Polet.si, Soba z razgledom - Janoš Zore: Moderna zgodovina Senovega je rudarska.
Vas v Občini Krško se je po drugi svetovni vojni zaradi rjavega premoga razvila v manjši kraj, danes na trdo delo spominjajo le še ostanki minule dobe, kot sta rudarski rov v osnovni šoli ali rudarski muzej. Mnogo, mnogo bolj oddaljena zgodovina kraja s hribovito okolico je ledeniška. Domnevno.
»Žal že pokojni strokovnjak za slapove Anton Ramovš, ki je napisal knjigo Slapovi v Sloveniji, je po edinem obisku pobočja Bohorja dejal, da naravne znamenitosti najverjetneje pričajo o zadnjih sledovih alpske ledeniške doline,« pravi predsednik senovškega turističnega društva Anton Petrovič. »Strokovne geološke analize, ki bi lahko potrdile njegova predvidevanja, niso bile nikoli narejene,« še doda.
Tako blizu, tako daleč
Krajani pod Bohorjem, desetletja priljubljeno izletniško točko, o ledeniški zgodovini svojega območja ne vedo veliko. Mnogi med njimi do pred nekaj leti sploh niso vedeli, kje natančno se v gozdovih skrivajo številni slapovi.
»Do konca prejšnjega stoletja so slapove bolj ali manj poznali le domačini, ki so živeli blizu potokov. Svoja vedenja so sicer razširili na člane planinskega društva, a ti se zaradi usmeritve slovenske planinske zveze – spodbujala je le urejanje starih izletniških poti – niso odločili za trasiranje nove gozdne poti,« razlaga Petrovič in dodaja: »Ko smo na Senovem leta 1996 oživili turistično društvo, smo želeli razširiti ponudbo našega kraja. Pomislili smo na slapove in leta 1998 uredili pot štirih slapov.«
Izhodišče krožne šesturne trase (štiri ure zmerne hoje in dve uri ogledov) je v zaselku Jablance na nadmorski višini 470 metrov. Začetni ogrevalni koraki so lahki, saj vas pot popelje navzdol proti Stranjskemu potoku. Če je verjeti legendi, je prvi slap na poti, Bojanca, dobil ime po dekletu, ki jo je v brezno in prezgodnjo smrt pahnila mati.
Ustno izročilo gre tako: Dekle je nekoč med umivanjem pri slapu Pekel izgubila iglo, zaradi česar ji je mama na tistem mestu prepovedala umivanje. Mladenka je nato, dokler je ni zalotila mati, na skrivaj hodila do bolj oddaljenega slapu. Popotniki z malce več domišljije v skalah ob 15-metrskem slapu vidijo obraz nesrečne Bojance.
Pred prvim izmed štirih večjih slapov boste videli več balvanov in nekajkrat prečkali potok, včasih po brvi, včasih s čevljem v vodi. Najbolj nevarni deli so zavarovani z vrvjo in železnimi stopnicami.
»Zaradi spolzkega kamenja je pohodniška obutev z dobrim oprijemom zelo priporočljiva, podobno tudi pohodniške palice. Vsa pot sicer ni pretirano zahtevna, po njej sem vodil ljudi, stare od sedem do 77 let,« pravi Petrovič.
Od vznožja prvega slapu je strma pot zavarovana s pletenico. Sledi hoja čez travnik in gozd, kjer boste zagledali visok in ozek osamelec. V dolgih stoletjih je zrastel iz izgubljene igle.
V zgornjem delu potoka Blanščica znaša višina povezanih slapov približno 50 metrov. Najdaljši slap je zadnji v nizu, višinska razlika znaša 17 metrov, poimenovali so ga Pekel. Razlog ni v dostopu – osnovni je lahek, višeležeči deli so dostopni s klinov –, ampak v okamneli igli. Njen vrh spominja na sedež, ki je zaradi za človeka skoraj nemogočega dostopa dobil vzdevek hudičev stol. Je že tako, da je pod hudičem običajno pekel. Od tod se lahko dvignete proti nebesom, kot je neuradno poimenovan zgornji niz slapov.
Do tretjega slapu vodi več poti. Izbira vaše smeri bo verjetno odvisna od tega, koliko vas zanima ogled drugih znamenitosti ob osnovni trasi. Prva pot vodi do rudnika svinca in cinka, druga do Ajdnih peči, v belkast apnenec globoko kotlasto oblikovane vrtače, lahko pa se sprehodite do partizanske tiskarne.
Pogled do Triglava
Zvok tiskarskega stroja v uradno poimenovani partizanski tehniki France Prešeren je bil zadušen s šumenjem slapu Pekel. Območje Bohorja je v drugi svetovni vojni dajalo zavetje borcem Kozjanskega odreda in XIV. divizije. Tiskarna in partizanska bolnišnica, do nje lahko stopite po tretjem slapu, sta obnovljeni.
Slap Ubijavnik je znamenitost Dobrovskega potoka, po katerem sledi vzpon do koče na Bohorju na nadmorski višini 925 metrov. Lovsko kočo so na točki, ki sicer ni najvišji vrh Bohorja (od koče je 45 minut hoje do 1023 metrov visokega Javornika), postavili leta 1939. Med vojno so jo požgali partizani, novo zgradbo pa so leta 1959 za obiskovalce odprli planinci.
Po malici, koča je ob ponedeljkih zaprta, lahko z 20 minut oddaljenega Velikega Koprivnika ob čistem ozračju opazujete Triglav. Od koče do parkirišča na Jablancah je po najkrajši poti pol ure hoje. Daljša pot vas popelje do Bojavnika, zadnjega izmed štirih slapov.
»Težko je reči, kdaj je najlepši letni čas za ogled slapov.« Petrovič obisk mnogim lokalnim prebivalcem še vedno skritega kotička Bohorja predlaga v vseh letnih časih: »Zaradi blatnega in spolzkega terena v dnevih, ki sledijo dežju, hoja ni najprijetnejša. V vročem poletju je vode manj, a Bohor ponuja osvežitev. Medtem ko je zaradi bogatega rastlinskega živeža za izlet primeren čas cvetenja, alpinisti zaradi vzponov na poledenele slapove prisegajo na drugi teden januarja.«