Marko Valentinčič: Uvodni nagovor na podelitvi nagrade Valentin Stanič 2007
Janez Bizjak: Utemeljitev nagrade Valentina Staniča za leto 2007 dr. Tanja Peterlin Neumaier
Podelitev »Nagrade Valentin Stanič« 2007
Watzmannhaus 22. septembra 2007 - Marko Valentinčič:
Pozdravljeni prijatelji gora
Današnji program bogatita obetajoča kanalska pevka Beti Strgar in harmonikar Marino Velušček.
Pozdravljeni častilci velikega Slovenca Valentina Staniča, pionirja evropskega alpinizma, človekoljuba in dobrotnika, ljubitelja živali in cvetja«, ki mu ni bilo žal odrekanj v prid človeku in naravi.
In prav tem vrlinam so prisluhnili bavarski planinci, ko so ga vzeli za »svojega« in pred dvemi leti že šestič podelili nagrado Valentin Stanič v bavarski prestolnici. Ideja za to nagrado se je porodila leta 1999 pri pripravah za Watzmannov jubilej, praznovanje 200-letnice prvopristopa Valentina Staniča na Watzmann - Mittelspitze v avgustu leta 1800. Gospod Manfred Barth, prostovoljni referent planinske koče Watzmannhaus, je v navdušenju nad Staničem, katerega osebnost mu je v vsem svojem sijaju predstavila slovenska rojakinja dr. Tatjana Peterlin-Neumaier, predlagal münchenski sekciji nemške planinske zveze podeljevanje »nagrade Valentin Stanič« osebi, ki si je pridobila izredne zasluge v prid človeku in naravi.
Kanalski planinci negujemo stike z münchenskimi, njih članov je skoraj sto tisoč, tako z udeležbo na podelitvah Staničeve nagrade in z vzponi na Watzmann ali Visoki Göll. Lani so nam prijazno ponudili, naj vsako drugo leto v Sloveniji izberemo nagrajenca. Upravni odbor društva je ponudbo sprejel in posebna osemčlanska žirija je izmed kar nekaj upoštevanja vrednih predlogov izbrala letošnjo nagrajenko - pobudnico proslave dvestoletnice Staničevega prvopristopa na najvišji vrh Watzmanna, neutrudno raziskovalko življenja in dela, skratka ambasadorko veličine in pomena našega Valentina Staniča - dr. Tatjano Peterlin-Neumaier.
Vabim g. Janeza Bizjaka, rednega spremljevalca dosedanjih podelitev in nekdanjega direktorja Triglavskega narodnega parka, da utemelji podelitev »nagrade Valentin Stanič 2007«.
Janez Bizjak: Utemeljitev nagrade, laudatio
Spoštovane gospe in gospodje,
planinci, gorniki in ljubitelji Watzmanna,
spoštovana in cenjena gospa dr. Tanja Peterlin Neumaier, dobitnica nagrade Valentina Staniča za leto 2007
DAV, sekcija München, prvič podeljuje Staničevo nagrado ženski,
doktorici znanosti, materi, navdušeni planinki,
neutrudljivi raziskovalki Staničevega življenja,
promotorki sodelovanja in medsebojnega spoznavanja med Bavarsko in Slovenijo.
Staničeva nagrada in njegova spominska plošča na Watzmannhaus sta dediščina v letu 1997 rojene ideje za slovesnosti ob 200 letnici prvega vzpona na Watzmann. Potem ko je uspelo ga. dr. Peterlin-Neumaier dati pobudo zanjo, so jo sprejeli v ozek krog organizatorjev, ki ga je podpirala s svojim navdušenjem nad Staničevim dejanjem in raziskovalnim nemirom. Vsako praznovanje velikih dogodkov zahteva veliko organizacijskih spretnosti, usklajevanj, predvsem pa dobre volje in hotenja nekaj narediti. To so dokazali člani DAV, sekciji München in Berchtesgaden ter številni vplivni ljudje iz Berchtesgadna. Toda v ozadju je gospa dr. Peterlin iskala, preverjala in raziskovala arhivske podatke in publikacije o Staniču, pozorno in kritično analizirala njegove lastne zapiske in članke. Takšno vztrajno delo po arhivih in knjižnjicah se navzven ne vidi, je pa izjemno pomembno, da dobijo dogodki in dejanja pred 200 leti tudi zgodovinsko pomembnost, verodostojnost ter korektno strokovno utemeljenost.
Gospa dr. Peterlin-Neumaier je bila tista, ki je iz razdrobljene dokumentacije o Staniču odkrila, da prvi vzpon na Watzmann ni bil leta 1799, ampak leta 1800. Ko so bile spomladi leta 1999 v Berchtesgadnu v polnem teku priprave na slovesnosti ob 200 letnici Watzmanna in se programa ni dalo nič več premakniti za eno leto, sem ta podatek povedal svojemu kolegu dr. Zierlu, takratnemu direktorju NP Berchtesgaden. On je z značilno bavarsko toleranco in hudomušnostjo odgovoril: »nič hudega, bomo pa 200 letnico praznovali dve leti«. In tako je tudi bilo.
Zanimivo je, da imata gospa dr. Peterlin-Neumaier in Valentin Stanič nekaj skupnega. Oba sta bila doma v današnji Sloveniji, oba sta kot najstnika zapustila domovino, se šolala in izobraževala v tujini ter v neznanem novem svetu iskala mladostne izzive. Oba sta v novem svetu dosegla najvišjo raven svojega osebnostnega, strokovnega in raziskovalnega razvoja.
