Delo - Mateja Gruden: S Tomom Česnom o športnem plezanju: tekmovalci v svetovnem vrhu, med rekreativci nenehen razmah. Leta 2020 na Olimpijske igre?
V Kranju bo danes popoldne sklepna tekma svetovnega pokala v športnem plezanju v težavnosti. Mina Markovič, najboljša slovenska plezalka in trenutno vodilna v skupnem seštevku, na Gorenjskem brani lansko skupno zmago. O športu, v katerem so slovenski tekmovalci v svetovnem vrhu, že vsaj desetletje pa je vse bolj razširjen tudi med rekreativci, smo se v tednu pred svetovnim pokalom v Kranju pogovarjali z njegovim vodjo Tomom Česnom.
»V primerjavi z drugimi državami je naša baza tekmovalcev majhna. Zato bi rekel, da smo fenomen. Očitno delamo dobro, saj to potrjujejo vrhunski rezultati. Mislim, da gre to pripisati (tudi) dejstvu, da imamo že dobri dve desetletji ustrezen sistem državnih tekmovanj; prvo tekmo smo imeli še v Jugoslaviji, leta 1988, tedaj še na naravni steni v Ospu. Naša prednost je v tem, da smo se znali organizirati in speljati tekme pred drugimi,« razlaga Tomo Česen, sicer strokovni sodelavec komisije za športno plezanje pri Planinski zvezi Slovenije.
Poleg tega, razmišlja, je k poznejšim uspehom precej prispevala nekdanja vrhunska plezalka Martina Čufar, ki se je prva prebila v svetovni vrh (ženska konkurenca je v Sloveniji nasploh vseskozi stabilnejša in močnejša od moške). »Če je uspelo tvojemu kolegu oziroma kolegici, lahko tudi tebi. In še čisto drugače je, če imaš za zgled nekoga, s komer si v stiku, kakor nekoga od daleč. Motivacija je precej večja, od boljšega lahko črpaš znanje ...«
Mina Markovič, ki vodi v skupnem seštevku svetovnega pokala v težavnosti pred Korejko Jain Kim in Avstrijko Johanno Ernst (druga najboljša Slovenka Maja Vidmar je na 11. mestu), v Kranju brani skupno zmago iz lanske sezone; še pred Kranjem pa je bilo odločeno, da je zmagovalka svetovnega pokala 2012 v kombinaciji, ki je sestavljena iz tekem v težavnosti, na balvanskih stenah in v hitrosti. Na umetni steni v Kranju sicer tekmuje 13 slovenskih predstavnikov: pet deklet in osem fantov; vseh tekmovalcev je približno devetdeset, iz dvajsetih držav. Včeraj so se pomerili v kvalifikacijah in polfinalu, danes se bodo še v finalu.
Emšo se pozna
Kar zadeva stopnjevanje moči, plezanje nič kaj dosti ne odstopa od športa nasploh: »Če primerjamo današnje težavnosti tekmovalnih smeri s tistimi pred, recimo, sedmimi leti ... Uf! Te punce bi se po takratnih sprehodile!« ugotavlja Česen. Da je govor o dekletih (in fantih), pa se očitno navezuje na mladost; trideset let in plus je med tekmovalci prej izjema kot pravilo. »Deloma zato, ker je mlajši organizem seveda vzdržljivejši, treningi pa so danes noro našponani, pri starejših je tudi regeneracija daljša ... Predvsem pa zato, ker motivacija sčasoma opeša,« razmišlja sogovornik.
Športno plezanje ni olimpijski šport – je pa v ožjem izboru za uvrstitev na igre leta 2020. Nekdo bo izpadel iz igre, nekoga bodo sprejeli vanjo, tako to gre, se nasmehne Česen, ki pravi, da je glede uvrstitve plezanja med olimpijske športe malce v dvomih. »Ne, da si tega ne bi želel, a na mednarodni ravni prizadevanja za to doslej niso bila zadostna, še zlasti ne za prepoznavnost športa v širši javnosti,« meni. »V Sloveniji smo v tem svetovni prvaki in mislim, da nas drugi še dolgo ne bodo ujeli. Samo pri nas si je mogoče, recimo, ogledati prenos svetovnega pokala v živo. Da je bila Mina ime tedna (na Valu 202, lani novembra, op. p.), zagotovo vpliva na večjo prepoznavnost športa.« Kaj takega se v Avstriji in Franciji, na primer, ne bo zgodilo (kljub napredku v obeh državah, dodaja), saj pristojni za popularizacijo športa in najboljših v njem za to ne naredijo dovolj. »A kaj pomeni mala Slovenija v svetu?«
Preveč priljubljeno
Ob vrhunskih dosežkih slovenskih plezalk in plezalcev se približno vzporedno nenehno povečuje priljubljenost športnega plezanja med rekreativci. Tako se prireditelji tekem svetovnega pokala v Kranju, letos sedemnajstič, ne bojijo prazne dvorane; med 1300 in 1400 jih zadnja leta napolni dvorano, je zadovoljen Česen.
Kar je bila svojčas bolj domena alpinistov za trening pred velikimi stenami, se je razširilo (in se še zmeraj širi) na pisano rekreativno populacijo v s svedrovci opremljenih praviloma enoraztežajnih smereh in balvanih, bodisi v skali bodisi na umetni steni v dvorani. »Razmah športnega plezanja je tako izjemen, da v Sloveniji že predstavlja problem,« opozarja sogovornik. »Naravnih plezališč je glede na število plezalcev premalo. Možnosti za nove pa ni dovolj. Glavne stene so opremljene, na novo urejajo predvsem plezališča lokalnega značaja, morda bi bilo mogoče opremiti kaj odročnejšega ob vznožju gora. A vse to ne bi pripomoglo k osipu obiskovalcev v najbolj priljubljenih plezališčih,« je prepričan Česen. Gneča pa ponekod že močno načenja sožitje med plezalci in lokalnim prebivalstvom ...
Premalo je plezalnih »vrtcev« v naravi, premalo je tudi alternativ pod streho oziroma so marsikje precej neposrečene: v telovadnicah osnovnih šol, novih ali prenovljenih, ki morajo imeti plezalno steno po črki zakona. A marsikje so neuporabne, kadar so v telovadnici drugi uporabniki; ko ti zasedejo termine, jih za plezalce pač zmanjka. Poleg tega je pretežni del umetnih sten manjših in nižjih (balvanskih). »Slovenija potrebuje plezalni center,« je prepričan Česen. Prvi plezalni center v Sloveniji bodo predvidoma odprli jeseni prihodnje leto v Ljubljani; gradbeno dovoljenje zanj pričakujejo do konca letošnjega leta.
Umetne stene so sicer zagotovo pripomogle k povečevanju priljubljenosti športnega plezanja med rekreativci, saj omogočajo aktivnost vse leto, popoldne po službi ... »Čeprav mislim, da je večini ljubše plezanje v naravi. Poleg tega gre za razmeroma varen šport, pri čemer je skrb za varnost porazdeljena – tisti, ki varuje onega, ki pleza, je soodgovoren zanj. Zato je to lep šport za razvijanje odgovornosti,« razmišlja sogovornik. »Poleg tega je motivirajoč, zagotavlja dosežke na osebni ravni; težavnost si stopnjuje vsak sam. Starostnih omejitev skoraj ni, plezati je mogoče še visoko v starost; poznam 70-letnike, ki so izvrstni plezalci!«
Mateja Gruden
Foto: Leon Vidic