Za srce: »No oča, zdej smo pa tla. Bog vam dej en lep pozdrav, Svetmo Andrej, pa Svet Než, pa ena velika zahvala, da smo z žvino ured spet doma!«
S temi besedami je glavni pastir Jernač v nedeljo na Ovčarskem balu pozdravil gospodarja Gregorja, kateremu je s pastirji prignal čredo s poletne paše na planini. Ovčarski bal na Jezerskem je namreč najstarejša etnološka prireditev v Sloveniji, na kateri obiskovalcem prikažemo, kakšno je bilo življenje na planini, kaj zanimivega so doživeli, kako so bili oblečeni, kaj so jedli, kako so se razumeli, ... Ko sta gospodar in gospodinja izvedela vse podrobnosti, ko se je izkazalo, da je »pvaninšna« dobro uspela, je zadonela harmonika in bal (ples) se je lahko začel. Najprej gospodar s soprogo, nato pastirji in majerice, za njimi pa še množica obiskovalcev, ki je na ta veseli dan prišla na Jezersko. Zadišalo je po »masuneku«, pečeni jagnjetini in žgancih, mlado in staro se je oblizovalo po slastnih svežih flancatih. Jezerski mojstri, ki še obvladajo opravila, povezana z našo ovco in njeno volno, so nam prikazali strižo, prejo, krtačenje in »štrikanje« pravih volnenih nogavic. Tistih, ki malo pikajo, a pozimi pogrejejo, kot nobene druge. Eden od obiskovalcev je ovco odpeljal celo domov – v nagrado za najboljše kegljanje tistega dne. Tako se vsako drugo nedeljo v avgustu na Jezerskem dogaja že 52 let. V spomin na stare čase, da ne gre v pozabo. Zato vas vabim, da se skupaj sprehodimo po poteh naših pastirjev, planšarjev in domače jezersko-solčavske ovce. Za izhodišče bomo vzeli kar prizorišče Ovčarskega bala – Planšarsko jezero (gostišče), ki je tudi sicer najbolj poznana in obiskana lokacija na Jezerskem. Z avtom pridete na Jezersko iz Ljubljane ali iz Celovca v eni uri, s kolesom bi trajalo nekoliko dlje, čeprav je v vročih poletnih dneh kolesarjenje ob reki Kokri lahko precej bolj prijetno za telo in duha, kot guncanje v zaprtem avtomobilu.
Jezerske kmetije
Prvi namig: avto pustite ob jezeru in naredite kratek romantičen krožni sprehod po ravenskih kmetijah. Začnete po desni strani jezera in mimo prostora za kampiranje. V naselju Sibirija zavijete levo čez most in nadaljujete po makadamski cesti ob robu gozda.
Pred vami in pod vami bo vedno večji kos jezerske doline z zelenimi travniki in značilnimi jesenovimi drevoredi, ki so razvrščeni ob potokih in poteh med kmetijami. Mimo Kropivnikove in Jenkove kmetije (Jenkova kasarna iz Napoleonovih časov – muzej!) boste prišli do glavne ceste, ki vodi na Jezerski vrh. Pot lahko zaključite mimo Šenkove kmetije (kmečka naselbina z devetimi poslopji in znamenito kmečko hišo iz 16. stoletja) in cerkve Sv. Andreja nazaj proti Planšarskemu jezeru. Lahko pa pot nadaljujemo mimo Štularjeve in Ankove kmetije, kjer se lahko za nagrado osvežimo s pravo mineralno vodo. Ko se boste vračali nazaj proti jezeru, bosta na vaši desni še Roblekova in Virnikova kmetija, kjer se dandanašnji namesto belih ovac po ledeniškem koglu pase čreda višinskega škotskega goveda.
Ravenska Kočna
Drugi namig: tudi tokrat lahko vašega konjiča parkirate pri jezeru in so odpravite v samo osrčje Ravenske Kočne. Po asfaltni cesti cesti ali po malo bolj skriti makadamski poti boste po slabe pol ure prišli do Turistične kmetije Ancelj. Tu se lahko dogovorite za praznovanje naslednjega življenjskega jubileja ali pa si rezervirate sobo za tiste dni, ko res rabite mir in počitek. Pogled se prek travnika odpre in zaleti v tisočmetrski skalni zid ponosnih Grintovcev.
Bela pot vas kar sama vleče naprej. Na vrhu Občinskega klanca se pot razcepi. Včasih je leva pot vodila le do izhodišča za Goli vrh, Jenkovo planino in Babe, danes in prihodnje, pa vas bo v idiličnem domu z veseljem in navdušenjem postregel prvi človek, ki je smučal z najvišje gore sveta: Davo Karničar. Svetovno znani alpinist in gorski reševalec je tudi lovski čuvaj in predvsem ponosen in zaveden Jezerjan, zato se je odločil, da bo s svojo družino skrbel za turistično ponudbo novega Gorniškega centra na koncu naše prelepe doline. Če ste res samo na sprehodu, greste do tovornih žičnic za Češko kočo in Vadine, potem pa nazaj, dolini naproti.
