GRZS - Jani Bele: ... Plazovi so se v glavnem že splazili, razen tistega snega, ki je zapadel ob prehodu fronte in na stari, trdi snežni podlagi čaka na tople sončne žarke ...
V gozdovih so se telohovi cvetovi že močno razbohotili, pobočja Golice so preplavili valujoči travniki belih narcis, na južnih pobočjih visokih gora se iz dneva v dan manjšajo zaplate snega, na osenčenih severnih strminah pa turnosmučarski navdušenci iščejo za svoje zavoje še zadnje snežene jezike, ki se kot lovke tanjšajo v zeleno rušje.
Tako nekako bi lahko opisal trenutne razmere v gorah, če ne bi sem ter tja prehod hladne fronte pobelil gora skoraj do nižin in povzročil vsaj nekajdnevni odmik časa, ko dokončno pospravimo smuči v klet. Vsega na kupu, bi dejali. Sneg nas prepričuje, da še ni konec zime, visoke temperature in cvetje nas prepričujejo ravno nasprotno.
Pri hoji v gore pozimi moramo biti pozorni predvsem na dve nevarnosti: nevarnost zdrsa in plazov. Obe sta vedno prisotni. Ko je ena majhna, je druga večja in obratno. Plazovi so se v glavnem že splazili, razen tistega snega, ki je zapadel ob prehodu fronte in na stari, trdi snežni podlagi čaka na tople sončne žarke, da se bo prav počasi, kot težka, mokra snežna gmota zapeljal proti dolini. Pri takih plazovih je edina rešitev v naši hitrosti, da odsmučamo, stečemo s področja, kamor polzijo. Če nas zajamejo, nam ne pomaga nobena teorija o obnašanju v plazovih in tudi tako opevani plazovni trojček (plazovna žolna, lopata, sonda) nima pri našem reševanju pomembnejše vloge, kajti poškodbe, ki nastanejo zaradi težkega snega, so ponavadi usodne. Plazovi spomladi lahko nastanejo tudi zaradi zrušitve snežnih opasti, ki so jih vetrovi tekom zime izoblikovali na grebenih in ki kot ogromni valovi visijo nad našimi glavami, če smo tako nespametni, da se ob otoplitvah gibljemo pod njimi.
Znatno večja nevarnost v tem času so zdrsi. Čisto v skladu s prej povedanim – majhna nevarnost plazov, večja nevarnost zdrsov. Za zdrs je čisto vseeno, ali je vsa gora odeta v debelo snežno odejo ali pa je pred nami samo nekaj metrov sneženega pasu. Sneg spomladi je velikokrat nevarnejši kot tisti pozimi. Predvsem na severnih pobočjih se še dolgo v poletje zadržujejo snežene zaplate, katerih površina spominja na rahlo vzvalovano morje. Skodelica pri skodelici, s črnim, mastnim robom od umazanije in prahu v zraku in skoraj v vsaki skodelici obveznem kamenčku ali dveh, ki se je odkrušilo nekje višje v steni. Ravno ti kamenčki nam dajejo lažen občutek varnega koraka in šele nekje na sredini prečenja se nas poloti strah in ne upamo si ne naprej ne nazaj. Takega prečenja se lotimo le z zimsko opremo (cepin, dereze) in še to ob zavedanju, da bomo s to opremo le preprečili zdrs, kajti ustavljanje s cepinom na tako pomrznjeni in valoviti površini ne pride v poštev.
Tudi sneg na južnih pobočjih skriva določene pasti. Podnevi visoke temperature, ponoči velikokrat še zmrzuje in mimogrede se pod ojuženo vrhnjo plastjo pojavijo ledene plošče, katerih nevarnosti se zaradi dobro vidne gazi sploh ne zavedamo.
Sončni žarki zelo dobro segrejejo skale, ki začnejo kmalu topiti sneg, s katerim se stikajo. Na ta način nastajajo globoke krajne zevi in padec v tako razpoko je zelo nevaren. Prvič zaradi poškodb pri padcu, še večja težava je priti ven, kajti stene skal so gladke, mokre, sneg je pa itak že čisto leden. Torej daljši korak, ko stopimo s skale na snežišče in obratno.
Največja nevarnost pri snegu spomladi je pa človek sam. Ko odhaja iz doline, je izbira opreme odvisna predvsem od pogleda skozi okno stanovanja na zeleno okolico, ob samem stiku s snegom ga zavedejo stopinje, ki so narejene v njem in vse se zdi tako enostavno, saj če so šli drugi, grem še jaz.
