Lovec - Goran Šuler: Med gozdnimi prometnicami so za lovce najzanimivejše gozdne ceste in gozdne vlake.
Poleg že obravnavane tematike uporabe planinskih poti (Lovec, 3/09, str. 122) je v veljavnih predpisih dokaj celovito urejena tudi uporaba gozdnih prometnic. Ta vprašanja urejata Zakon o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93, 13/98, 24/99, 56/99, 67/02, 110/02, 112/06, 115/06 in 110/07 – v nadaljevanju: zakon) ter Pravilnik o gozdnih prometnicah (Uradni list RS, št. 4/2009 – v nadaljevanju: pravilnik). Med gozdnimi prometnicami so za lovce najzanimivejše gozdne ceste in gozdne vlake. Poleg uporabe navedenih gozdnih prometnic so z vidika varstva divjadi pomembna tudi doloočila o gradnji teh objektov, s katerimi se slabšajo življenjske razmere za divjad. Zato si tudi to vprašanje zasluži ustrezno obravnavo. Z vidika uporabe že zgrajenih gozdnih prometnic, na kar se omejujem v tem prispevku, pa menim, da je treba opozoriti na nekaj zadev.
Uporaba gozdnih cest
V vsakdanjem življenju vsakdo ve, kaj je gozdna cesta. V pravnem pomenu pa morata biti za priznanje statusa gozdne ceste izpolnjena naslednja bistvena pogoja. To je cesta, ki v prvi vrsti služi gospodarjenju z gozdovi in ki je vpisana v evidenco gozdnih cest. Gozdna cesta sodi med ne kategorizirane ceste glede na predpise, ki urejajo ceste (to pomeni, da zanjo ne velja Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju – Uradni list RS št. 16/95, 28/95 in 35/2001), predvsem pa je gozdna cesta javnega značaja, kar pomeni, da jo, če ni določeno drugače, lahko uporabljajo vsi (člen 38/I zakona in člen 2/I – točka 2 pravilnika). Zakon to še enkrat navaja v prvem odstavku 39. člena, saj je navedeno, da lahko »Gozdne ceste praviloma … uporabljajo tudi drugi uporabniki«. Gozdne ceste se od drugih cest razlikujejo po tem, da morajo biti označene kot gozdne ceste, in po tem, da drugi uporabniki take ceste uporabljajo na lastno odgovornost (člen 39/I zakona ter člen 18 in člen 20 pravilnika). Zaradi navedenih značilnosti predpisi ne navajajo, da so gozdne ceste javne ceste, temveč določajo, da so gozdne ceste »javnega značaja«.
Pri uporabi gozdnih cest predpisi dopuščajo vsaj malo manevrskega prostora, najprej Zavodu za gozdove Slovenije, da v sodelovanju z lastniki gozda določi režim njihove uporabe (člen 39/ II zakona). Ta režim mora zagotavljati uporabo gozdne ceste, da se z njo povzročajo čim manjše motnje v uresničevanju funkcij (vloge) gozda kot ekosistema (člen 19/I pravilnika). Med ukrepi za uresničitev tega cilja velja omeniti:
• trajno in popolno zaporo gozdne ceste za vsa vozila, razen za potrebe gospodarjenja z gozdovi,
• začasno ali trajno prepoved uporabe gozdne ceste za določeno vrsto vozila,
• začasno prepoved prometa za vsa vozila in
• druge prepovedi ali omejitve, če to terja stanje gozdne ceste ali razmere v gozdu (člen 19/II pravilnika).
Ob tem samo omenjam, da pravilnik določa tri kategorije gozdnih cest (23.
člen pravilnika), hkrati pa predpisuje, katere omejitve so mogoče za posamezne tipe gozdnih cest. Tako je trajna in popolna zapora gozdne ceste za vsa vozila mogoča le pri gozdnih cestah, ki spadajo v kategorijo G3, torej v tisto skupino gozdnih cest, ki so v prvi vrsti namenjene gospodarjenju z gozdovi in ki od vseh gozdnih cest najmanj zmanjšajo vrednost (degradirajo) naravnega okolja. Trajno in popolno zaporo gozdnih cest Zavod za gozdove Slovenije označi s cestnoprometnimi znaki za prepoved prometa, lahko pa take ceste zapre tudi z zapornico (člen 42/II zakona).
Z vidika varstva divjadi je najučinkovitejša prepoved uporabe gozdne ceste za vsa ali vsaj za nekatere vrste vozil (na primer: štirikolesniki, motorji, ki povzročajo veliko hrupa in podobno). Uporaba gozdnih cest v nasprotju z določenim režimom uporabe (drugi odstavek 39. člena) je prekršek, za katerega se pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik kaznuje z globo od 1200 € do 42.000 €, odgovorna oseba pa z globo od 600 € do 2.000 €. Posameznik, ki gozdno cesto uporablja v nasprotju z določenim režimom uporabe, se kaznuje z globo od 400 € do 800 € (79. člen zakona). Zakon v četrtem odstavku 39. člena pooblašča Zavod za gozdove Slovenije, da določi poseben režim prometa, če gre med drugim za gozdne ceste:
• v varovanih gozdovih in v gozdovih s posebnim namenom in
• v gozdovih, ki so v prostorskih delih gozdnogospodarskih načtov določeni kot območja, pomembna za ohranitev prostoživečih živali.
