi redno sodelujemo in si pomagamo ob večjih intervencijah. Ko sem prevzel vlogo vodje te enote, sem si naložil na hrbet veliko dela in odgovornosti, po osmih letih vaj in intervencij sem vesel, da smo uspeli pomagati tolikim pomoči potrebnim.

Od vedno občudujem tvojo umirjenost, preprostost. Tako močno, čustveno stabilnost in zrelost je moč doseči le z vztrajnostjo in voljo, ter obvladovanjem sebe v ekstremnih situacijah. Ta pot je težka in dolga …
O tem je težko govoriti za sebe, gotovo je vera v nekaj, kar je zraslo v glavi, odločilna. Stvari poskušam reševati po najenostavnejši poti, z upanjem in pravo mero volje potem marsikaj uspe.

Predavanja, seminarji, tečaji; sodelovanje pri izdelavi alpinističnih vodnikov in knjig. Kot alpinistični inštruktor si posredoval znanje mladim generacijam. Katero od teh področij te najbolj napolnjuje, ko si v dolini, daleč stran od gora?
Poleg plezanja je prav, da svoje znanje prenašaš tudi na začetnike. Lepo je, da stvari, ki niso dostopne vsem, tudi prikažeš oziroma zapišeš in posreduješ ljudem, ki tega ne morejo početi. Ob vsem poznavanju določenih predelov in sten je pošteno, da pomagaš pri izdelavi vodnikov, ki so še kako zaželeni. Vsi dobro vemo, da je prav na tem področju velika tema. Vse to mi je poleg plezanja povsem normalna stvar, ne štejem ur, ki jih porabim za to, vesel sem, da lahko napravim kaj koristnega tudi na tak način. Žal malo ljudi podobno razmišlja, kljub vsem možnostim, ki nam jih ponuja današnji čas, je še vedno veliko primerov, ko ti ljudje ne odgovorijo in ne posredujejo potrebnih podatkov. Lepo je sodelovati s tujimi somišljeniki in istočasno našo aktivnost predstaviti tudi v tujini.

Ob tvoji 33-obletnici plezanja si pripravil projekcijo z naslovom »Od nekje do nekoč«. Povej mi o tem kaj več.
V letih, ko sem plezal na raznih odpravah, sem poleg fotoaparata nosil z seboj tudi majhno kamero super 8 mm. Z bratom Pavletom sva vsak s svojo kamero posnela film o plezanju nove smeri v J steni Aconcague, sledili so filmi iz Grenlandije in Jalung Kanga. Leta 85 in 86 sem skupaj s Pavletom Kozjekom plezal v severni in južni Ameriki. Nastala sta filma o plezanju tehnično zahtevne smeri v EL Capitanu in o novi smeri slovenske odprave v Cerro Torreju. Z diapozitivi in filmi sem včasih veliko predaval doma in v tujini. S časom se je kvaliteta filmov precej uničila, danes je že problem s projektorji itd... Filme sem večinoma že pred leti spravil na video kasete, lani pa mi je kolega to presnel na DVD-je. Predvsem mladi plezalci so me velikokrat prosili, naj jim pokažem te stare dokumentarne filme, in prikažem mlajšo zgodovino naše aktivnosti. O tem sem začel naglas razmišljati lani jeseni, do uresničitve ideje pa mi je pomagal prijatelj iz alpinističnega odseka Gregor Blažič, ki je imel z izdelavo podobnih stvari več izkušenj in tudi večino potrebne tehnike.
S posebnim programom sem na računalniku obdelal skenirane diapozitive in jih spravil v bolj gibljive slike, poleg tega sva z Gregorjem dodala se skrajšano verzijo starih filmov iz odprav, nekaj filmov iz reševalne aktivnosti in tako je nastal tale dokument. Poleg slike sva dodala še glasbo, komentiram pa sam.
V bistvu je to zgodba o mojem potepanju po gorah v triintridesetih letih gorniške aktivnosti. Čeprav je zaradi prej omenjenih vzrokov kvaliteta filma slabša, je vseeno to dokument, ki prikaže nekaj zanimivih dogodkov iz zgodovine našega plezanja.

»Nimam časa«, je naša najbolj značilna vsakdanja fraza. Ljudje, kot si ti, poleg vseh vsakodnevnih obveznosti znajo najti v času tudi svoj čas. Ukvarjaš se tudi s športnim plezanjem, turnim smučanjem, smučarskim tekom, gorskim kolesarjenjem, jadralnim padalstvom, kajakštvom, fotografiranjem … Kako ti vse to uspeva?
Mislim, da mora recept za to pogruntat vsak zase, sam to kombiniram na vse mogoče načine. Po plezališčih se klatim večinoma z ženo Slavico in hčerko Saro, turne smuke opravim običajno z starimi hribovskimi kolegi. Ko je v Trnovskem gozdu sneg, se ponavadi sam, včasih z bratom in kakšnim kolegom, preganjam na smučeh ponoči ob polni luni ali ob soju čelne svetilke. Gorsko kolesarjenje mi je bilo kar nekaj časa odlično nadomestilo za nabiranje kondicije in spoznavanje pokrajine kjer prebivam, zaradi občasnih problemov s hrbtom sem lani pri tej aktivnosti malo popustil. Kajak sem vozil še najmanj, velikokrat pred leti pa mi je bil čudovita sprostitev po kakšni dobri plezariji. Z jadralnim padalstvom se ukvarjam že sedemnajst let. Po napornem delu mi hiter vzpon do oddaljenega vzletišča s padalom na hrbtu pomeni dober trening, še lepše pa je, ko si deliš nebo s ptiči in prijatelji….

Tvoj pogled nazaj, na preplezane - prehojene poti. Hoja po robu pomeni tudi odkrivanje povsem drugačnih človeških vrednot. Ali je sploh mogoče ponazoriti z besedami to goro znotraj nas, ki se oblikuje in plemeniti v ekstremnih naporih. Prav tako odnosi, ki se gradijo na malce drugačni podlagi, kot tisti vsakdanji, na varnem, v dolini?
Za vse, kar sem počel, sem vesel, da sem to doživel in preživel. Gotovo te stvari, lepe in hude, napravijo B malce drugačnega. Ko se navadiš živeti v težjih pogojih, ti običajni problemi ne predstavljajo prevelikih težav. Mislim, da moraš v življenju probleme reševati sproti, tako ti je lažje. Odnosi s soplezalci in ostalimi sopotniki ne morejo biti vedno idealni, z malce razumevanja in prilagajanja se lahko veliko reši v vsestransko korist.

Vsaka odprava zase je neponovljiva celota, pa vendar, katera je tista, ki bi jo, če bi obstajala možnost, rad še enkrat ponovil?
Za večino odprav sem vložil veliko energije, brez dvoma pa je bila prva primorska odprava v Ande leta 1982 tista, ki bi jo najraje ponovil. Za novo smer v južni steni Aconcague sva s Pavletom živela polna štiri leta, nosila sva jo v sebi in vse sva podredila novi smeri v tej mogočni tri tisoč metrov visoki steni. Najprej sva mislila to opraviti sama, ko pa je prišla na dan ideja o primorski alpinistični odpravi, sva predlagala to za glavni cilj. Skupaj s kolegi iz različnih primorskih odsekov smo skoraj dve leti delali za skupno odpravo, na kateri je bilo potem opravljeno vse kar smo planirali.

Tvoji novi izzivi, načrti …?
Tudi v bodoče si želim podobnega potepanja po gorah, oziroma kamor me bo pot zanesla.