Polet, 24.06.04, Soba z razgledom - Davo Karničar: Denali, kot so atabaskanski Indijanci, ki so prvi poseljevali prostranstva Aljaske, poimenovali s 6194 metri nadmorske visine tamkajšnjo najvišjo goro, je drugačen, surov, mrzel, leden. Tako literatura, prijatelji, plezalci.
Predzadnji
Smučanje z Mt. McKinleyja, najvišjega vrha Severne Amerike: -35 stopinj, 4200 metrov. Karničarju manjka le še Amerika!
Davo Karničar; Foto France Oderlap
Denali, kot so atabaskanski Indijanci, ki so prvi poseljevali prostranstva Aljaske, poimenovali s 6194 metri nadmorske višine tamkajšnjo najvišjo goro, je drugačen, surov, mrzel, leden. Tako literatura, prijatelji, plezalci. Več kot odlično povabilo, ki bi se mu poskušal odzvati, tudi če ne bi uresničeval načrta prvega smučanja z najvišjih vrhov vseh celin. Res, daje olimpijskih krogov pet, vendar ker je moj šport samo »dol grede« olimpijski, kot mi je ob priložnosti srečanja dejal bivši predsednik MOK Samaranch, sta celoti dodani še dve celini. Ker je Amerika pač najbolj napihnjena, to pomeni dve najvišji točki na severnem in južnem koncu, povsem zasluženo pa si prostrana Antarktika tudi prisvaja karakter samostojnega kontinenta.
V baznem taboru pod Everestom sem spoznal korejskega plezalca, ki je poosebljal resnobnost Denalija. V hitrem vremenskem zasuku in mrazu je izgubil dlani obeh rok. Ker tudi sam nimam ravno ohranjenega kapilarnega sistema prstov, sem pred odhodom predvsem poskrbel za opremo, ki mi je zagotavljala odlično ohranjanje telesne temperature. Oglasil sem se na obisk pri »atu odpravarstva« Vikiju Grošlju, da bi mi ponudil kakšen topel žarek v pripovedi o njegovem obisku Aljaske, pa se mi je tudi to upanje razblinilo ob dejstvu, da je o Denaliju govoril zgolj modro, mislim plavo, to je mrzlo!
Odhod
S Francem Oderlapom se resnično veseliva, ko letalo zapusti brniško letališče, kajti dve leti sva zaman plačevala nepovratno pristojbino za Denali National Park, ki jo je treba poravnati dva meseca pred priho¬dom na Aljasko, in nama potem »ni zneslo«. Vsaka stvar je za nekaj dobra, zato sva se kot mala donatorja parka veselila prijaznosti tamkajšnjih uslužbencev. In res, prijaznost in ustrežljivost je na Aljaski in v pokrajini Khumbu »takšna, kakršne drugje ne delajo«.
Kljub številnim somišljenikom smo na pot odšli samo štirje. Poleg naju še super ultra tekmovalni turni smučar in gornik Marko Lihteneker, ki sva mu povsem zaupala, in mož iz Poljanske doline, neznanka in po spletu okoliščin slepi potnik Janez Krek. Zanj sem se vso pot bal, saj je bil naivno in rekreativno navdušen, vendar brez izkušenj z visokih gora, po drugi plati pa dobričina in željan pustolovščine.
Vse dokler nam nišo uslužbenci parka Denali zavzeto razložili specifike in nevarnosti gore, sem bil prepričan, da nam bo ob načrtovanem tritedenskem potovanju ostalo veliko časa. Njihov način prilagajanja in postopnosti je res dolgotrajen, zato sva se s Francem odločila za domače znanje in čim hitrejše zavzetje vrha. Ko pride človek v srednja leta, ga zgolj višja sila lahko prisili k dolgotrajnemu drhtenju na vetrovnih grebenih in romantika prezebanja v šotorih ob slabi ali nični hrani izgubi svoj čar.
