Večer, Potovanja - Jože Praprotnik: Vedno več ljudi se odloča za aktivni dopust v gorskem svetu. In ker ni vedno lepo vreme in ker je med pohodniki tudi mnogo otrok, …
Božo Zorko
Poti ob bistri Soči so vedno vznemirljive
… Slovenci pa smo starajoča se populacija, ki mu postaja visokogorje pobožna želja, sta Zgornje Posočje in njegova Soška pot dobra izbira.
Spodnji del te poti je lažji in v celoti jo lahko prehodimo v treh dneh. Prva dva dela, od izvira Soče do Trente ter od tod do izliva Vrsnice v Sočo, ne vodita tik ob reki, drugi del pa ima tudi en izrazitejši vzpon. Priporočam dobro obutev in kot Gorenjec (mi ne gremo nikoli brez dežnika od doma) zložljiv dežnik in nekaj za pod zob, za žejo je obilo studencev in tudi nekaj gostišč. Na vsaki karti bomo našli odcep ceste v dolino Vrsnik in tam se zapeljemo čez Sočo, ki se na tistem mestu prebija skozi Mala korita. Onkraj mosta parkiramo, si oprtamo nahrbtnike in se oborožimo s pohodnimi palicami, pa po cestici desno in navzdol in mimo tiste hiše na levi ter čez leseno brv preko Vrsnice, ki se tam izliva v Sočo. Tabla in opis nas prepričata, da smo na pravi poti. Prvi del bolj ob deroči Soči in številnih studencih v bregu je precej razmočen, a ko se začno pašniki in travniki, loke ob srednjem delu vasi Soča, je potka prav lepa. Ko ostanejo zadnje hiše vasi Soča za hrbtom, zaslišimo močnejše šumenje, ko se gorska lepotica prav divje vrže v 10 do 15 metrov globoka Velika korita, v katera se v slapovih izlivajo potoki z desne strani, kar najbolje vidimo na gugajoči se brvi že v osrednjem delu te 750 metrov dolge naravne znamenitosti. Če so z nami manjši otroci, jih dajte bolj na kratko. Kmalu potem pridemo do korit, v katerih je reka zaradi velike globine povsem mirna in kjer se radi fijakajo s kajaki. Tu pridemo na cesto, ki vodi v Lepeno, in po njej jo udarimo tudi mi. Hodimo mimo kampa, tudi mimo gostišča na levi strani do mosta čez Lepenico, tam pa čezenj in naprej desno navzdol do izliva reke v Sočo. Tu bomo kmalu bolj ob bregu opazili otoček z drevjem. Zdaj je nekaj časa Soča široka in bolj plitka, naša pot pa se zdaj vije čez prostrana prodišča, ki jih je na tem mestu v neurjih odlagala Soča, ki je nekaj časa ne bomo videli. Potem pridemo na večjo travnato planjavo, vse do hišk na levem bregu, ki jim pravijo Za otoki, tam pa čez visečo brv na desno stran reke, pa potem ob strugi, kjer se Soča spet spremeni v divjo furijo. Pot vodi tudi po manjših brveh in na najlepšem mestu nas pričaka čvrsta klopca. Na tem predelu vodi pot med cesto in vodo in je pravzaprav najmanj privlačen del celotne poti, toda tudi ta se kmalu konča, ko nas pri Kršovcu tabla usmeri na drugo stran reke, kjer pa se pri Jami na Kalu Soška pot tudi konča, nadaljuje pa bovška pot, katere prvih sto metrov obilno poplavljajo pritoki z leve, toda ta pot sodi v kak drug izlet. Od Vrsnika do Kršovca, če bomo obilno slikali to lepotico, a se vendar ne ustavljali za dalj časa, bomo rabili kar štiri ure.
Jože Praprotnik