Med vsemi določbami je navedena norma še najbolj uporabna, saj so razlogi za prepoved prometa (vožnje) predpisani izredno široko. Za tako prepoved Zavod za gozdove Slovenije ne potrebuje soglasja lastnika gozda, res pa je, da niti zakon niti pravilnik natančneje ne navajata, kaj je mišljeno s »posebnim režimom prometa«. Na podlagi veljavnih predpisov je tako mogoče tudi v posebej zavarovanih gozdovih predpisati le tiste ukrepe, ki jih omogoča že citirani drugi odstavek 19. člena pravilnika. Pomanjkljivost ureditve iz četrtega odstavka 39. člena zakona je tudi v tem, da kršitve tega odstavka niso posebej sankcionirane v kazenskih določbah zakona. Tako se kot edina razlika med režimom uporabe iz drugega odstavka 39. člena zakona in posebnim režimom uporabe iz četrtega odstavka istega člena izkaže okoliščina, da v zadnjem primeru za določitev prepovedi in omejitev Zavod za gozdove Slovenije ne potrebuje soglasja lastnikov gozdov.
Gozdne ceste so, kot omenjeno, javnega značaja. Če za posamezno cesto ni predpisanih določenih omejitev, jih lahko uporabljajo vsi z vsemi vozili, ki jih je mogoče uporabljati v javnem prometu. V pravnem pomenu jih za vožnje na lov s terenskimi vozili, štirikolesniki in podobnim lahko uporabljamo tudi lovci. Vseeno pa menim, da bi morala biti stopnja občutljivosti lovcev pri uporabi gozdnih cest višja, kot to velja za druge obiskovalce gozdov. To pomeni, da bi se morali lovci tudi po gozdni cesti, razen v izjemnih primerih, gibati peš, tiho in neopazno, tako da ne bi vznemirjali divjadi in drugih prostoživečih divjih živali. K temu nas, če nič drugega, zavezuje prvi odstavek četrtega člena Etičnega kodeksa slovenskih lovcev, saj gibanje, zadrževanje in bivanje lovcev v naravi in lovišču ne sme škodovati naravi.
In nenazadnje še opozorilo, ne glede na to, koliko je to komu ljubo. Gozdna cesta je javnega značaja, zato je na njej, kot na nelovni površini, po mojem mnenju prepovedan vsakršen lov, kot to določa 9. točka prvega odstavka 10. člena Zakona o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 16/04, 120/06 in 17/08). Citirana točka namreč ne prepoveduje le lova na javnih cestah (kar gozdna cesta nikakor ni), temveč prepoveduje lov tudi na »drugih tovrstnih površinah«.
Resnici na ljubo je treba napisati, da lahko Zavod za gozdove Slovenije izda dovoljenje za začasno zaporo gozdne ceste, med drugim tudi zaradi izvajanja lova (člen 42/III zakona), iz česar je mogoče sklepati, da je v času zapore na takih cestah lov dovoljen.
Predstavljeni predpisi pomenijo splošno ureditev uporabe gozdnih cest. Mogoče pa so tudi posebne oz. specialne ureditve za posamezna območja v Republiki Sloveniji. Tako specialno rešitev vsebuje še vedno veljavni Zakon o Triglavskem narodnem parku (Uradni list RS, št. 17/81, 18/81, 42/86, 8/90, 35/01 in 110/02), ki ureja uporabo gozdnih cest v osrednjem območju narodnega parka (člen 13/I – 6. točka). Zakon za to območje določa obrnjeno pravilo, kar pomeni, da je uporaba vseh gozdnih cest za javni promet prepovedana, razen če je za posamezno cesto to posebej dovoljeno in označeno.
Uporaba gozdnih vlak
Zunaj gozdnih cest je vožnja načeloma prepovedana (člen 40/I zakona). Po avtentični razlagi citiranega člena (Uradni list, št. 111/2006) je prepovedana vsaka vžnja z vsemi vozili, kot jih določajo predpisi o varnosti cestnega prometa, razen voženj, ki so namenjene gospodarjenju z gozdovi ali reševanju ljudi oziroma premoženja. Ta prepoved velja tudi za vožnjo po gozdnih vlakah.
