Dnevnik - Primož Knez: Lahko dostopne planšarije pod Karavankami ponujajo odlično pastirsko hrano, lepe razglede in dobra izhodišča
Slovensko je menda vsaj enkrat v življenju prilesti na Triglav, pa čeprav čisto na koncu z močmi in po vseh štirih popolnoma nepripravljen in brez prave gorske kondicije. Tudi gorski reševalci se strinjajo, da zadnja leta glavni vzrok za najhujše nesreče ni več slaba oprema, ta se navsezadnje dobi že za majhen denar, pač pa nepripravljenost, neizkušenost, nepoznavanje poti in neupoštevanje vremenskih napovedi.
| |
 |
|
| |
Idilika na planini: študentka zoologije Barbara Šovinc na »višinski« praksi, mladi pastir Nejc Ovsenek, najmlajša planinka pa je »sposojena« od obiskovalcev planine Kofce. (Foto: Primož Knez)
|
|
Ker gora ni nora, je pač nor tisti, ki gre gor, pravi pregovor. Na srečo pa po najlepše razglede, odlično domačo pastirsko hrano, ki jo pridelajo in strežejo prijazni ljudje, ni treba na Triglav ali kak drug vsaj dvatisočak. Številne planine pod Karavankami so hitro in lahko dostopne in imajo vse in še več, kar ponujajo "veliki". Samo iz krajev okoli Tržiča (Podljubelj, Jeledol, Medvodje) je dostopnih devet planin, na katero od njih se pride celo po slabih dvajsetih minutah hoje (res je treba več vožnje po slabem makadamu), tako da so ob koncih tedna že skorajda postojanke za nedeljska kosila, kar pa spet ni pravi namen planšarij. Kakor koli, planšarji in oskrbniki koč zadnja leta opažajo skokovito povečanje obiskovalcev, letos je to še posebno občutiti - je pač ceneje na žgance in kislo mleko na Kofce kot na koščenega brancina na Krk. Za mnoge tudi bolj prijetno.
Na planino Kofce se lahko pride iz Podljubelja (slabo uro od Matizovca) ali Jelendola (dobre pol ure hoje), obe poti sta primerni tudi za družine z majhnimi otroki. V planinski koči strežejo odlične štruklje (ustno izročilo pravi, da so med najboljšimi) in druge dobrote, "konkurenca" na skupnem dvorišču pa je planšarija z mlečnimi izdelki. Zagotovo jo letos vodi najmlajša ekipa pastirja, pomočnika in študentke na praksi. "Dela je veliko, začnemo ob petih zjutraj, čez dan je bolj prijetno, zvečer pa spet delo z živino. Najprej sem želel v Ameriko na neki ranč, no, pristal sem pa v domačih hribih. Ker jih imam rad in sem rad z živalmi, je služba pisana meni na kožo," je prepričan Nejc Ovsenek. Družbo mu letos dela študentka zoologije Barbara Šovinc: "Gre za obvezno prakso, oglas sem videla na faksu in ni mi žal, da sem prišla gor. Še nikoli nisem bila na planšariji, a je naravnost čudovito. Smo odlična mlada ekipa, res mi je lepo in tole je super izkušnja." Na planini skrbijo za 63 krav, 80 ovc in sedem konj, "sosedovi" pa imajo še 15 koz. V planinski koči je 40 postelj in tudi te so ob koncih tedna pogosto polne. Zanimivo, še največ je Hrvatov. Družina Vogelnik gospodari v koči že 12 let, zadnjih osem mladi oskrbnik Peter Vogelnik, po poklicu kuhar, po duši pa očitno planšar: "Sem delal tudi po kuhinjah v dolini, pa me ne pripraviš več, da bi šel nazaj! Tri mesece smo odprti vsak dan, potem pa še ob koncih tedna. Najbolj fletno je zvečer, ko se vse umiri, ljudje odidejo in je res lepo!"
Tudi na drugih planinah je lepo, za tiste, ki zmorejo le do njih, pa tudi za bolj zahtevne, ki se odpravijo na obronke Karavank in na katerega od njihovih vrhov z zanimivimi imeni.
Primož Knez