Dr. Peterlin-Neumaier se je rodila v Ljubljani, v Sloveniji, toda Bavarska je postala njena druga domovina. V Garchingu pri Münchnu sta si z možem ustvarila dom in družino.
Bavarsko je gospa dr. Peterlin-Neumaier prvič spoznala kot otrok. Leta 1960 so se njeni starši z vso družino preselili iz Ljubljane v München, kjer je njen oče dr. Anton Peterlin, takrat vrhunski fizik v Slovenji, dobil mesto profesorja na Tehnični visoki šoli, današnji Tehnični univerzi. Z bratom sta se morala hitro naučiti nemški jezik, ki ga pred tem nista poznala.
V Münchnu so ostali le eno leto, že jeseni 1961 se je vsa družina spet selila, tokrat v Durham, v Severni Karolini, ZDA. Tam je njen oče prevzel mesto direktorja Camille Dreyfuss Laboratory.
Gospa dr. Peterlin-Neumaier je v Durhamu končala gimnazijo, nato pa je na Duke University študirala matematiko in fiziko. Podiplomski študij je nadaljevala na University of North Carolina. Po diplomi Master of Science iz fizike je leta 1969 odšla v Grenoble v Francijo na mednarodni raziskovalni Institut Max von Laue - Paul Langevin, kjer je pripravljala svoje doktorsko delo. V Grenoblu, sredi Alp, je preživela najlepše obdobje svojega življenja. Tu je spoznala svojega bodočega moža, dr. Karla Neumaierja, ki je po doseženem doktoratu iz fizike ostal še eno leto v Grenoblu preden se je vrnil domov v Nemčijo. Poročila sta se leta 1972 in nekaj let živela ločeno med Grenoblom in Münchnom. Leta 1976 je gospa dr. Peterlin-Neumaier končala svoj doktorat iz fizike in se po 15 letih preselila nazaj v München. Na Oddelku za fiziko tamkajšnje Tehnične univerze je dobila mesto znanstvene sodelavke. Njeno znanstveno delo se je prepletalo z družinskimi obveznostmi pri vzgoji otrok, ko pa sta hči in sin odrasla, sta z možem našla čas za obiskovanje gora na Bavarskem in v Sloveniji.
Ko je Slovenija leta 1991 postala neodvisna država, je gospa dr. Peterlin-Neumaier pomagala svojim staršem, da so se iz ZDA preselili nazaj v Slovenijo, sama pa se je včlanila v Bavarsko-slovensko društvo. Cilj tega društva je bil in je še utrjevanje in poglabljanje stikov med Bavarsko in Slovenijo.
Malo ljudi ve, da smo bili Slovenci in Bavarci v zgodovini večkrat usodno povezani. V šestem stoletju, po propadu rimskega imperija, smo po številnih medsebojnih spopadih v Vzhodnih Alpah zaživeli v mirnem sožitju. Pokristjanjevanje Slovencev se je začelo v sedmem stoletju v samostanu ob Chiemsee, kjer sta se nove vere učila dva slovenska kneza iz takratne Karantanije. Najstarejši pisni kulturni spomenik v slovenskem jeziku so tako imenovani Brižinski spomeniki iz desetega stoletja. Pisane molitve (dejansko 3 spovedni obrazci) v stari slovenščini so služili škofiji Freising pri pokristjanjevanju naših prednikov. Simbolno vez med Bavarci in Slovenci je pred 207 leti utrjeval Stanič, za njim slikar Anton Ažbe, ki je na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje imel v Münchnu svojo slovečo in zelo dobro obiskano slikarsko šolo.
Zadnja v teh simbolnih povezavah je naša nagrajenka dr. Peterlin-Neumaier. Njen neutrudni angažma se ni končal z 200 letnico Watzmannovega leta, ampak jo je ta, za Bavarsko zgodovinski praznik, vzpodbudil za nove in poglobljene raziskave Staničevega dela in življenja. Nihče, tudi sama ne, ni preštel ur, ki jih je dr. Peterlin-Neumaier porabila v arhivih in knjižnjicah v Münchnu, Ljubljani in v italijanski Gorici, da bi izbrskala nove podatke o Staniču; nihče ne ve, koliko dopisov je bilo naslovljenih na razne naslove pri poizvedovanju, predvsem pa pri preverjanju podatkov. Naša nagrajenka se ni zadovoljila le z novimi podatki, ampak je vse novo kritično primerjala in preverjala. Tako delajo pravi raziskovalci.
V zadnjih osmih letih je dr. Peterlin-Neumaier o Staniču napisala 11 strokovnih člankov v različnih publikacijah na Bavarskem, v Italiji in Sloveniji. O prvem pristopniku na Watzmann je predavala v Ljubljani in v Gorici (I). Občina Kanal ob Soči, kjer je bil doma Stanič, je gospe dr. Peterlin-Neumaier podelila častno priznanje za zasluge pri raziskovanju in predstavljanju Staničevega dela.
Prizadevanja in napori gospe dr. Peterlin-Neumaier za nova spoznanja o Staniču in o njegovem času v Salzburgu in Berchtesgadnu predstavljajo tudi svojevrstno promocijo Watzmanna in svobodne države Bavarske v Sloveniji. Zato sem prepričan, da gre letošnja Staničeva nagrada v prave roke.
Hvala.