Večer, 07.09.2005, Narava, gore in ljudje: Poučno in zanimivo v Vratih
Poučno in zanimivo v Vratih
Pod Galerijami in k izviru Bistrice
Dolina Vrat je v tem letnem času oblegana, do slapa Peričnika presneto zaprašena, saj se po ozki cesti drenjajo motoristi, avtomobili in avtobusi. Peš se do Aljaževega doma v Vratih odpravi le še malokdo.
Pa vse iz Mojstrane navzgor v zavetju gozda in ob številnih žuborečih studencih na drugi strani Bistrice vodi prav prijazna pot. Po spodnjem delu tja do slapa Peričnika smo že hodili skupaj pred leti, zato zdaj nadaljujmo od slapa navzgor. Tisti strmi klanec nad slapom po trdem asfaltu in ob številnih avtomobilih, ki smradijo narodni park, bo zato čisto odveč, razen če se nismo že spodaj, nekje tam, kjer je asfaltna pot v Vrata, odločili, da poiščemo star kolovoz, ki se desno od ceste polagoma dviga ter preči južna pobočja in tudi potok. Ta zgornja varianta nas pripelje prav na desni odcep s ceste v Vrata proti Galerijam. Kakorkoli že, od tod naprej kmalu potihne ropot s ceste, pred nami pa pot, ki jo zadnje čase uporablja bolj malo ljudi. Pot je položna, primerna za nekoliko starejše in tudi za otroke, ki bodo radi nosili vsaj svoj nahrbtnik. Najprej na levi strani opazimo lepe gorske livade z obnovljenim, v vikend spremenjenim senikom, nato pa se držimo desne poti, ki se rahlo vzpenja prek skalnega pobočja. Kmalu smo pred Galerijami in tudi pod njimi, zanimivo geološko tvorbo, s katere tudi v vročini kaplja voda in se vleče slabih dvesto metrov, in pod katero je dovolj prostora za beg pred nevihto. Slikovite Galerije s potem nehajo in pot se polagoma vzpenja skozi mešani gozd, dokler zgoraj ne pridemo na cesto. Ostajamo na levi strani, saj jo bomo spet kmalu zapustili. Opazili bomo tablo in odcep, kjer nas vabijo na učno naravoslovno pot, ob kateri so postavljene table in razlage o dobah in drevesnih vrstah. Pot preči suho strugo Bistrice in se resnično počasi vzpenja, dokler ne pridemo na prostran pašnik, s katerega so lepi pogledi na Škrlatico, Stenar in zdaj tudi na del triglavske stene. Do Aljaževega doma je zdaj le še nekaj minut. Če imamo ob sebi mlade, jih povabimo na Mali Triglav, precejšnjo skalo na drugi strani doma, na katero se otroci povzpnejo po klinih, s pomočjo kakršnih se človek loti tudi velikega in zaresnega Triglava. Ob Domu je tudi velika tabla z vrisanimi plezalnimi smermi, kar bi bilo zanimivo že za nekoliko večje otroke. Od tod do izvira Bistrice imamo še slabo uro hoda. Sprva po ravnem skozi gozd do spomenika padlim partizanom gornikom, nato pa po gozdu ter nekaj višje levo, ker desna steza vodi skozi Bukovje in prek Sovatne na Stenar, Križ, Kriške pode... Mi gremo torej levo, kjer spodaj zdaj spet prav prijetno šumlja Bistrica, ki med velikim skalovjem, obraslim z rušjem, dere, dokler se ne izgubi v peščenih nanosih. Pot postaja zdaj bolj strma, saj nas vodi pod severno triglavsko steno. Do samega izvira zdaj ni več daleč, pot pa vodi naprej Čez prag, kjer otrokom lahko v živo - ko jim pokažemo planince - obrazložimo, katere strmine bodo morali premagati do cilja. Če bo zdaj pospravil še svojo malico, ki si jo je sam prinesel pod Triglav, toliko bolje, saj bo o tem imel kaj povedati vrstnikom. Vračamo se po isti poti, le da si nazaj grede lahko privoščimo več časa za ogled slapa Peričnika, pri katerem že več let pogrešamo nekdanjo okrepčevalnico.
Jože Praprotnik