Matjaž Čuk: 31. avgusta 2012, (3.) etapa Kotgau (2060 m) - Martadi (1580 m)
Nisem hotel smrdljive sobe, zato sem boj s komarji izgubil ...
Spim odlično. Zbudim se le enkrat, za trenutek, toliko da slišim, da tudi to noč močno dežuje.
Jutro je oblačno in toplo. Danes gremo v Martadi. Pravijo, da je do tja šest ur hoda. Po včerajšnjem dnevu ne verjamem več nikomur. Nepalci ne gledajo na uro, ko hodijo. Danes je le petnajst minut navzgor! pribije naš gostitelj, ko odhajamo na pot.
Lepa, udobna in široka pot vodi navzdol. Pravo nasprotje včerajšnjemu dnevu. Danes smo vsi "leni". Je to kaj čudnega po tistem, kar smo doživeli včeraj?
Spustimo se do reke in jo prečkamo čez ozko, leseno brv. Slikovita steza se sedaj vije na nasprotnem bregu. Večinoma vodi vodoravno, le sem ter tja se malo bolj dvigne ali spusti. Sonce je stopilo jutranje oblake in sedaj sije z vso močjo. Vroče je in soparno. Spet me muči huda žeja. Tudi danes se ne morem upreti vodi iz nepalskih potokov. Včeraj se ni zgodilo nič. Nisem dobil driske in vse je bilo OK. Zato sem tudi danes "pogumen". Dolga je še pot pred menoj in treba bo tudi tvegati. Če se ne bo izšlo, bom te užitke plačal.
Mrzla voda odžeja in takoj je lažje. Ob reki se ustavimo v čajnici na kosilu.
Popoldnevi so v monsunu lepši od dopoldnevov. Sonce pošteno greje in tudi vzpon na greben ni dolg le petnajst minut, kot je zjutraj obljubljal naš gostitelj, ampak skoraj celo uro.
Martadi je prav blizu, a z eno lepotno napako. Vmes je reka. Torej, še enkrat globoko navzdol in nato strmo navzgor v veliko vas. Hmm, tudi tokrat je naš dom prav na vrhu ...
Vodič je našel hotel. Tu imajo celo hladilnik. Poželjivo gledam vanj, saj sem spet zelo žejen. "Nevljudni" policaj želi številko mojega potnega lista. Komaj sem prišel, utrujen sem in strašno žejen, on pa – številko mojega potnega lista!?
Odkrižam se tečnega policaja, ki je dobil svoje. Sedaj sem na vrsti jaz. Uspe mi dobiti tri mrzle sadne sokove, ki so v trenutku prazni.
Ups, najhujša žeja je potešena, za nekaj časa bo. Sedaj grem pogledat sobo. Neznosen vonj po spraju proti insektom se širi iz nje.
A so tu komarji? vprašam.
Ne, tu ni komarjev! je odločen odgovor gostitelja.
Dobim drugo sobo. Medtem, ko ležim na postelji gledam okoli sebe. Na steni nasproti mene je narisan simpatični srček. V njem piše: Some love one, some love two. But I love one, that is you!
Moja sobica naj bi imela dve luči. Naj bi, saj tam, kjer bi morala biti žarnica, ni ničesar. Povem vodiču in čez kake pol ure stara ženica prinese žarnico. Poskušam jo zamenjati, a ne gre. Pride "mojster" a tudi njemu ne uspe. Nekaj podloži, žarnica sveti dobro minuto, nato ugasne. A naj pokličem še enkrat?
Ne, ne, nima smisla, saj jo ne rabim. Takoj, ko so jo prinesli, sem videl, da ni prava.
Danes sem si obetal, da bom jedel kaj drugega. A tukaj v veliki vasi, skoraj mestu, premorejo le dal bhat.
Po večerji grem v posteljo. Vroče je, a znosno. Poskušam zaspati. Nekaj časa imam mir, potem pa ... Bzzzzzz, tisti značilni visoki glas okoli ušes. Prižgem svetilko, pogledam po steni, ne vidim ničesar. Ali naj zaprem okno? Ne, nič ne bo pomagalo. Dve veliki odprtini sta tam, široki za dva prsta ...
Spet se trudim zaspati. Uspe mi zadremati za nekaj sekund, morda celo minut. Nato spet – bzzzzzz ... Pa spet in spet.
Pogledam na uro. Dve zjutraj. To noč sem boj s komarji izgubil. Vdam se v usodo. Ležim in čakam na jutro.
Hoja 7 ur. Vreme zjutraj oblačno, čez dan delno jasno, ponoči močno dežuje, vroče in soparno. Temperatura zunaj 23,9 °C, v sobi 25,3 °C. Prenočevanje v hotelu v vasi Martadi 1580 m.
Matjaž Čuk