Jenkova Planina
Tretji namig: končno se bomo podali proti prvi planini, kjer tudi dandanašnji lahko srečate ovčji trop. Gorniški center Dava Karničarja nam v tem primeru služi kot izhodišče. Na meji med Karavankami in Grintovci, med Slovenijo in Avstrijo, stoji Goli vrh (1788 m). Čudovita razgledna točka, kjer pod vami leži jezerska dolina, dalje na zahod pa se prek Vernikovega Grintovca, Stegovnika in Storžiča pogled odpira vse do Julijskih Alp in ponosnega Triglava. Na jugu so Kočna, Grintovec, Dolgi Hrbet in Skuta, proti vzhodu pa Rinke in Babe. Mejni kamni nas ves čas opozarjajo, da je severna stran avstrijska, pogled pa nam brez težav seže prek Pece, Olševe, Raduhe, Obirja in Pristovškega Storžiča po Koroški deželi. Če ste med vzponom imeli ves čas pred očmi le končni cilj in krasen pogled z vrha, pa se med sestopom ne pozabite ustaviti na Jenkovi planini (1500 m). Na sedlu med Golim vrhom in Babami je še danes velik pašnik, kjer so pred več desetletji poleg drobnice pasli tudi govejo živino. Pastirski stan je danes idilično urejenahiška z bujno cvetočimi rožami in »garkelnom« s svežo zelenjavo.
Pravi biser starega alpskega stila, pa se skriva v njeni notranjosti. Če boste imeli srečo, vam jo bo z veseljem razkazal njen oskrbnik Tomaž Rehberger. Kuhar, slikar samouk in pravi izvedenec za ljudsko blago vseh vrst, vam bo mimogrede postregel s kakim čajem ali etnološko posebnostjo. Ovc na pašniku poleti ne boste videli. Najraje se zadržujejo prav na vrhu ali bolj na senčnih straneh, kjer je trava manjša in paša toliko boljša. Prav rade pa grejo tudi na drugo stran, proti Babam. Za tiste z boljšim srcem in precejšnjo mero hribovskih izkušenj priporočam pot na 2127 m visoke Babe. Pot za sladokusce in romantike: macesnov gozd, »ravš«, »cretje«, posamezni viharniki, greben, lepi naravni prehodi, izpostavljenost in razgled na stene Grintovcev. Z Jenkove planine do vrha je slabi dve uri. Sestopite lahko tudi prek Jezerskega sedla in Vadin do tovorne žičnice in tako zaključite lepo krožno turo.
Češka koča
Četrti namig: za konec bi vas rad povabil še do znamenite planinske postojanke Češke koče (1543 m). Še preden so pred stodesetimi leti Čehi postavili planinsko postojanko na Spodnjih Ravneh pod Grintovcem, je tam stal Kropivnikov pastirski stan. V 18. in 19. stoletju je bila ovčjereja pri nas močneje razvita kot govedoreja. V dolini zaradi jezera (po njem ima kraj ime – odtekalo naj bi več stoletij) ni bilo kaj dosti pašnikov, zato so nastale Jenkova, Mošnikova, Roblekova, Vernikova, Ankova, Kropivnikova in Štularjeva planina. Ovce pa so pasli celo na Malih Podih, na Taški in v Dolcah pod Grintovcem. Za vsaj malo žive nostalgije danes poskrbi manjši trop ovc avtohtone jezersko – solčavske ovce, ki se pase na meliščih Spodnjih in Zgornjih Ravni. Lepo je videti in slišati trop, ki prizvončklja na jutranji priboljšek soli k oskrbniku Češke koče. Do najstarejše planinske postojanke, ki vse od izgradnje ni spremenila svojega izgleda, lahko pridete iz več strani. Mi bomo tokrat startali v že poznani Ravenski Kočni, na koncu Ancljevega travnika. Na polovici poti je Štularjeva planina, kjer je izmed vseh naštetih jezerskih planin zadnji zamrl pastirski vrisk. Še v petdesetih letih prejšnjega stoletja so imeli v planini precejšnjo čredo govedi in prašičev, pastirji in majerice pa so delali sir in skuto. Vrisk je utihnil in travnik je počasi a vztrajno začel zaraščati gozd. K sreči je letos zapihal nov veter. Planina je očiščena najhujšega zaraščanja, v dolini pa so že pripravljene pažnice za novo streho. Vse kaže, da se bomo čez čas na planini lahko spet ustavili, se okrepčali in nadaljevali pot prek Hudičevih klancev in Lojtrce do Češke koče in naprej na strme vrhove Grintovcev.
Drejc Karničar