Polet.si - Janez Mihovec: Kras je sinonim za sušo. Vsa padavinska voda pade na tla, ki so kot rešeto. Kaplja se dotakne tal in že izgine v kraško podzemlje.
V vsej pokrajini pa je mala rečica, ki edina vztraja na površini. Razlog za to je, da od Kozine proti zahodu leži plast fliša, sestavljenega iz laporja in peščenjaka. Nasprotno od apnenca fliš vodo zadržuje in to je tudi razlog, da se je potok Glinščica vso razdaljo kakih dvajsetih kilometrov obdržal na površini.
V Kozini zavijemo z avtoceste in se po vzporedni poti odpravimo proti Klancu pri Kozini, tu pa še naprej proti Ocizli in vasi Beka. Nekdaj je imelo to naselje več sto prebivalcev, a danes vztraja le še dobrih deset prebivalcev. Za pot je najbolje vprašati, saj je nekoliko zapleteno. Cesta se spušča in dviga prek dolin, poleg tega je ogromno ovinkov. V Beki se je treba mimo starodavne šterne in mimo cerkve spustiti v dolino Grižnika in potem nadaljevati še kake pol ure. Pred nami vse bolj raste Kraški rob in vse postaja podobno kanjonu. Čisto na dnu doline se Grižnik izlije v Glinščico in tu prispemo do vasice Botač.
Vendar pozor. Na mostu čez potok je tabla, ki nas opozori, da nismo več v Sloveniji in da vstopamo v Italijo. Vas je čisto slovenska, nadzora ni nobenega, a je kljub vsemu pametno imeti s sabo kak dokument. Tako za vsak primer.
Mlin za mlinom
Botač je vasica na prav nenavadnem kraju. Leži globoko v dnu ozke soteske, praktično z vseh strani obdana s strmimi stenami. Zelo daleč je oddaljena od drugih človeških naselij, poleg tega se majhna cesta po dolini v sami vasi še slepo konča. Danes vasica deli usodo številnih osamljenih vasi tega območja: nekdanjega vrveža ni več. V vasi vztraja le še nekaj prebivalcev. Z današnjega vidika je vasica čisti anahronizem, a smisel njenega obstoja najdemo v preteklih časih. Brezvodni Kras ni imel prav nobene energije za pogon mlinov. Morebitne vetrne mline, bi lahko burja kadar koli razbila, tekočih voda pa praktično ni bilo. Zato so ljudje v Botaču Glinščico izkoristili praktično do zadnjega metra. Vas je bila prava tovarna energije. Nekaj sto metrov pod vasjo je zraslo več deset mlinov, ki so mleli žito za vasi daleč naokoli. Danes so ti dnevi seveda že davno mimo in le sprehodimo se lahko mimo ruševin nekdanjih mlinskih naprav.
Pod mlini Glinščica zamenja geološko podlago. Nič več nežnega fliša, svoje mesto dobi robati apnenec. Pokrajina okrog nas postaja čedalje bolj divja. Najlepši pogled pa nas čaka pod Marijino cerkvijo v soteski. V soteski je štiridesetmetrski prag. Potok izgubi tla pod nogami in se v enotnem mestu vrže v globino, kjer se umiri v globokem tolmunu, ki je že kar malo jezero.
V nadaljevanju se tudi Glinščica izgublja v podzemlje in ji v sušnih poletjih pogosto ne uspe priti do morja, ki ga običajno doseže med Miljami in Trstom. To neprijetnost so opazili že Rimljani v antičnem Trstu. Pod slapom se namreč začnejo ostanki rimskega vodovoda, ki je po kanalu, dolgem več kilometrov, zanesljivo pripeljal pitno vodo do mesta in mu tako zagotovil obstoj. Soteska Glinščice tu dobiva tudi že prijaznejšo podobo. Odpre se in se spusti v naročje Sredozemlja.
Ob vrnitvi na izhodišče si lahko na desni strani vodnega toka ogledamo še eno znamenitost. Človek se vsakič posebej začudi, kakšnih tehniških dosežkov so bili sposobni naši predniki. Konec 19. stoletja je bila zgrajena železniška povezava med Trstom in Občinami. Ozkotirna železnica se je strmo dvigala prav prek pobočij Glinščice. Drzno se je zvijala ob prepadnih pobočjih. Tirov že dolgo ni več. Na trasi nekdanje železnice pa je ostala kolesarska pot kot dokaz nekdanje tehnične mojstrovine.
Janez Mihovec