Nasvet je samo eden, tako pozimi kot poleti ob prečenju snežišč: za preprečitev zdsa porabljaj cepin in dereze. Če tega nimaš in oceniš, da se eventuelni zdrs ne bo varno končal po nekaj metrih drsenja ampak nekje globoko spodaj, prekini vzpon in se vrni v dolino. In nič junačenja: bom šel okoli po skalah, v roke bom vzel oster kamen...
Bodi dovolj o snegu in upajmo, da ga bo sonce hitro stopilo, saj je bila letošnja zima zelo skopa z njim. Ampak kakorkoli, vsaka zima pusti za sabo nekaj posledic, na katere moramo biti pozorni. Na prvem mestu je tu kamenje, ki se je pozimi, sicer letos z redkimi plazovi, odlagalo na pobočjih in poteh, kamor je lahko tudi priletelo iz višjih sten, kjer je zmrzal naredila svoje. Previdnost pri hoji, da ne bomo s kamenjem ogrožali tistih pod nami, previdnost pri izbiri oprimkov in stopov v skalah, da nam ne ostane kaj v roki in hipoma izgubimo ravnotežje. Preverimo trdnost klinov in jeklenic, kajti čeprav železni, jih zima lahko močno poškoduje. Na razmočenih stezah, ki se le počasi sušijo, kaj rade zazijajo predvsem na zunanjem robu razpoke v zemlji in hitro lahko z nekaj metri steze drsimo po pobočju. Držimo se zlatega pravila in hodimo čim bolj po notranjem robu steze.
April je za nami in muhasto aprilsko vreme tudi, bi lahko rekli. A v gorah ni tako. Nevihte se bodo pojavljale še celo poletje in z njimi največja nevarnost poleti – strele. Nepredvidljive kot pozimi plazovi, ki se včasih sprožijo mimo vseh zakonitosti na področjih, kjer jih še v sanjah ne bi pričakovali, tako te udarjajo tja, kamor po vseh pravilih ne bi smele. Naravi pač ne moremo ukazovati, lahko ji le prisluhnemo in se ji poskušamo prilagoditi. Čeprav danes že vsak, ki gre v gore, pogleda prej vremensko napoved, so odločitve, ki jih sprejemamo, velikokrat v neskladju s tem. Morda smo že vzeli dopust, avtobus je naročen, vplačali smo prenočišče .. in tvegamo. Ampak na gori le malo kritično glejmo okoli sebe. Morda bomo videli v daljavi temne oblake, slišali oddaljeno grmenje, opazili, da piha veter iz smeri teh oblakov in če nas že to ne bo opozorilo na skrajni čas vrnitve, nas bodo v to prepričale čebelice in Elijev ogenj. Dva pojava, prvi kot nadležno brenčanje čebel in drugi kot majhni plavi plamenčki na kovinskih delih opreme. To je zadnje opozorilo. Znanec, ki ga je udar strele vrgel nekaj metrov daleč, vedno rad pove, da strela ni nevarna, ko jo vidiš in slišiš grom – lahko si mislimo. Če nas nekaj takega doleti visoko v gorah, si prikličimo v spomin besede enega prvih naših »meteorologov« dr. Franceta Prešerna, da: »Le v visoki vrh lete iz neba strele«, in jo hitro pobrišimo iz vrhov in grebenov.
Naj bo dovolj o nevarnostih, saj bo še marsikoga strah iti v gore. No, določena mera strahu velikokrat pripomore k preudarnemu ravnanju in odločanju. Če že pozimi nismo bili kaj dosti aktivni s hojo v gore, je pomlad pravi čas, da se spravimo k sebi, še posebno, če imamo za poleti kakšne visokoleteče cilje. Naj ne bo vzpon na Triglav edini vzpon, ki ga bomo naredili letos. Zavedajmo se, da čeprav vzpone velikokrat poimenujemo »izlet«, ti izleti v gore niso tako enostavni in brezskrbni, ampak se moramo nanje dobro pripraviti – tako psihično kot fizično. Včasih prvo še bolj kot drugo. Načrtovanje poti, seznanjanje s težavnostjo, nevarnostmi, izbiro opreme, upoštevanje variantnih ciljev, vremenske napovedi... In dobro fizično pripravljenostjo, ki jo pričnimo pridobivati postopoma. Če se vzpon spremeni v mukotrpno premikanje od enega počivališča do naslednjega primernega prostora, kjer se zgrudimo, potem raje ostanimo doma. In če bomo porabili zadnje atome moči za dosego vrha vedimo, da nas čaka še težji del – sestop. Morda se sliši čudno, ampak statistika, pa naj jo imenujemo kakorkoli že, nam jasno pove, da se največ nesreč zgodi ravno pri sestopih.
Jani Bele, Komisija za informiranje in analize GRZS
Fotografija: Igor Zlodej