Polet, 16.02.06 - Aleš Kovačič: Na Voglu so na isti progi tekmovali deskarji in smučarji
:polet, 16. februar 2006
Gladiator
Na Voglu so na isti progi tekmovali deskarji in smučarji. No, ja, ne ravno progi ...
Preboj
V slovenskih Alpah, sredi Triglavskega narodnega parka, se je prejšnji petek okoli enajste ure dopoldne zgodil pomemben preboj. Vsaj kar zadeva smučanje in deskanje, dveh zimskih športov, ki se ves čas prepletata in sta neločljivo povezana, a si po drugi strani, kot stara zakonca, tega velikokrat nočeta priznati. Vreme nekoliko pod vrhom Šije je bilo v petek precej zoprno: hladno, vetrovno, oblačno in za povrhu še razpršena svetloba, ko ne vidiš niti najmanjše grbine ali ledene zaplate. Letošnja zima je bila s snegom sicer radodarna, a zadnje obilne januarske snežne padavine so se že pošteno usedle, tako da je celec ostal samo pobožna želja.
A ko se je na »progo« pognal prvi tekmovalec oziroma tekmovalka od petinštiridesetih prijavljenih na O’Neillov »Freeride Battle«, so se razlike, očitki in razhajanja med deskarji in smučarji takoj izničili. Zastavljeno pot je bilo treba premagati kar najhitreje, tekoče in atraktivno, ne glede na to, ali imaš pod nogami štiri ali samo dva robnika. Zaporedje tekmovalcev je bilo organizirano zelo demokratično, saj je vsakemu smučarju sledil deskar oziroma obratno.
Pri takšnih tekmovanjih, ki imajo po svetu in pri nas že kar lepo tradicijo, glavni nasprotnik ni čas (kljub temu da se tudi ta upošteva), ampak obskurno in ponavadi zelo strmo pobočje. To je seveda daleč od »speglanih« prog, saj je ponavadi posejano z vsem, čemur bi se človek najraje izognil v širokem krogu: bolj ali manj prikrite skale in skalnati previsi (tekmovalci jih izrabljajo za skoke s triki, ki prinašajo točke), zraven so še drevesa, grmičevje in seveda sneg, ki je lahko na sami progi vseh »oblik«, od globokega celca do čistega ledu. Čeprav se takšnih tekmovanj udeležujejo tudi amaterji, nikakor ne bi pretiraval, če bi trdil, da so že za sam spust potrebni zelo dobri živci, tehnika, nadzor nad smučmi oziroma desko in predvsem veliko poguma.
Disciplina freeride (prosti slog) je nastala na strmih pobočjih aljaškega Valdeza in se je pozneje preselila tudi v Evropo, kjer po odmevnosti in zahtevnosti izstopajo kraji, kot so Verbier, La Grave in Chamonix. Tudi Slovenija tu ni zaostajala, saj je bil zadnja leta v ospredju visokogorski Kanin z »Red Bull Snow Thrillom«, na katerem pa so lahko nastopali samo smučarji. Stereotipni konservatizem tudi v tem primeru ni manjkal in deskarji so bili odrinjeni na rob, čeprav je bilo zanimanje za to vrsto športa vsako leto večje. Letos so se končno zgodile spremembe, za kar je bil že skrajni čas, saj so v tujini takšna tekmovanja namenjena obema športoma. To je pomemben premik, saj je treba vedeti, da ima svetovna smučarska organizacija FIS deskanje na snegu še zmeraj za smučarsko disciplino, kar je popolnoma zgrešeno. Tako je slovenski freeride (prosti slog) letos dobil nov dom na Voglu in novega organizatorja v obliki športnega društva Drča. Vodja tekmovanja in društva Jan Maček je s svojo ekipo prireditev izpeljal zelo dobro, kljub nekaterim »porodnim« težavam.
Petek je bil rezerviran za kvalifikacijske vožnje za sobotni finale. Udeležba je bila mednarodna, saj so bili na startni listi tekmovalci iz Avstrije, Hrvaške, Slovaške, Nemčije, Švice in Slovenije. V finalno vožnjo se je prebilo dvanajst smučarjev in sedem deskarjev, saj je bil delež prijavljenih smučarjev precej večji. Razpoloženje na startu je bilo tako v petek kot v soboto na videz sproščeno, a brez neučakanosti in nekaj treme ni šlo.
Če si stal v cilju, ki je bil postavljen na začetku ravninskega dela proge Zadnji Vogel, se trasa morda ni zdela tako težavna, sem in tja kakšen skalnat previs in na izteku nekaj dreves, to pa je tudi vse. A pogled s starta je bil popolnoma drugačen, saj je bil že takoj na začetku manjši skok s krajšo strmino, potem pa … nič. Tekmovalec je v desetih metrih izginil iz vidnega polja gledalcev na startu. Z naravo in muhastim petkovim vremenom se je vsak bojeval, kakor je vedel in znal. Poleg tega da se je vsak hotel izogniti neprostovoljni vožnji v akiju in naprej na urgenco, je bil ves čas na očeh tričlanske sodniške ekipe, ki je s sosednjega vrha ocenjevala izbrano linijo spusta (bolj težavna je prinesla več točk), sposobnost nadzora spusta (padec je štel za popolno izgubo nadzora), ritem (tu je ustavljanje najmanj zaželeno), poleg tega še tehniko in agresivnost (sem spadajo skoki s triki in stopnja tveganja).
Dodatna oteževalna okoliščina takšnih tekmovanj so tudi prekrokane noči, a v soboto dopoldne je bilo treba spet na goro. Sobotna proga je bila zahtevnejša in predvsem atraktivnejša, pa tudi sonce je delovalo bolj spodbujevalno. Vsak finalist je imel na voljo dve vožnji, ki sta skupaj šteli za končno uvrstitev. V sončnem vremenu so akrobatsko predstavo zunaj urejenih prog z navijanjem, ploskanjem in predvsem navdušenjem pozdravljali stari in mladi, naključni opazovalci in tisti, ki so si prišli ogledat tekmovanje. Predvsem pa so si priznanje izrekli oboji, deskarji in smučarji, kar šteje največ. Najboljša med deskarji sta bila pri ženskah Geraldine Grand (Švica), pri moških Grega Bizjak (Slovenija), med smučarji pa Katharina Mihaljevic (Nemčija) in Pavel Haas (Slovaška).
Vendar so rezultati pri vsem skupaj bolj postranskega pomena, saj je freeride za vsakega tekmovalca osebna preizkušnja in izraz lastnega sloga ter še bolj sinonim za neizmerno uživanje v športu, pri katerem ti pohvala in čestitka prijatelja, s katerim smučaš ali deskaš, pomenita več od sodniške odločitve in končne uvrstitve. Najboljša nagrada vsakega udeleženca je in bo vedno globok celec. Načrti za prihodnost prireditve so, a kot pravi Jan Maček: »Najprej se moramo spočiti.«
Aleš Kovačič, foto Franci Pavlišič