Polet, 27.07.06 - Željko Kozinc: Trupejevo in Maloško poldne – dva lepa gorska cilja
Polet, četrtek, 27. julija 2006
Na svoji zemlji
Trupejevo in Maloško poldne – dva lepa gorska cilja v Karavankah
Poldne z juga in s severa
Ko je najvišji dan, človek premeri daljo in nebeško stran. Misel je povzeta po pesniku Župančiču. Trdni rodovi kmeta Trupeja na visoki planjavi iznad Zagorič (Goritschach) si svojega najvišjega dne seveda niso določali poetično. Skozi stoletja so si orientacijo v času in prostoru trdno vsadili v svojih genih, čas za opoldanski očenaš pa jim je v hiši, na njivi ali senokosu odrejalo sonce, kadar se je opoldne postavljalo (in se seveda še vedno postavlja) točno nad enega od vršacev v Karavankah. Ta se v naših zemljevidih imenuje Trupejevo poldne, v avstrijskih pa Techantingerkogel (Avstrijci so si za poimenovanje izbrali Tehanče, ime vasi pod Trupejem). Tudi kmetovalcem iz Malošč (Mallestig), zaselka pri Bekštajnu (Finkenstein), je narava za določanje opoldanske ure naklonila sosednjo, prav tako veličastno goro, ki se danes imenuje Maloško poldne (Mallestiger Mittagskogel).
Mrk dan nad Martuljkovo skupino, kakor se vidi s poti na Trupejevo poldne.
Oba poldneva sta danes ljudem, ki ne potrebujejo naravnega zaznamka za opravljanje osrednje dnevne molitve, izredno lepa, ne prenaporna planinska cilja, na katerih lahko ljubitelji narave in lepih razgledov drugače premerijo daljo in nebeško stran: v sebi in – če jih tišči zgodovina – tudi v obeh deželah, ki bi že končno morali zaživeti v slogi in medsebojnem spoštovanju. Čez oba vrhova teče državna meja, ki jo je trenutno še prepovedano prečkati v smeri sever–jug, lahko pa se po njej po mili volji korači v smeri zahod–vzhod, kar je poseben dodatek k tragikomediji zgodovine. Če si planinec z naše strani vzame za to ves dan, lahko prehodi prečudovito razgiban in razgleden greben po karavanških vrhovih in sedlih, ki tako lepo in vabljivo stojijo skupaj: Vošca (1737 m), Blekova planina (1629), Trupejevo poldne (1931 m), Bele peči (1926 m), Maloško poldne (1828 m), Murnovec (1866 m) in Kresišče (1839 m). Najboljše izhodišče za odhod in vrnitev je Srednji vrh nad Martuljkom (960 m).
Trupejevo poldne je najvišji vrh zahodno od silne Kepe (2143 m), vendar z naše strani ne naredi nobenega vtisa, saj ga do vrha zakrivajo razmeroma položni gozdovi in ga je celo težko razlikovati od Belih peči. Kljub temu ponuja lahek gorski izlet, zlasti za tiste, ki se radi čim više pripeljejo z avtom. Ne bi vas nagovarjal, da se pod to goro peljete, če ne bi bila ta podkaravanška gozdna cesta tako zlodejevo mikavna in ne bi bila vožnja po njej že sama po sebi hvaležen izlet, posebno za slabotnejše in starejše. Malo pred mejnim prehodom Korensko sedlo se cesta ostro odcepi na desno, potem pa se deset kilometrov prijetno, enakomerno dviga pod vršace, vijugavo sledeč južnim karavanškim hrbtiščem in grapam. Kadar se gozd razpre, kar se zgodi pogosto, se odpirajo globoki pogledi na Zgornjo Savsko dolino, zlasti na Kranjsko Goro, in na verjetno najlepšo panoramo Julijskih Alp pri nas, ki zajema zasuk od Mangrta, Jalovca, Mojstrovk, Prisanka do vidno popolnoma nazornih, v vsej veličasti, iz oči v oči razstavljenih gora Martuljkove skupine. Pri lovski koči v dolini z nenavadnim imenom Železnica – kjer pač ne boste našli tirov, temveč kakšen komaj viden ostanek rudne jame iz gorenjskih železarskih časov – pustite avto in se po urejenih starih pašnikih podate vkreber na sedlo med Trupejevim poldnevom in Belimi pečmi; manj kot ura bo hoje v najčistejšem miru in dišavah macesnovine. S sedla imate komaj četrt urice na prvi ali drugi vrh, na Trupejevo poldne krenete na levo. Na vrhu stoji križ z vpisno knjigo in zaslutili boste, da je s severa, od Trupeja, to skalnata, prepadna gora in kar hud gorski plot med državama. Tudi severna tura od Trupeja ni ravno lahka; ponekod je zarasla, slabo označena, vzame pa štiri ure. Kakšni dve uri z avstrijske strani pridobite, če se peljete po gozdni cesti iz Žužalč (Susalitsch – 641 m) prek Pridovske koče (1276 m) do Zagoriške planine (okoli 1500 m), kjer je treba pustiti avto, in se podate na strmo pot, ki sicer pelje od Trupeja.
