Nedelo, na pot(ep) - Vane Fortič: Idrija ni znana le po rudniku živega srebra, čipkah in žlikrofih. Predvsem tistim, ki imajo radi neokrnjeno naravo, s svojo okolico ponuja obilico naravnih, kulturnih in tehniških znamenitosti.
Izlet po živosrebrni cesti začenjamo tam, kjer so nekoč skladiščili živo srebro, v gradu Gewerkenegg. Zdaj v njem domuje Mestni muzej Idrija, v katerem so zanimive zbirke o idrijski rudniški in čipkarski zgodovini. Novost je 12. septembra odprta, zdaj stalna razstava čipk, ki so jo poimenovali Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina. Živo srebro so nekoč od tod na konjskih hrbtih prevažali do Vrhnike in naprej v Benetke ter čez lužo. Tu so z njegovo uporabo pridobivali srebro in ga v palicah ali srebrnikih prevažali v Španijo.
Kaj imajo skupnega Španija, Peru, Mehika in Slovenija? Medcelinsko pot živega srebra, ki so jo kot kulturno pot prijavili na Unescov seznam kulturne dediščine. Potovanje po vsej medcelinski poti bi bilo kajpada predolgo, zato predlagamo enodnevni izlet. Od gradu Gewerkenegg nas cesta popelje čez Kovačev Rovt, Gore, Dole, Medvedje Brdo, Godovič, proti Črnemu Vrhu, skozi predor, in po francoski cesti nazaj v Idrijo. Celotna pot je dolga skoraj 22.000 idrijskih klafter. To dolžinsko mero so uporabljali v rudniku živega srebra in je višina enega lesenega jamskega podpornika ali približno 1,6 metra. Uporabil jo je tudi arhitekt Podrecca pri ureditvi mestnega trga v Idriji. V tlaku trga so rdeči pasovi, ki simbolizirajo klaftro in rdečo, živosrebrovo cinabaritno rudo.
Med vzpenjanjem proti Goram na 850 metrov visoko planoto se odpirajo panoramski razgledi na kotlino Idrije ter okoliške hribe. V Gorah je cerkev Marije Magdalene iz 1832, ki je povezana z legendo o turških vpadih. Turki so iz ljubljanske smeri prodirali proti Idriji. V Gorah so se razgledovali, kaj je v dolini. Ker je bila megla, so mislili, da vidijo jezero, in niso šli naprej. Da Idrije niso napadli, naj bi bila pripomogla zaščitnica Marija Magdalena.
Izletniki se lahko okrepčajo na Medvedjem Brdu, pri številki 10, na kmetiji odprtih vrat Šinkov'c. Dva kilometra naprej, v smeri proti Zaplani, je vasica Žibrše. To je točka na polovici živosrebrne poti med Idrijo in Vrhniko (13.994 idrijskih klafter). Med letoma 1760 in 1763 so cesto, zaradi napovedanega obiska cesarice Marije Terezije v Idriji, popolnoma obnovili. V kapelico je vzidana kamnita plošča, ki v latinščini označuje polovico poti in letnico. V bližini je kamnit most z vodnim koritom.
Na rapalski meji
Skozi vasico Trate je potekala rapalska meja, ki je med prvo in drugo svetovno vojno razmejevala kraljevini SHS (pozneje Jugoslavijo) in Italija. V Tratah je ohranjen obmejni kamen z letnico 1920 in oznako 43/1, ki stoji na mestu, kjer je bil mejni prehod. Rovtarske Žibrše so bile pod Jugoslavijo, Medvedje Brdo pod Italijo.
Nato se vračamo prek Medvedjega Brda, mimo Veharš, v smeri proti Godoviču. Blizu kmetije v Pesku si je mogoče ogledati t. i. dinozavrove stopinje, edine v Sloveniji. Ohranilo se je šest odtisov, dolgih deset centimetrov in starih 220 milijonov let. V kamninski podlagi jih je za seboj pustil manjši triprsti dvonožni zavrij, predhodnik dinozavrov. Naravna zanimivost Godoviča je tudi kačja smreka v bližini kmetije Česnik. Drevo ima kačasto zavite veje, visoko je devet metrov. Nenavadno rast biologi pripisujejo redki kombinaciji dednih zasnov. Prečimo glavno cesto Idrija–Logatec in v prvi serpentini proti Črnemu Vrhu zavijemo desno, na staro francosko tovorno cesto. Zgradili so jo Francozi, da bi tovorjenje potekalo po manjših vzpetinah kot po cesti, ki poteka po Magdalenski gori čez Gore in Dole.
Francoska cesta se po štirih kilometrih priključi na cesto Idrijski Log–Podroteja, kjer pridemo na glavno cesto proti Idriji. Komur je izlet prekratek, ga v Podroteji lahko podaljša po dolini Idrijce do Divjega jezera in naprej.
Po poti slovenskih piramid
Izlet, ki so ga avtomobilisti končali v Podroteji (kolesarji so avtomobil pustili pri gradu Gewerkenegg), je izhodišče novega izleta – po poti slovenskih piramid, kakor nekateri imenujejo veličastne pregrade, klavže na Idrijci in njenih pritokih. Vse od mesta Idrija do izvirov Idrijce pod zaselkom Mrzla Rupa na obrobju Vojskarske planote se razprostira Krajinski park Zgornja Idrijca. Na poti po dolini Idrijce proti klavžam je Divje jezero, kdor ga še ne pozna, naj si ga vsekakor ogleda. Podatke najdete na tablah ob parkirišču in ob jezeru.
Od Divjega jezera in akumulacijskega jezera Kobile navzgor se odpira slikovita dolina Strug. Idrijco lahko na več mestih prečkamo peš, na njen levi breg prek kakšnega cigu musta (visečega mosta). Edini cestni most do kopališča Lajšt gre čez Idrijco v bližini gostilne Pri Fežnarju.