Glede slednjih je zakon z zadnjo novelo, sprejeto leta 2007, prinesel izjemo. Na gozdnih vlakah sta namreč izjemoma dovoljeni ježa in vožnja s kolesi brez motorja s pogojem, da so take vlake ustrezno označene ter da je to vnaprej določeno v prostorskem delu območnega načrta (člen 40/III). Zakon o gozdnih vlakah širi možnost vožnje tudi na »druge označene poti« na območjih, določenih v prostorskem delu območnega načrta. Iz besedila tega člena pa ni popolnoma jasno, ali pogoj »določenosti v prostorskem delu območnega načrta« velja le za druge poti ali tudi za gozdne vlake. Lahko pa sklepamo, da je zakonodajalec ta pogoj predpisal za gozdne vlake, pa tudi za druge označene poti. Potruditi se je treba tudi pri razlagi četrtega odstavka 40. člena zakona, po katerem: »Poti iz prejšnjega odstavka in pogoje njihove rabe sporazumno določijo in v skladu s predpisi o gozdnih prometnicah označijo lastniki, Zavod in lokalna skupnost«. Zakonodajalec je namreč uporabil besedo »poti iz prejšnjega odstavka«, iz česar je mogoče sklepati, da je s tem mislil druge označene poti, pa tudi gozdne vlake. Razumevanje tretjega in četrtega odstavka tega člena je oteženo tudi zato, ker se Vlada Republike Slovenije kot predlagateljica zakona ni potrudila in vsebine tega člena ni tudi razložila v gradivu, ki ga je Državnemu zboru Republike Slovenije poslala v obravnavo in sprejem.
Na podlagi navedenega je mogoče napraviti praktičen zaključek, po katerem imajo upravljavci loviøšč možnost, da le posredno, prek lastnikov zemljišč, lokalne skupnosti ali Zavoda za gozdove Slovenije dosežejo, da se na gozdnih vlakah in drugih gozdnih poteh ne uvede oziroma ukine možnost ježe ter možnost vožnje s kolesi brez motorja. Vožnjo zunaj gozdnih cest sankcionira že citirani 79. člen v 27. točki prvega odstavka. Predpisane globe za pravno osebo, samostojnega podjetnika posameznika, odgovorno osebo ali posameznika so enake, kot so navedene v poglavju o gozdnih cestah. Pri tem zakonodajalec v tem členu ni sankcioniral vožnje s kolesom brez motorja. Ježa in vožnja s kolesom brez motorja sta namreč mogoči kršitvi, ki ju lahko v večini primerov stori posameznik.
Zato je zakonodajalec to kršitev predpisal kot »posebno kršitev« (člen 81/III – točka 3), zanjo pa predpisal globo v višini od 200 € do 400 €.
Z vidika varstva divjadi v pravilniku ni pomembnejših določil. Določa le omejitev uporabe gozdnih vlak v bližini območij, pomembnih za ohranjanje in razvoj prostoživečih živali v času njihovih življenjsko pomembnih obdobij (člen 30/II pravilnika). Pri tem kot pravnik opozarjam na dejstvo, da pri tej omejitvi ne gre za možnost, ki jo uporabniki gozdne vlake lahko uporabijo ali ne, temveč za obvezno omejitev uporabe gozdne vlake v obdobjih, ki so pomembna za divjad oziroma za določene druge živalske vrste.
Nadzor nad uporabo gozdnih prometnic
Kot na vsakem drugem področju nadzirajo uresničevanje določil zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov inšpektorji, v primeru predpisov o gozdovih pa gozdarski inšpektorji (člen 75/I zakona). Za obravnavano tematiko je pomembnejši drugi del tega odstavka, po katerem posege v gozdni prostor nadzirajo tudi inšpektorji za lovstvo in ribištvo, gradbeni in urbanistični inšpektorji, – vsak v okviru svojih pooblastil.
Že omenjena zadnja novela zakona je prinesla še eno novost. Iz zelo skope obrazložitve vladnega predloga je mogoče razbrati, da taželi bistveno povečati učinkovitost nadzora pri rabi gozdov. Zato je predlagala možnost, da določeni delavci Zavoda za gozdove Slovenije pridobijo status tako imenovanih gozdnih nadzornikov. To so delavci, ki so glede na svoje vsakdanje delo stalno v gozdovih, zato lahko nadzor opravljajo učinkovito in racionalno.
V skladu s prvim odstavkom 77 a. člena zakona lahko gozdarski nadzornik postane delavec Zavoda za gozdove Slovenije, ki ga za to pooblasti minister, pristojen za gozdarstvo. Tako pridobijo pooblastila prekrškovnega organa o zakonu o prekrških. Med drugim gozdarski nadzorniki poleg vseh drugih pristojnosti »opravljajo neposredni nadzor nad izvajanjem določb prvega in tretjega odstavkom 40. člena zakona (prepoved vožnje zunaj gozdnih cest ter prepoved jže in vožnje s kolesi brez motorja zunaj označenih gozdnih vlak in drugih poti)in na njihovi podlagi izdanih predpisov«. Zakon natančno ureja pooblastila gozdarskega nadzornika, za obravnavano temo pa je najpomembnejše pooblastilo, na podlagi katerega lahko gozdarski nadzornik izda plačilni nalog osebi, ki stori prekršek iz 27. točke prvega odstavka 79. člena zakona (vožnja zunaj gozdnih cest) in prekršek iz 3. točke tretjega odstavka 81. člena zakona (ježa ali vožnja s kolesom brez motorja zunaj označene gozdne vlake ali druge poti). Kot lovci in varuhi narave lahko glede tega le upamo, da se bodo določila zakona uresničila oziroma uresničevala tudi v praksi.
Goran Šuler, uni. dipl. prav.