Koroška gmajna: v ospredju poletni oder na razvalinah Starega gradu nad Bekštajnom
Kot skaloviti stolp, tako podoben mitičnemu velikanu, ki morda še iz karantanskih časov uravnava gorsko opoldansko uro, je levo od Trupejevega videti tudi Maloško poldne. To poldne je s slovenske strani dostopno le ljubitelju brezpotij po sicer lahko prehodnem in razglednem osrednjem karavanškem grebenu, medtem ko je z avstrijske strani lažje in tudi zanimivejše dostopno. Je najsevernejša gora v tem delu Karavank in moli iz osrednjega venca gora kot velikansko rame, posebno s svojo Ojstro pečjo (Nordgipfel – 1801 m), ki je deset minut hoje od osrednjega vrha Maloškega poldneva. Ojstra peč je v celoti že na avstrijskih tleh in od njene triangulacijske piramide se odstira najlepši pogled po Koroški, čudovitih dolinskih preprogah od Zilji in Dravi, pa tudi na modrih očescih jezerc in jezer; »nmav čez izaro, nmav čez gmajnico«, posebno lepo na slovito jezero iz znane nostalgične koroške slovenske pesmi, torej na Baško jezero (Faakersee), »kjer so me zibali mamica moja« in kjer »ni več moj ljubi dragi dom«.
Baško jezero je v skladu s koroško turistično doktrino danes živahen kraj prijetnih gostilnic, sprehajalnih poti in kolesarskih stez. Vredno ga je vsaj obhoditi. Krožna pot ponekod poteka tudi po jezerskem obrežju. Nekaj je tudi plaž med ločji.
Z Baškega jezera (555 m) se cesta blago dviga k Staremu gradu (841 m – Altfinkenstein), ki spada med osrednje turistične zanimivosti avstrijske Koroške. S parkirišča pod gradom dosežemo razvaline v nekaj minutah (lahko še prej, če se peljemo gor od Bekštajna, obiščemo drzno zastavljen in speljan plezalni vrtec po skalah vzpetine Škocjan – Kanzianiberg). Stari grad stoji na strmi skalni kopi pod lepo vidnim Maloškim poldnevom. Njegov osrednji stolp (bergfrid) izvira še iz 12. stoletja in je sezidan iz kamnitih lomljencev. Dograjevanja iz naslednjih stoletij so oblikovala mogočno utrdbo, ki še danes – čeprav v razvaljenih ostankih – pušča izreden vtis, nekaj zaradi drzne gradnje in visokega razgleda, nekaj zaradi zglednega primera, kako je mogoče na videz nekoristne razvaline (ki jih imamo v stoterih različicah tudi na naši strani) kulturno in gospodarsko izkoristiti. Stari grad ima izvrstno restavracijo in v zahodnem krilu tudi dograjen poletni oder, s katerega se je nekoč v svojih najboljših letih po značilni koroški »gmajnici« razlegal sam dramatični glas Placida Dominga v vlogi Manrica iz Verdijevega Trubadurja; če omenimo samo eno predstavo na visokem bekštajnskem odra, ki ima za kuliso Maloško poldne, ki bo, priporočam, vaš cilj.
Od Starega gradu je dober kilometer do Bukovnika, tudi Baumgartnerja, bogate turistične kmetije. Markacije peljejo najprej ob vlečnici, nato skozi grapo in gozd do koče Mitzl Moitzl (pride od Micike in Mojceja, freilich). Pot je dolga poldrugo uro. Od koče se je treba po žlebu dvigniti na sedlo in od tam kreniti bodisi na desno na Maloško poldne bodisi na levo na Kresišče; oboje vzame dobre pol ure. Tisto Kresišče je menda zatočišče zaljubljencev, malce oddaljeno in naporno, a toliko slajše. Tišina na tej poti ni tako šepetajoča kot onkraj na južni strani. Kdaj pa kdaj morda utegnete zaslišati tih notranji glas, ki pravi, da je tu ljubi dragi dom, vendarle.
Besedilo in foto Željko Kozinc