Pri kopališču Lajšt, kjer je sotočje Idrijce in Belce, leva cesta vodi do Belčnih klavž, še naprej pa do Putrihovih. Po desni, gozdni cesti ob zgornjem toku Idrijce pa prispemo do Idrijskih klavž. Po dolini Belce pridemo po petih kilometrih najprej do Belčnih (Brusovih) klavž. Med potjo proti njim je gozdarska kapelica, po treh kilometrih od križišča na Lajštu, kjer se lahko osvežite z bistro studenčnico. Še naprej so Putrihove klavže.
Klavže, nekateri jih, kot rečeno, imenujejo slovenske piramide, so prvotno lesene, pozneje pa zidane zapornice za plavljenje lesa. Idrijski rudnik živega srebra in mesto sta v stoletjih potrebovala velike količine lesa, ki so ga morali spraviti iz oddaljenih gozdov. Takrat ni bilo gozdnih cest in primernih prevoznih sredstev, zato so uporabljali naravne vodne poti. Velike količine jamskega lesa, hlodovine, gradbenega lesa in drv se več stoletij plavili po Idrijci in pritokih.
V času vladavine Marije Terezije so sistem plavljenja lesa na Idrijskem izpopolnili in je potem v nespremenjeni obliki deloval več kot 150 let. Okrog leta 1770 so na Idrijci, Belci in Zali zgradili nove, mogočne zidane klavže, tem pa je Napoleonov čas leta 1812 dodal še klavže na Ovčjaku, v dolini Kanomlje. Največje so na Idrijci, zgrajene 1772. po zamisli Jožefa Mraka. Orjaška vrata so odpirali z domiselnim gibljivim mehanizmom, zapirali pa z volovsko vprego. Odpiranje klavž so sporočali v Idrijo hitri tekači. Hlodovino je sredi Idrije, v neposredni bližini rudnika, ustavila lesena pregrada – imenovana grablje. Prve grablje so znane že iz sredine 16. stoletja.
Izlet nas potem vodi do Krekovš, kjer sta gozdarska in lovska koča (žal zaprta, lovska je včasih odprta ob vikendih). V bližini je partizanska bolnišnica Pavla, ki je delovala od oktobra 1943 do osvoboditve. Grajena je bila na različnih težko dostopnih krajih. Nobena bolnišnična baraka ni več ohranjena, delno je še vidna tlorisna zasnova. Ob poti proti Mrzli Rupi stoji na Hudem polju spomenik.
Pri gozdarski koči v Krekovšah parkiramo in se s kolesom spustimo v dolino Idrijce, ogledamo si največje, Idrijske klavže, in se obrnemo nazaj.
Pri Mrzli Rupi zavijemo v smeri proti Idriji, na Vojskarsko planoto. Zdaj je čas za dobro kosilo in predlagamo obisk kmečkega turizma Pri belem kamnu. Tu dobite žlikrofe in druge dobrote. Imajo tudi prenočišča, ker zaradi nogometnega igrišča organizirajo priprave nogometašev, ko zapade sneg, lahko smučate ob njihovi vlečnici. Tu je dobro izhodišče za pohodništvo in kolesarjenje.
Po kosilu se vračamo v smeri proti Vojskemu, parkiramo v bližini kmetije Gnezda in se s kolesom napotimo v dolino Kanomlje (tja in nazaj deset kilometrov) na ogled Klavž na Ovčjaku. Kanomeljske klavže so po merah podobne Idrijskim, med vsemi na Idrijskem so estetsko najbolj dovršene. Zgradili so jih v času Napoleonove Ilirije, o čemer priča napis Sub imperio napoleonis anno 1812. Les so ustavljale grablje na Poklonu v Spodnji Idriji, pred izlivom Kanomljice v Idrijco.
Po vrnitvi v Idrijo in naprej proti Logatcu si lahko ogledamo še ostanke petih klavž – Smrečne, v dolini Zale. Najdemo jih v bližini zaselka Vrh Zale.
Po poti idrijskih naravoslovcev – ob Rakah
Tudi upokojenci ali tisti z manjšimi željami po hoji lahko v Idriji pridejo na svoj račun. Pot ob Rakah je edina v Idriji, ki se ponuja za lagoden sprehod. Začenja se na robu mesta, v Scopolijevem botaničnem vrtu. Tu je že najsevernejša meja krajinskega parka Zgornja Idrijca. Na vrtu je posajeno več kot 150 rastlin, ki so jih raziskovali ali celo prvi opisovali znameniti naravoslovci, ki jih je delo zaneslo v Idrijo.
In kaj so Rake? Rake so vodni kanal, ki je kar 350 let dovajal vodo na velika lesena, nadlivna kolesa – kamšti. V bližini Scopolijevega botaničnega vrta je še vedno na prvotnem mestu ohranjena kamšt premera 13,6 metra. Slovi kot največje leseno kolo v Evropi. Rake so bile prvotno lesene, pozneje so jih obložili s kamnom in po letu 1790 je vodni tok Rak zavrtel najimenitnejšo, največjo kamšt.
Pot je dolga 3,5 kilometra v eno smer, vrniti se je mogoče po isti poti ali po cesti na nasprotnem bregu Idrijce. Pot ob Rakah vodi do rečne vijuge pri Zagodu, kjer lahko po visečem mostu prečimo Idrijco. Ob njej so informacijske table in zanimivo rastlinje. Pot je v prisojni legi in spremembe narave v različnih letnih časih so zelo opazne. Konča se pri jezu akumulacijskega jezera Kobila, kjer spet lahko prečimo Idrijco.