Letečim policistom se ob (podaljšanih) koncih tedna pridruži še ekipa za gorsko reševanje – Število reševanj iz gora narašča
Letalska policijska enota na Brniku
Pomoč, ki prileti iz zraka
Letečim policistom se ob (podaljšanih) koncih tedna pridruži še ekipa za gorsko reševanje – Število reševanj iz gora narašča
Brnik – Jože Brodar (vodja oddelka pilotov), Aleš Strgar (drugi pilot), Miha Avbelj (letalec operater na vitlu), Blaž Svetlin (dežurni policist letalec), Samo Fokter (zdravnik letalec reševalec) in Miha Arh (gorski reševalec letalec) so člani ekipe, ki je enega od avgustovskih koncev tedna dežurala v prostorih letalske policijske enote na Brniku. Ker je bilo vreme slabo, se je le malo planincev podalo v gore, zato šesterica tistega dne ni imela pretiranega dela. So bili pa zato toliko bolj leteči dan prej, ko so s helikopterjem AB-412 dvakrat poleteli v gore in se odzvali na klica planincev, ki v visokogorju zaradi nagle spremembe vremena (ki so jo vremenarji sicer glasno napovedovali) niso mogli več nadaljevati svoje poti.
Kot pravi Jože Brodar, eden najbolj izkušenih pilotov helikopterja, ekipa največkrat odleti reševat planince, opravljajo še medklinične prevoze bolnikov in dojenčkov, poleg tega pa se v zrak odpravijo tudi takrat, ko policisti na zemlji potrebujejo »oči« v zraku. Brodar, ki ima za seboj okoli 500 letov, pove, da se poleti do ponesrečenih hribolazcev razlikujejo med seboj, saj se odpravijo reševat na različne višine, gorsko vreme je vsakič drugačno, pa tudi posadke helikopterja se menjavajo. »Vesel sem vsakič, ko rešimo človeka,« pravi Brodar, ki dodaja, da velika večina reševalnih akcij poteka v izjemno težkih pogojih. Prav to zahteva še posebej uigrano ekipo.
Drugi pilot Aleš Strgar je v letalski policijski enoti sedem let. Ali v zraku kdaj razmišlja o strahu? »O tem sploh ni časa razmišljati,« pravi. Podobno meni tudi operater na vitlu Miha Avbelj, kateremu se je v spomin še posebej vtisnilo prvo reševanje: »Alpinist si je poškodoval nogo. Za helikoptersko reševanje, in to moje prvo, je bila kar zahtevna akcija.« Avbelj, ki v zraku skrbi za varnost, koordinacijo in delo z reševalnim vitlom, nato nekoliko zamišljeno spregovori še o enem od letošnjih reševanj: »Minuli mesec smo na Bavškem Grintavcu reševali Belgijce. Tragično … Kako hitro se lahko ubiješ zaradi neznanja, nepoznavanja terena in zaradi opreme, povsem neprimerne za takšne hribe.«
»Nikoli ne razmišljam o tveganju. Gremo pač reševat druge. Si pa pogosto zastavim vprašanje: Kaj, če bi se kaj takega zgodilo meni? Kdo bi mi takrat pomagal? Zato grem. Morda je to solidarnost, želja pomagati, kaj vem … Če bi razmišljal o tem, kaj se mi lahko zgodi tam gori, bi že to pomenilo pol nesreče,« je prepričan Blaž Svetlin, policist letalec. Tako kot njegovi kolegi, ki delajo na trdnih tleh, tudi on opravlja policijske naloge, le da ga do kraja nesreče ne popelje avtomobil z modrimi lučkami, marveč helikopter. Med našim obiskom je deževalo, in to je bil tudi glavni razlog, da telefoni tistega dne niso zvonili. »Ko je sreča in se nič ne zgodi, pač čakamo. Je pa tudi tako, da si včasih doma, nato te pokličejo in hitro se moraš pripraviti ter leteti reševat – takrat so dirke in takrat noriš,« opiše Svetlin razgiban tempo svojega poklica. Zanj se ni težko odločil: »Moji starši so policisti in gorski reševalci. V otroštvu so bili moji idoli. Tako je kar logično, da sem to postal tudi jaz.«
V leteči ekipi z Brnika je bil tisti dan še zdravnik Samo Fokter, ki sicer dela na oddelku za ortopedsko kirurgijo v celjski bolnišnici. Je med redkimi zdravniki iz tega dela Slovenije, ki so usposobljeni za helikoptersko reševanje. »Večino nesreč v gorah bi se dalo preprečiti,« je prepričan Fokter. Pravi, da leteča ekipa v gorah velikokrat naleti na lahkomiselne planince, ki mnogokrat precenijo svoje zmožnosti, morda ne upoštevajo vremenske napovedi ali pa se preprosto požvižgajo na to, da gora sploh ne poznajo. »Ekipa vsakič tvega. O tem ne razmišljamo. Vsako reševanje je tudi drago. O tem bi morali razmisliti odgovorni,« je prepričan zdravnik, ki mu je v spominu ostala ena od lanskoletnih reševalnih akcij: »Mlad alpinist je kot prvi v navezi padel na Korošici. Poškodoval si je vratno hrbtenico in samo hitremu prevozu s helikopterjem se lahko še danes zahvali, da ni hrom ali celo kaj hujšega. Ta alpinist klasičnega reševanja in prenosa v dolino zagotovo ne bi preživel.«
Pri zdravniškem delu v steni je nepogrešljiva pomoč gorskega reševalca letalca. Tokrat je omenjeno nalogo opravljal Miha Arh s postaje GRS Bohinj. Skoraj deset let že skrbi za tehnični del helikopterskega reševanja v gorah: »Treba je pripraviti in poskrbeti za tehnične stvari, da se zdravnik tudi v steni lahko posveti svojemu delu.«
Šestčlanska ekipa letalske policijske enota, okrepljena z ekipo za gorsko reševanje, v brniški bazi dežura od junija do septembra, in to po dva, tri ali štiri dni na teden – odvisno pač od tega, ali je planinska sezona na začetku, vrhuncu ali koncu. Sicer pa na Brniku prav vsak dan, od 8. do 20. ure, dežura letalska policijska enota. Včasih je letenja veliko, drugič spet malo. Raje imajo, če so na tleh, kajti to pomeni, da so se planinci pametno odločili za hojo v gore in da se bodo s planin varno tudi vrnili.
Špela Žabkar