Dostop
Za nepojmljivih 350 ameriških dolarjev so nas z izhodiščne vaši Talkeetna z lahkim letalom varno prepeljali na ledenik Kahiltna, 2150 metrov visoko. Precej prepričan sem, da znam za osvajanje gora racionalno izbrati opremo in hrano, pa sem bil kljub temu presenečen ob novici, da bo težak nahrbtnik in polne plastične sani treba zvleči do baznega tabora dobra dva kilometra višje po ne prestrmem, dolgem, sploh navdušujočem ledeniku. Ja, če bi vpregli konje, bi še šlo, tako pa smo bili štirje oslički po tridnevni vleki do 4300 metrov pošteno utrujeni. Že ob tem pristopu nas je mavričnost vremenskih razmer prepričala, da je res vredno izkoristiti vsako uro dobrega vremena. Želja po vrhu, tisto ščemenje, ki ga doma samo slutimo, pod novo goro pa doživimo, je v nas začela kuriti ogenj, ogenj, katerega zubljev se včasih tudi bojimo.
Vsako poslabšanje je na gori pustilo nekaj novega snega. Ob našem prihodu so bila strma pobočja pretežno gola, lesketajoč led se je razkazoval v svojih odtenkih, ob odhodu pa so strmine postale preteča nevarnost snežnih plazov. Z ledeniške ploščadi Genet Basin smo se odločili plezati po kombinaciji smeri Ice Slope in West Buttress tuđi zato, ker je v smeri že delovalo nekaj navez in je bilo tako lažje obvladovati predvsem položnejše, z novo zapadlim snegom pokrite odseke vzpona.
Za aklimatizacijo in varovanje hrbta smo četrti dan na gori postavili šotor na višini 5400 metrov. Vzdržna naklonina okrog 60 stopinj in razčlenjen greben sta me ob tem klasičnem kilometrskem vzponu ravno toliko zaposlila, da sem užival, jodlal, živel. Zahvaljujoč tri tedne odmaknjenemu vzponu na Elbrus, mi tudi višina ni postavljala omejitev.
Mirovanje in mraz na izbrani šotorski lokaciji sta me hitro vrnila v resnost dogajanja. Po namenskem nekajurnem čepenju pod vršnimi tisoč metri gore sva za boljše poznavanje terena z Markom sestopila po ozebniku Rescue Rib (smuči so ostale v šotoru), Franc pa se je žrtvoval in sestopil po smeri pristopa, saj nismo imeli informacije, kaj se dogaja z našim rekorderjem teka na Kredarico.
Še pred staljenim snegom za večerni čaj smo se dogovorili, da borno naslednji dan počivali in izrabili za nadomeščanje energijskega primanjkljaja, pripravo opreme in opravili testiranje pri skupini mladih zdravnikov raziskovalcev. Na naše veliko zadovoljstvo smo dobili oznako »sposobni«.
Na vrh!
Janez, svetovali smo mu, da je do šotora na gori odšel že dan pred nami, navsezgodaj poroča prek postaje UKV o hromečem mrazu in vetru, Franc in Marko se pripravljata na vzpon, ko sam še vztrajam v spalni vreči. Termometer v šotoru kaže -15 stopinj Celzija. Dogovorimo se, da začnem vzpon poldrugo uro pozneje. Franc me res pozna in noče mojega nerganja, da za smučanje ne smem biti podhlajen, na vrhu pa želimo biti vsi v istem času. Ko odideta, si z največjo skrbnostjo natrem nogi in roki s kremo za boljšo prekrvavitev. Prek gore leži lečast oblak, ki se ga od vseh najbolj bojim, saj naznanja poslabšanje. Začne se tekmovanje, borno opravili pred njim ali nas čaka teden več bivanja na gori? Kar stečem iz baze in kmalu se snidemo ob premraženem Janezu in šotoru. Precej plezalcev je tega dne zaradi vetra, ki se je v dopoldanskih urah začasno pomiril, sestopilo z gore.
Ob nadaljevanju nas je gora pričakala z zložnejšimi, razvlečenimi pobočji z izjemo vršnih 250 metrov strmega grebena. Vzdolž dolge prečke, ki vodi do sedla med zahodnim in višjim vzhodnim vrhom Denalija, dohitimo in prehitimo vse, ki so se tudi odločili za vzpon na vrh. To nam seveda prinese privilegij pristnih doživetij, gaženja, iskanja najboljše smeri in kar je dobro, ustvarjanje zavesti za vse naveze, da se da, da napredujemo, kljub vse ostrejšemu mrazu in vnovičnemu pometanju vetra.
