Večer, Okolje in družba - Lučka Kajfež Bogataj: Konec leta 2010 se bliža, in čeprav vsi meteorološki podatki še niso zbrani, je Svetovna meteorološka organizacija že ocenila, da bo letošnje leto drugo ali tretje najtoplejše v zgodovini vremenskih merjenj in opazovanj.
Ameriška Nasa in angleški znanstveniki v Met Officeu pa ocenjujejo, da utegne biti leto 2010 celo drugo najtoplejše, saj je bilo prvih deset mesecev leta, gledano globalno, daleč najtoplejših v novejši zgodovini. Zanesljivo to velja tudi za povprečje zadnjih desetih let. Številni prebivalci našega planeta si bodo leto zapomnili ne toliko kot eno najtoplejših, ampak predvsem kot leto številnih vremenskih ujm, ki so prizadele prav vse kontinente. Izjemni vročinski val in stoletna rekordna suša v Rusiji so del te zgodbe pa katastrofalne povodnji v Pakistanu, na Kitajskem in v Avstraliji. Poplav in še drugih ujm smo bili nadpovprečno močno deležni nazadnje tudi v Sloveniji.
Ampak sodeč po nedavni cancunski konferenci, vsi ti podatki ne ganejo svetovne okoljske politike, ki je vse bolj očitno samo podaljšek gospodarske politike. Taka logika - da kratkoročna gospodarska rast temelji na poceni nafti in premogu in seveda neobremenjena z eksternimi stroški - je v osnovi skregana z izhodiščem, da morajo biti okoljske politike dolgoročne. Ironija je še večja, da je edina dobra stvar, ki se je zgodila v zadnjih dveh letih za okolje, ravno gospodarska recesija. Zaradi upočasnjene svetovne ekonomske rasti je nekoliko upadla raba fosilnih goriv, zato lani emisije toplogrednih plinov niso naraščale tako hitro kot druga leta. Na primer leta 2007 je vsebnost ogljikovega dioksida v ozračju naraščala še s stopnjo letne rasti 2,14 delca na milijon, leta 2009 pa s stopnjo 1,62 delca na milijon na leto. Tudi pri nas smo v letu 2009 beležili 34-odstotni padec porabe trdnih goriv v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, 14-odstotno zmanjšanje porabe tekočih goriv in za odstotek manjšo porabo elektrike v gospodinjstvih.
Najboljši dokaz kratkoročnosti svetovne ekonomske politike je ravno zgoraj opisano dejstvo, da edino recesija upočasnjuje degradacijo okolja. Če bi bila ekonomija dolgoročna, bi že zdavnaj spoznala, da se da gospodarsko rasti in ohranjati ter množiti delovna mesta tudi na drugačne načine. Ali ne dokazujejo tega tudi najuspešnejši podjetniki v Sloveniji z izdelki, ki imajo le malo opraviti z nafto in več s soncem in hibridnimi pogoni? Še bolj pa bi svetovno gospodarstvo pokazalo zrelost, če bi doumelo, da nas, ko se bomo čez nekaj let končno izkopali iz te recesije, čakajo vse večji stroški zaradi nebrzdanih podnebnih sprememb. Katera država si bo lahko privoščila milijardne škode, ki jih bodo povzročale zdaj poplava, zdaj suša ali kak drugi vremenski salto mortale. Ker se države izogibajo dogovoru zdaj, v imenu zdajšnje krize, pravzaprav tvegajo, da se bomo kmalu vsi skupaj znašli v permanentni krizi.
Ob vsem zgoraj napisanem je tako vsako leto težje gledati jalova pogajanja in prenašati razočaranje, ko se namesto okrog zmanjšanja izpustov vse vrti le še okrog denarja. Ampak pogajati se je treba naprej. Resnost podnebne krize namreč najbolje povzame afriški pregovor, ki pravi "Lahko da boš razočaran, ko ti spodleti, vendar boš pogubljen, če ne poskusiš".
Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja