Matjaž Čuk: 31. oktobra 2012, (64.) etapa Kahun Khola (930 m) - Sondha (1170 m)
Tu je dolgčas! potoži vodič. Pojutrišnjem greva. Kaj pa je rekla mama?
Vstaneva ob šestih. Punca z otrokom še spi, mama je že vstala, a je nekam šla.
Čimprej želim na pot. Pot čez Taprang v Sondho je dolga po moji oceni najmanj pet, raje šest ur. Mama je včeraj vodiču sicer rekla, da hodi do Tapranga le tri ure. Ne verjamem ji. Dobro vem kje je Taprang - bil sem tam pred dvema letoma. Že spodnja pot ob reki je dolga, Taprang pa je skoraj tisoč metrov višje ...
Sedem je ura, zajtrk je že za nama in po ovinkastih stopnicah stopiva na začetek dolge ravnine, po kateri vodi nova asfaltna cesta. Lani je bil tu še makadam, dobro se spomnim. Sonca še ni in prijetno hladno je. Po slabi uri hoje cesta zavije levo, v široko dolino, po kateri teče reka. Z avtobusom gre udobno – skozi okno gledaš, kako zapelje v vodo – tokrat pa morava dvakrat sezuti čevlje, da prebredeva toplo, mirno, malce nad gležnje segajočo reko.
Na drugi strani se cesta požene v breg, prehitita naju jutranji avtobus in džip z domačini. Po dveh urah hoje prideva na križišče. Glavna cesta se odtod vzpne na bližnji prelaz, nato pa na drugi strani rahlo spusti v kraj Lamokhet, kjer se konča. Do vasi Sondha je od tam še dve uri počasne hoje. Dobro jo poznam. Velikokrat sem hodil po tej poti na moj nepalski dom.
Midva pa zavijeva levo in veselim se, da bom spoznal še drugo pot. Čez vas Taprang hodijo vaščani samo v času hudega monsunskega deževja, ko je spodnja pot zaradi narasle reke neprehodna.
Cesta se zložno vzpenja ob grebenu. Sonce je prilezlo že visoko in pošteno greje. Vroče nama je in žejna sva.
Nikjer nobene vasi, niti čajnice! potožim vodiču. Žejen sem. še dodam.
Tudi jaz! mi ne ostane dolžan.
Po dveh urah in pol prispeva do osamljene hiše. Vodič povpraša za čaj. Hotel je zgoraj! se glasi odgovor. Hodiva še dvajset minut. Nič.
Po treh urah hoje iz doline le dočakava vas in hotel. Nekaj minut prej sva pri starejšem možaku kupila šop banan. Privoščiva si prvi počitek danes. Jeva banane ter pijeva vodo in sok.
Zgoraj, visoko v pobočju, se že nekaj časa vidi vas. Tisto ni Taprang! mi pojasni vodič, kar je le maloprej izvedel od domačina. Še dve uri imava do tja. doda.
Vedel sem. Šest ur brez počitkov bo danes komaj dovolj do Sondhe ...
Makadamska cesta vodi sedaj celo rahlo navzdol. Na sedlu jo zapustiva in kreneva na pešpot, ki se strmo požene v breg. Vroče je kot v peklu, začetne kapljice na čelu se spremenijo v prave potočke – a vse to je zame sladko. Spet sem poln moči, z lahkoto gre navzgor in to je tisto, česar sem v tem trenutku najbolj vesel. Strmina se unese, bližnjica pripelje nazaj na makadamsko cesto. Na nasprotnem bregu vidiva hiše vasice Taprang, vmes pa je stranska dolina zaradi katere gre cesta v velikem loku okrog.
Ustaviva se v prvi hiši na robu vasi. Razlog za to je huda žeja, pred nama pa je hiša namenjena lajšanju te vrste težav – gostilna. Kozarec je prazen, midva pa odhajava naprej. Proti središču vasi, kamor pa sploh ne prideva. Že prej vodič zavije navzdol.
Tod pa nisem hodil! ga opozorim. Tik pod šolo je plaz, prišla bova nanj! še dodam.
A domačin, ki ga srečava za ovinkom, kaže s prstom naprej in midva nadaljujeva. Torej, se da priti tudi tukaj. Malce telovadiva po plazu in ozki poti, ki vodi med požetimi riževimi polji in na koncu ujameva glavno pot, ki pa mi je znana. Po njej, ob pol dveh popoldan, stopiva čez prag mojega nepalskega doma v ljubki vasici Sondha, pod obronki mogočne gore Lamjung Himal.
Mama se smeji pred hišo, prišla je pred nama po običajni poti. Lepo pozdravim in objamem mojo sestrico Roshni, tudi Khousuba je doma. Vesel sem, da sem po letu dni spet v mojem nepalskem domu. Neki posebni občutki me vedno obhajajo, ko stopim v to skromno, a prijetno hiško ob reki Madi.
Popoldne sedimo pred hišo in ne počnemo nič posebnega. Razen seveda, da morava z vodičem stalno nekaj jesti in piti. Čeprav sem že neštetokrat pokazal in povedal mami, da imam tri obroke na dan čisto zadosti, pa to nič ne pomaga. Proti večeru mi vodič potoži, da mu je dolgčas in da bi bilo fino, če bi šla naprej že pojutrišnjem.
Mami sem obljubil, da bom tri noči tu. Vprašaj, če dovoli, da greva že pojutrišnjem. mu odgovorim. Točno vem, kakšna bo njena reakcija. Zelo dobro jo poznam.
Vodič poskusi. Mama začne hitro in glasneje govoriti, jaz se v kotu na skrivaj smejim, čeprav je ne razumem.
Kaj je rekla mama? se naredim nevednega in vprašam vodiča.
Rekla je, da bova šla v nedeljo, še dan kasneje! odgovori.
Pač. skomignem z rameni.
Torej, ostaja tako, kot sem obljubil. Jutri in pojutrišnjem bova tu, v soboto zjutraj greva naprej.
Če ti je dolgčas, vprašaj Roshni, kaj bi lahko počel. Prepričan sem, da ti bo našla dovolj dela do noči! v smehu pripomnim vodiču.
Moja postelja je pripravljena v hiši zgoraj, kot ponavadi – vodič naj bi spal tam, kjer sem jaz prvič, pred tremi leti – v sobi nad hlevom. Pospremim ga tja, pozabil sem že, kako izgleda. V sobi sta dve postelji. Malce "diši" po kmetiji, a se kljub temu odločim, da bom spal tu. Mami ni najbolj povšeči, z obraza ji vidim, a ne nasprotuje. V sobo nama prinese še mehke odeje, da naju ponoči ne bo zeblo in skodelico vroče kave. Pogovarja se z vodičem.
Kaj je rekla? radovedno vprašam, ko oddide.
Pravi, da je Roshni odšla spat zgoraj v svojo posteljo. odgovori.
Torej "moja" postelja je njena in kadar tam spim jaz, si jo mora deliti s sestro Khousubo.
Vesel sem, da se je tako razpletlo. Jaz bom imel svoj mir in ko bom šel na stranišče ne bom zbudil cele hiše. Moja sestrica pa bo spala udobno, tam kjer vedno spi in je navajena. In tale moja postelja tukaj je prav mehka in udobna.
Hoja 6 ur. Vreme sončno, cel dan. Temperatura zunaj 17,5 °C, v sobi 18,8 °C. Prenočevanje na mojem nepalskem domu, Roshnini hiši v vasi Sondha (1170 m).
Matjaž Čuk