Testiranje novih turnosmučarskih čevljev Scarpa in oblačil Nike, sistema ACG mi je začelo vlivati zaupanje in željo po dolgotrajnejšem sodelovanju. Vse mi dobro služi. Tudi tokrat sem se pravilno odločil!
Gotovo še na nobeni gori doslej nisem tolikokrat pomislil, da bom dosegel vrh, kot ravno na tej. Pa se je greben vedno znova oddaljil še z višjim izrastkom, vse dokler presenečenje ni bilo popolno. Ko bi po osmih urah vzpenjanja res že zaslužili najvišjo točko, smo se spustili kakšnih trideset metrov na ravno dno amfiteatra, katerega površina bi zadoščala za dva zdajšnja in štiri načrtovane ljubljanske nogometne stadione. Na koncu te ravnice se greben strmo dviga v ponosno opast najvišje gore Severne Amerike.
Četrturno samevanje na vrhu izrabim za pripravo na smučanje, fotografiranje, razgledovanje, ogrevanje, pitje čaja in poskuse določitve smeri naše Slovenije. Zastava BTC hiti plapolati v vetru, da jo pogled komaj dohiteva, pa vseeno jasno sporoča, da so tam v najlepši deželi ljudje, ki nam želijo srečo.
Temperatura minus 35 stopinj Celzija je nižja od tiste na Everestu ob začetku smučanja, zato s Francem hitro opraviva z dokumentacijskimi formalnostmi in čestitkami. Slikava, poskušava se smejati, pa ohlajena lica ne dopuščajo. Potrpim še nekaj minut, da prijatelj posname moj start na smučeh z vrha! O, če bi takrat vedel, da mu je tehnika zatajila, pa sem na srečo v fotostudiu doma! Sem pač toliko ego, da na vrhu vedno posnamem tuđi kakšen avtoportret.
Spust
Potem samo še dol, dol na toplo! Nekaj zametov me preseneti, strmina razveseli, da hitro zgubljam višino. Kar sredi dolgega loka poskušam Marku povedati, da je že blizu vrha, kjer si je za pretežni del gore tudi on nadel smuči. Čepe in z drsalnimi koraki sem hitro dosegel kratek vzpon na robu nogometne ravnice, kjer sva se srečala še z Janezom. Vesel je svojega višinskega rekorda in se strinja z mojim predlogom, da začne sestopati. Smučanje brez konca pa ni brezskrbno in tudi ne brez pekočih nog. Užitek ob vsakem zavoju in metru drsenja mojih smuči, v dvajsetih minutah do šotora in izpostavljenega dela gore.
Ledene plošče in ponekod napihan globok sneg je bil dodatek ozkim in ponekod spoštljivo strmim odsekom smučanja med črnimi skalnimi roglji grebena. Ciljna strmina, kjer plezalci uporabljajo na¬pete statične vrvi. Prostrana strmina, kjer sem si dal duška ob počasnih, dolgih lokih s tistim stabilnim prehajanjem vpadnice ob zavoju, ko se nagnem povsem v globino, da repi smuči opravijo svojo dolgo pot in robniki svojo zaviralno nalogo.
Vsi zdravi in utrujeni si čestitamo v bazi, ko je sonce že zdavnaj izgubilo svojo moč. Napolnjuje nas veselje nad uspehom, saj to prinaša dovoljenje za sestop. Pa smo vseeno legli k počitku, čeprav nam je tamkajšnja celodnevna svetloba kazala pot navzdol, v toplejše kraje, k pošteni hrani in dovolj teko čine.
Naslednji dnevi so nas preželi z vtisi preostanka smučanja, žarne ga je bilo 4200 višinskih metrov, čakanja na ugodno vreme, da nas letalo lahko ponese z ledenika, in občudovanja tako drugačne pokrajine ledenikov, gozdov, jezer, medvedov in jelenov, čudovitih haskijev in malamutov.
In tam, na skrajnem jugu, na Antarktiki, na še zadnji nepresmučani celini, stoji 5140 metrov visoki Vinson Massif, katerega pobočja še želim zaznamovati s svojo smučino, s smučino svojega naroda in končati prvenstvo, ki nam pristoji, saj smo ponosni častilci triglavskih strmin.